Korajža velja

Sloviti knjižni uspešnici, otroški slikanici Zverjasec in njegovo nadaljevanje Zverjašček angleške pesnice Julie Donaldson in nemškega ilustratorja Axela Schefflerja, sta med otroki pravi hit. Prevedeni sta v številne tuje jezike, tudi v slovenščino. Slovenska prevoda tega mednarodnega založniškega fenomena sta delo pesnika, prozaista in esejista Milana Dekleve. Prav on je poskrbel tudi za dramatizacijo besedila in upesnitve v lutkovni predstavi Zverjasec, režijskem delu Jake Ivanca, ki si ga je na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana v zadnjem letu in pol ogledalo že več kot 20.000 obiskovalcev. Zgodba o Zverjascu je torej tudi v lutkovni formi postala prava uspešnica.

Dekleva pa ni poskrbel samo za dramatizacijo besedila in upesnitve v Zverjascu, temveč tudi v njegovem nadaljevanju, Zverjaščku, ki je kot lutkovni muzikal v preteklem tednu zaživel na istem odru. Pri obeh predstavah so se na slikanici sicer naslanjali le toliko, da se ni zgubila prepoznavnost, pravi Ivanc, ki je tudi tokrat v rokah držal režiserske niti. Likovno podobo so si tako zamislili povsem po svoje, zgodbo pa so tokrat razširili. Zverjasec v rimah o sebi denimo prepeva: »Okli kot noži, / kremplji postrani, / strašne čeljusti in grozni čekani – / kot jih imamo umetniki in modrijani. / Podpluta kolena, / kremplji kot srpi, / na koncu nosu bradavica strupena – / in to ne le ena, / in vsaka zelena. / Oranžne oči, / črn jezik iz gobca moli, / s hrbta cel kupček bodic mi srši – / od mene ni lepše zveri, od mene ni lepše ... / šu bi du ...«

Tisti, ki zgodbo o Zverjascu poznajo iz knjig ali so si ogledali prvo lutkovno predstavo, vedo, da si je ta lik izmislila miška. Drugim ga je predstavljala kot strašnega prijatelja, ki obožuje lisice na žaru, sladoled v sovjem soku in pražene kače, to pa zato, da bi prestrašila požrešne živali, ki bi jo želele pohrustati, medtem ko se sama po gozdu podi za izmuzljivim lešnikom. Toda izkaže se, da Zverjasec tudi v resnici obstaja. Vprašanje je le, ali ji je uspelo s pripovedovanjem strašnih zgodb prelisičiti in prestrašiti tudi njega.

Da se je zgodilo točno to, izvemo v nadaljevanju zgodbe, v Zverjaščku. V otvoritveni sceni predstave na odru spremljamo očeta Zverjasca, ki v svojem brlogu sinu razkriva vse nevarnosti, ki ga čakajo v naravi. Kljub njegovim pripovedim o strašni pošasti, grozni miši, ki je z ukano ugnala vse gozdne živali in še celoten rod zverjascev povrhu, se želi Zverjašček na svoje oči prepričati, kdo je ta miš, pred katero trepetajo vsi prebivalci gozda. Neke hladne, viharne, snežne noči, ko ne more spati, se tako potihoma splazi iz domačega brloga. Pogumno, zaupajoč svojemu srcu, za katero ve, da se nikoli ne moti, zakorači v temačen in hladen gozd, nad katerim se razprostira mrzlo nebo, da bi našel to skrivnostno bitje, ki mu po zlobi menda ni para. Na poti sreča sikajočo kačo, zavito v topel šal in s slušalkami na glavi, nato modro in na pol slepo sovo ter zvito lisico. Prav vse ga želijo pohrustati, le o veliki zlobni miši, o kateri mu pripovedujejo druge živali, ni ne duha ne sluha ...

Za likovno podobo zgodbe, ki načenja vprašanja strahu, poguma ter domišljije in njene moči, je znova poskrbel vsestranski umetnik Natan Escu, ki je like, osmišljene v prvem delu, zgolj nadgradil in oblekel zimi primerno. Na novo pa je poskrbel za scenografijo zimske idile. Escu tudi sicer rad reciklira svoje ideje in jih venomer nadgrajuje. Na simpatične, karakterno zelo podrobno izdelane like, je apliciral slog, ki ga v svojih likovnih delih razvija že leta. Ti so zato, kot pravi, tipično »nataneskujevski«. Z nekaj pretiravanja in groteske je tudi za lutkovni oder ustvaril izjemno duhovite in prikupne like, ki so zaživeli v podobi hibridnih, ročno-mimičnih lutk, v primeru zverjasca pa tudi kot telesna lutka, kar pritegne tako odrasle kot otroke.

Takšno oblikovanje likov in scenografije ga je zanimalo že od nekdaj, pravi Escu. Na svoji ilustratorski poti jih je doslej ustvaril že kar nekaj, od maskot do raznih likov za animacije in reklame. V Zverjascu in zdaj še Zverjaščku pa je likovno podobo prvič vtisnil tudi v lutkovno predstavo za otroke.

Sicer pa so prav vsi sodelujoči predstavi dodali svoj avtorski košček, tako z znanjem kot z ustvarjalnostjo. Za končni rezultat je gotovo zaslužna tudi izjemna ekipa iz lutkovnih ateljejev pod vodstvom Mitje Ritmaniča, s katero se je Escu izredno ujel, tako na osebni kot profesionalni ravni. Pa tudi ekipa animatorjev, v kateri so Gašper Malnar, Iztok Lužar, Martina Maurič Lazar in Jure Lajovic, je odlično opravila svoje delo, pri katerem, vsaj sodeč po videnem, tudi izjemno uživajo.

Tako kot uživa nasmejano občinstvo, ki se ob gledanju Zverjaščka (ta otroke vabi tudi k sodelovanju) lahko nauči ali pa znova utrdi spoznanje o tem, kako zelo pomembno je, da mnenja oblikujemo na podlagi svojih izkušenj in ne izkušenj drugih.

Lutkovni muzikal:
Julia Donaldson: Zverjašček
Kdo: prevod in priredba Milan Dekleva, režija Jaka Ivanc
Kje: Lutkovno gledališče Ljubljana
Kdaj: 11. in 24. decembra 2014 ob 17. uri