Brezposelnost v času Amazona

Allentown sicer ne leži v kaki novomehiški ali kalifornijski puščavi, ampak v Pensilvaniji, toda poleti leta 2001 je bilo tam zelo, zelo vroče – 40 stopinj in več. Ne sicer zunaj, v senci, pač pa notri – v orjaškem skladišču internetne korporacije Amazon.

Ja, Amazon – »spletni Walmart« – je globalni gigant. Ja, Amazon je globalna znamka. Ja, Amazon vrti svet. Ja, ustvaril je knjigarno, večjo od aleksandrijske knjižnice. Ja, besedilo vsake knjige vam lahko zdajle pošlje na telefon. Ja, izpolnjuje vse želje, tudi najbolj ezoterične. Ja, bere vam misli in misli namesto vas. Ja, omogoča vam, da na istem mestu naročite knjige in toaletni papir. Ja, oboje vam pošlje lično zapakirano in zavito, kot darilo (tako da sploh nimate občutka, da ste plačali). Ja, stalno ponuja popuste in akcije. Ja, začel je v neki seattlski garaži in spremenil svet. Ja, najdete ga na vseh lestvicah najbolj občudovanih korporacij. Ja, dominira. In ja, Amazon ima strašne prihodke. Kar pa ni čudno, če pomislite, kako kreativen je pri varčevanju, zategovanju in zniževanju stroškov – v tistem peklenskem skladišču ni bilo klimatskih naprav.

Zgodba je postala globalna, ko se je o tem razpisal Morning Call, lokalni časopis, ki je obenem tudi razkril, zakaj Amazon v tem svojem skladišču kljub neznosni pripeki ni namestil klimatskih naprav – ker je bil najem rešilnega avtomobila cenejši. V skladišču – alias logističnem »fulfillment« centru (enem izmed mnogih, v katerih pakirajo in procesirajo vaša naročila) – so raje parkirali rešilne avtomobile, ki naj bi obnemogle in infarktne odvažali na kliniko, kot pa da bi v skladišču parkirali klimatske naprave. In rešilni avtomobili so imeli kaj odvažati: zaposleni so padali kot pokošeni, z nosečnicami vred.

A to še ni bilo vse. Šefi niso pustili, da bi v skladišču odprli vrata in ga prezračili. In zakaj ne? Ker bi lahko kdo kaj ukradel! In seveda: delovni tempo v teh nenormalnih, infarktnih razmerah – v razmerah humanitarne katastrofe – je moral ostati tak, kot je v »normalnih« razmerah. Stahanovski. Je pa treba Amazonu v dobro reči, da so med zaposlene razdelili vlažne naglavne rute. Ne takoj. Ne s hitrostjo klika.

Amazon je v zadnjih letih postal pojem izžemanja zaposlenih – metropola slabih delovnih razmer. Simon Head, avtor knjige Brezumnost – zakaj pametnejši stroji ustvarjajo neumnejše ljudi (Mindless: Why Smarter Machines Are Making Dumber Humans), Amazon – in »Amazon Way« – primerja s stalinizmom in tovarnami iz 19. stoletja, v katerih so divjale brezobzirno primitivne, zastrašujoče, katastrofalne, nečloveške delovne razmere.

Amazon je v zadnjih letih postal pojem izžemanja zaposlenih – metropola slabih delovnih razmer.

Amazon nadzoruje vsako delovno potezo svojih zaposlenih, stalno meri njihovo učinkovitost, nabija jim strašne norme (in jih potem sproti in brez pojasnil zvišuje), jih stiska, njihovo produktivnost priganja do stahanovske omedlevice in kolapsa, spreminja jih v brezdušni tekoči trak, plačuje pa jih mizerno. Hej, misliti morate na stranke, ne pa na svoje sebične interese, jim pravi. Da bi delovni proces dirjal, da bi zaposleni rušili »rekorde« in da Amazonu ne bi kradli časa (da se ne bi pogovarjali ali pa prevečkrat zajeli sape), uporabljajo posebne nadzornike in celo »priganjalce«, »samuraje« iz Toyotinih tovarn.

So zaradi večje učinkovitosti in produktivnosti bolje plačani? Ne. Au contraire! Zaposlene, ki v skladiščih na dan prehodijo od 20 do 25 kilometrov, nadzorujejo digitalno, v realnem času – in če ne pakiraš dovolj hitro, takoj dobiš sms, da malce pospeši. Če ne pospešiš, te odpustijo. Če ugotovijo, da si bil nekaj minut premalo produktiven, te odpustijo. Če zamočiš, te odpustijo. Če paketa ne zapakiraš optimalno, te odpustijo. Če greš prevečkrat na stranišče, te odpustijo. Če si zaposlen prekarno in če zboliš, te odpustijo. In odpustijo te, če ti zaradi vsega hudega pritečejo solze. S tebe lahko teče le znoj.

Zaposleni imajo s kontrolnimi točkami in skenerji opraviti, ko prihajajo na delo in ko odhajajo, a tudi ko odhajajo na malico, s čimer jim čas za malico še dodatno skrajšajo. Logika znojilnice. In gulaga. Spletni portal Gawker je objavil pričevanje nekega Amazonovega delavca, ki ga je imelo, da bi sodelavce spraševal: »Zakaj si pa ti notri?«

Še huje: kot je razkril dokumentarec na TV-postaji ARD, so v nemškem Bad Hersfeldu najemali celo neonacistične »varnostnike« (agencije s kratico Hess! Rudolf Hess?), ki so – odeti v črno, v usnjenih škornjih, z vojaškimi pričeskami – zastraševali zaposlene, predvsem imigrantske prekarce, že itak slabše plačane in socialno nezaščitene.

In v Nemčiji se je potem tudi zapletlo. Delavci, zaposleni v Amazonovih logističnih centrih (Bad Hersfeld, Leipzig, Graben, Rheinberg), so začeli groziti s štrajki, štrajkati in ustanavljati delavske svete, vmešali so se sindikati (predvsem Ver.di, drugi največji) in od Amazona terjali, da spoštuje delavske pravice, da izboljša delovne razmere in da podpiše kolektivno pogodbo.

Sindikati? Pogajanja? Boljše delovne razmere? Višje plače? Nehajte! Za Amazon, ki bogati prav z izkoriščanjem cenene, brezpravne delovne sile, ki poslovni model utemeljuje prav na zlorabljanju fleksibilnosti in ki logistične centre gradi prav tam, kjer ni niti drugih služb niti sindikatov (evropski sedež ima itak v Luksemburgu, davčnih nebesih, tako da plačuje nižje davke), to ni prišlo v poštev, zato je zagrozil, da bo logistične centre premaknil čez mejo, na Poljsko in Češko, kjer je delovna sila cenejša, brezposelnost višja, sindikat pa do tujih investitorjev prijazen. Kar je potem tudi storil – logistične centre je začel postavljati čez mejo.

No, Amazonu v dobro je treba reči tole: ko so se začeli nemški delavci pritoževati nad neznosno poletno pripeko v logističnih centrih, so namestili klimatske naprave. Bolje klima kot pa odprta vrata, saj bi lahko kdo kaj ukradel.

Amazon je treba ustaviti

Amazon je popolna metafora nove ekonomije, katere poslovni model temelji na izkoriščanju cenenosti, brezpravnosti in nesindikaliziranosti delovne sile, ki sistematično ustvarja le slaba, nekakovostna, duhamorna, mučna, mučilniška delovna mesta in ki daje pri zaposlovanju vedno prednost tistim, ki so pripravljeni delati napol volontersko, magari brezplačno. Bi bilo treba to ekonomijo ustaviti? Je to sploh ekonomija?

V to smer je udarila ugledna ameriška revija New Republic, ki je oktobrsko številko prodajala z naslovno temo: Amazon je treba ustaviti. Franklin Boer, avtor članka, sicer urednik revije New Republic, rokavice sname že v podnaslovu: »Amazon je prevelik. Kanibalizira ekonomijo. Zato potrebujemo radikalen načrt, kako ga ustaviti.« Logično: če vam je všeč Amazon, potem so vam všeč tudi znojilnice – in tovarne iz 19. stoletja. Le komu so všeč znojilnice? In tovarne iz 19. stoletja, v katerih so tezgarili otroci, najcenejša delovna sila, in omedlevale nosečnice? V ugodnostih, ki jih prinašajo korporacije à la Amazon, preveč uživamo, da bi sploh mislili na bližnje nevarnosti, pravi Boer.

Amazon ne ustvarja le slabih, toksičnih, kilavo plačanih delovnih mest, ne generira le slabih delovnih razmer, ampak je tako velik, da deluje kot monopolist, ki se spretno izmika protimonopolni zakonodaji, sicer napisani za dobo industrijske ekonomije, ne pa za dobo digitalnih, spletnih, fantomskih, fluidnih gigantov, ki za sabo puščajo uničenje – posekano konkurenco in ožete dobavitelje.

Konkurenco ubijajo – Amazon je v treh mesecih zmetal sto milijonov dolarjev, da bi zamajal in uničil Diapers.com, konkurenčno spletno trgovino (z izdelki za otroke), ki jo je, zamajano in ožeto, potem kupil. To je njegov poslovni model: konkurenco bodisi ubije ali kupi.

Amazon je popolna metafora tega novega sveta in nove tehnološke revolucije. Uničil je bistveno več delovnih mest, kot pa jih je ustvaril. Tudi bistveno več del je uničil, kot pa jih je ustvaril.

Ne da so mu simpatični dobavitelji – pri cenah e-knjig jih stalno stiska in izsiljuje, tako da so vse nižje, hoče vse večji delež od prodaje, obenem pa jim postavlja nove in nove, vse hujše zahteve (prispevki za razvoj marketinga!), s čimer jih vse bolj in bolj ubija, še posebej založnike, dobavitelje knjig (Amazon proda 67 odstotkov vseh e-knjig, približno toliko vseh tiskanih knjig in 41 odstotkov vseh novih tiskanih knjig), ki javkajo, protestirajo, objavljajo peticije in se z njim lasajo celo na odprti sceni, nazadnje pa vendarle klonejo in pokleknejo, kot je to nedavno storil tudi velikanski Hachette, ko ga je Amazon – enostavno rečeno – izklopil.

Točno, Amazona ne more dohitevati država, kaj šele konkurenca (npr. Applov iBooks Store). In točno, Amazon ne lomi kakih malih založnikov, ampak založniške gigante (Hachette, HarperCollins, Simon & Schuster, Penguin Random House ipd.), Coca-Cole založništva. Matthew Yglesias, sloviti bloger (in navijač invazije na Irak), je poudaril, da dela Amazon vsem skupaj uslugo, ko stiska in melje založnike – prej ko izginejo z obličja zemlje, bolje za pisce in bralce. Češ velike založbe so itak deli orjaških konglomeratov, ki so polni denarja, a v prihodnost knjig in založništva – v svoje e-bralnike, svoje e-knjigarne, svoje aplikacije, svoje platforme ipd. – niso bili voljni investirati, ampak so vse tiste silne dobičke raje prelivali v mastne plače, bonuse, opcije in honorarje.

Pred nami je torej vojna elit. Nove elite proti starim. Amazon proti založniškim gigantom. Digitalni magnati proti analognim. Rečete si: kaj ima to z nami? Naj se požrejo! Amazon bo pač velike založbe uničil tako, kot so velike verige knjigarn, recimo Borders in Barnes & Noble, pred leti uničile male, neodvisne knjigarne. Kdor je bral Josepha A. Schumpetra, ameriškega ekonomista avstrijskega rodu, sicer avtorja knjige Lahko kapitalizem preživi? in izraza »kreativna destrukcija«, bi rekel, da gre za povsem navadno kreativno destrukcijo. Težava je le v tem, da kreativna destrukcija ni več to, kar je bila.

Digitalni vihar

In v resnici ni nič hujšega od tega, da kreativna destrukcija ni več to, kar je bila. Pazite: tehnološke izboljšave skrbijo za gospodarsko rast. To vemo. Družba, ki tehnološko stagnira, stagnira tudi gospodarsko. Če nazaduje tehnologija, nazaduje tudi rast. Brez inovativnosti ni rasti.

In ker smo ravno sredi velike tehnološke, digitalne revolucije, bi lahko sklepali, da smo na konju – da bo torej digitalna revolucija pognala rast, zvišala zaposlenost in nas odrešila. Digitalna revolucija je res velika, toda sklep je napačen, pravi ameriški ekonomist James K. Galbraith, avtor knjige Konec normalnosti (The End of Normal).

Spomnite se, kako so tehnološke revolucije videli klasični ekonomisti: nova tehnologija poceni delovno silo, poveča proizvodnjo, okrepi učinkovitost, podaljša delovni čas. In ja, vključitev v delovni proces »omogoči« tudi ženskam in otrokom.

S takšnega vidika digitalna revolucija ne izgleda nič drugače: digitalna tehnologija ceni delovno silo, veča proizvodnjo, krepi učinkovitost, podaljšuje delovni čas, le da lahko zdaj delovna mesta preseli tja, kjer je delovna sila cenejša (npr. indijski klicni centri ne bi bili mogoči brez digitalne tehnologije), ali pa delovno silo zamenja s samo tehnologijo. Bančne uradnike zamenjajo bankomati, blagajničarke v trgovinah zamenja čitalnik kartic, trgovine zamenja spletna trgovina.

Rezultati so nedvoumni, pravi Galbraith: bogastvo se seli strmo navzgor, k high-tech tajkunom, tisti, ki jim digitalna tehnologija odpihne – okej, odseli – delovna mesta, ostanejo brez zaposlitve in brez dohodka, tisti, ki obdržijo zaposlitev v »prizadetih« sektorjih realne ekonomije, pa so plačani bistveno slabše, kot so bili njihovi predhodniki.

In tu je veliki obrat – in pravi problem. Ko je Schumpeter – v knjigi Kapitalizem, socializem in demokracija, objavljeni med II. svetovno vojno – govoril o kreativni destrukciji, je s tem mislil dvoje: prvič, da nova tehnologija uničuje, in drugič, da obenem tudi ustvarja. Stare strukture, stara podjetja, stari trgi in stara delovna mesta propadejo, toda ustvarijo se nove strukture, nova podjetja, novi trgi in nova delovna mesta. Tako je bilo, ko so prišli traktorji – in tako je bilo, ko so prišli avtomobili in tovornjaki. Odpihnili so stara delovna mesta, toda ustvarili nova.

A digitalna, računalniška, informacijska tehnologija deluje povsem drugače. Odpravila je številne storitvene poklice, trgovce, tipkanje, računovodstvo, arhiviranje, pošto, telefon, uro, cede, fotoaparat, filmski trak in tako dalje. »Ob preobrazbi v avtomobilsko in naftno kulturo je bilo veliko dela tudi za tiste, ki niso bili vključeni v izdelovanje novih avtomobilov. Tehnologija je uničila delovna mesta, toda ko se je razvijala, je porodila veliko novih delovnih mest. Z računalniki in internetom pa je za tak obseg sekundarnih zaposlitev manj možnosti.«

Specifično: infrastruktura (optični kabli, ruterji ipd.), softver in hardver se počasi trošijo, in ko se iztrošijo, jih ne popravljaš, ampak preprosto zamenjaš, tako da za industrijo nadomestnih delov ni kaj dosti dela. Nove industrije lahko prosperirajo le tako, da lansirajo nove dizajne, nove produkte in nove in nove aplikacije, ki opravljajo to, kar je prej kje drugje počel kdo drug, in sicer za plačilo, kar pomeni, da je njegovo delovno mesto s tem odpravljeno. »V tem procesu je uničenih precej več delovnih mest, kot pa jih je ustvarjenih.«

In s tem procesa še ni konec: selitve na nove in nove digitalne platforme terjajo nove in nove žrtve. Še huje: »Številni izmed teh, ki jim je delovna mesta odpihnilo, niso le brezposelni, ampak zastareli. Ker imajo precej ozke kvalifikacije, so neuporabni.« Res je, življenjska raven se zvišuje, ko se komuniciranje, šeranje, branje, poslušanje, gledanje in flirtanje ceni in ko postaja celo brezplačno, toda »življenjska raven številnih ljudi, ki so se prej vzdrževali s temi deli, nazaduje«. Ja, komunicirajo lahko tako rekoč brezplačno, lahko downloadajo filme in glasbo, toda odplačevati ne morejo niti hiše ali stanovanja, v katerem to počnejo. »Ni plačanih del, ki bi nadomestila izgubljena dela«. Dohodki, ki so se prej stekali k njim, se zdaj stekajo le še izključno navzgor, k digitalni eliti.

»Čisti rezultat nove tehnologije je brezposelnost. V tem smislu so nas digitalni produkti stali milijone delovnih mest.« Delovnih mest, ki so izginila, ni odnesla kriza. Če bi jih, bi se zdaj, ob gospodarskem okrevanju, vrnila, pa se niso. Podjetniki so pač ugotovili, da bodo lahko v naslednjem investicijskem ciklu shajali z manj delavci. Sploh pa, z aplikacijami – in drugimi novimi tehnologijami – res veliko privarčujejo: aplikacije ne potrebujejo zdravstvenega in socialnega zavarovanja ter pokojnin, ne zahtevajo višjih plač in boljših delovnih razmer – in ne štrajkajo.

Poslovne odločitve bodo zdaj drugačne. »Potencial varčevanja z delovno silo bodo zdaj izkoriščali bolj agresivno, kot bi ga, če krize ne bi bilo.« Rezultat: »Permanentno prizadevanje za nižjo stopnjo zaposlenosti v zasebnem sektorju. Ljudje, ki so bili prej zaposleni in ki bodo skušali zdaj početi kaj koristnega, bodo ugotovili, da svojih storitev nimajo komu prodati.« In rast? »Sledila bo zaposlenosti – navzdol.« Tisti, ki bi lahko sodržavljanom s trošenjem omogočali delo, bodo brez kupne moči. Toda hej – zabava bo brezplačna.

Vse te brezplačne ali pa skoraj brezplačne digitalne dejavnosti »ne zagotavljajo več niti dohodka niti delovnih mest, pa tudi del tega, kar merimo, ko govorimo o gospodarski rasti, niso več«. Ali bolje rečeno: »Veliki vodnjak, ki je napajal visoko zaposlenost in blaginjo, se je s tem posušil, alternative – izvoz, poslovno investiranje, državno trošenje – pa so preplitve, da bi ga lahko nadomestile.«

Klasični ekonomisti, zagovorniki kreativne destrukcije, so vedno rekli: slej ko prej se bo že kaj prikazalo! Zdaj je to nemogoče. Digitalne tehnologije ne obstajajo zato, da bi ljudem zagotavljale boljši socialni položaj in življenjsko raven, ampak zato, da bi podjetjem omogočale varčevanje in nižanje stroškov. Zato niti Keynes tu ne bo deloval, pravi Galbraith: delovnih mest pač ne moreš več ustvariti tako, da denar pumpaš v obstoječe sisteme. »Če boš denar dal podjetjem, ga bodo investirala v nove tehnologije, te pa bodo odpihnile še več delovne sile.«

Glejte navsezadnje banke – dobile so denar in kaj počnejo? Nič.

Veselje do brezplačnega dela

Amazon je popolna metafora tega novega sveta in nove tehnološke revolucije. Uničil je bistveno več delovnih mest, kot pa jih je ustvaril. Tudi bistveno več del je uničil, kot pa jih je ustvaril. Okej, ustvaril je kopico slabo plačanih delovnih mest, toda bogastvo se seli izključno navzgor, k amazonski eliti. Tiste dobičke, ki jih investira v razvoj, investira v nove in nove digitalne platforme, ki bodo odpihnile še več delovnih mest. In ne bo jih nazaj. Amazon je tehnologija, ki je nadomestila in odpravila ljudi. Da Amazon z ljudmi, zaposlenimi v svojih logističnih centrih, ravna nečloveško, ne preseneča.

Ko se je vnela vojna med Amazonom in založbo Hachette in ko so začeli avtorji bralce, javnost in politiko pozivati, naj Amazon zaboga ustavijo, so se na drugi strani pojavili avtorji, ki so trdili, da jim je Amazon z objavljanjem samozaložniških e-knjig omogočil pisateljske kariere in dohodek, s čimer lepo zaslužijo. Prav tu je končna ironija: ja, nekateri samozaložniki resda lepo zaslužijo z objavljanjem na Amazonovih platformah, ki so jih pripeljale do širšega avditorija, morda se s tem celo preživljajo, toda večina z vsemi temi e-knjigami zasluži le nekaj sto dolarjev, drobiž.

Če pomislite na razmerje med časom, ki ga potrebujejo za pisanje e-knjige, in dohodkom, ki jim ga e-knjiga prinese, ugotovite, da zaslužijo le nekaj centov na uro, kar je kakopak globoko pod minimalno plačo. Od tega ne morejo živeti, toda očitno so veseli, da imajo digitalno platformo, na kateri lahko objavljajo – brezplačno.

Veseli so torej, da delajo brezplačno.

In lepo prosim: je v novi ekonomiji kaj bolj konkurenčnega in dobrodošlega od delavca, ki hoče delati brezplačno?

Nič, dobrodošli v Amazonovem logističnem centru.