5. 12. 2014 | Mladina 49 | Kultura
Širokoustnež spet v akciji!
Čisto blizu nas bo koncertiral Morrissey, glasbenik brez dlake na jeziku in eno ključnih imen popularne glasbe
Morrissey se je na samostojno pot podal leta 1988 in še vedno polni koncertne dvorane
Če se sprehodimo po zgodovini popularne glasbe, je precej očitno, v katerih obdobjih so se pojavili njeni ključni akterji, zakaj so se pojavili in kakšno je bilo okolje, iz katerega so prišli. In če se osredotočimo samo na to okolje, lahko nanizamo lepo število ameriških in britanskih mest, kjer se je s pojavitvijo nekaterih bendov in samostojnih izvajalcev izoblikovala prepoznavna glasbena scena.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
5. 12. 2014 | Mladina 49 | Kultura
Morrissey se je na samostojno pot podal leta 1988 in še vedno polni koncertne dvorane
Če se sprehodimo po zgodovini popularne glasbe, je precej očitno, v katerih obdobjih so se pojavili njeni ključni akterji, zakaj so se pojavili in kakšno je bilo okolje, iz katerega so prišli. In če se osredotočimo samo na to okolje, lahko nanizamo lepo število ameriških in britanskih mest, kjer se je s pojavitvijo nekaterih bendov in samostojnih izvajalcev izoblikovala prepoznavna glasbena scena.
Eno izmed takšnih mest je gotovo britanski Manchester, ki je bil od sredine sedemdesetih in vsa osemdeseta leta prejšnjega stoletja valilnica glasbenih imen in slogov. V propadajoči industrijski prestolnici so vzniknile legendarne skupine, kot so denimo The Buzzcocks, Joy Division/New Order, Happy Mondays in The Stone Roses.
Toda poleg omenjenih skupin, ki so zaznamovale zgolj del manchestrskega glasbenega kolaža, večinoma zbranega okoli kluba Hacienda in znamke Factory Records Tonyja Wilsona, se je pojavil tudi sramežljivi introvertirani mladec iz Stretforda, predmestja Manchestra.
Steven Patrick Morrissey, potomec irske delavske družine, je že v času, ko je bil še nerazumljeni srednješolec, poskušal zbežati iz sivega vsakdanjika propadajočega mesta, uteho pa je našel v glasbi in literaturi, pa tudi v pop kulturi, katerih del je kmalu postal.
Po kratkih začetniških angažmajih v lokalnih skupinah se je leta 1982 končno seznanil s kitaristom Johnnyjem Marrom, s katerim sta si bila podobna po glasbeni senzibiliteti. Tako je nastala skupina The Smiths, ki je kljub kratkemu delovanju zaznamovala osemdeseta leta 20. stoletja in močno vplivala na številne generacije prihajajočih glasbenikov.
Tisto, kar je bil nekoč avtorski dvojec Lennon-McCartney, sta bila v osemdesetih letih Morrissey in Marr – avtorski tandem, ki je dal kitarskemu rocku nov zamah, za kar je bil poleg Marrove kitarske prepoznavnosti najbolj zaslužen Morrissey – s sugestivnim, melodičnim vokalom, predvsem pa s poglobljenimi besedili, v katerih so se, tedaj in še danes, prepoznali in našli številni poslušalci in oboževalci.
Toda poleg izrazite literarne vrednosti besedil in melodičnega vokala je imel Morrissey tudi dovolj drznosti, da je spregovoril o najintimnejših vprašanjih in strahovih mladega človeka in jih pogosto strnil v pop pesem. Tako so nastali brezčasni komadi Smithsov, denimo The Headmaster Ritual, There Is a Light That Never Goes Out in The Boy with the Thorn in His Side.
Pri tem ne smemo pozabiti njegovih odkritih političnih in aktivističnih izjav, saj je goreč vegetarijanec in borec za pravice živali (Meat Is Murder, 1985), v osemdesetih letih pa je brez zadržkov kritiziral konservativno politiko tedanje britanske premierke Margaret Thatcher (skladba Margaret On the Guillotine z albuma Viva Hate!, 1988) in britansko kraljevo družino, kasneje pa tudi politične poteze premierov Tonyja Blaira in Davida Camerona.
Da, zaradi karizme in včasih preostrega jezika ga ima svetovna, zlasti pa britanska javnost za nepopravljivega mizantropa in cinika brez dlake na jeziku. Zaradi ostrih besed je bil obtožen domnevnega širjenja rasizma, zaradi protiameriških in protibritanskih izjav pa so ga že obiskali agenti ameriških in britanskih tajnih služb.
A kljub desetim izdanim samostojnim albumom, kolikor jih je nanizal od leta 1988, je največ prahu dvignil z lani izdano avtobiografijo, ki jo je, prvi izmed pop zvezdnikov, izdal v znameniti zbirki Penguin Classics, s tem pa je povzročil pravo nakupovalno evforijo.
Avtobiografija – v njej je razkril intimne podrobnosti iz časa odraščanja, o Smithsih, glasbenih in literarnih vzorih, glasbenem poslu, enigmatični spolni usmerjenosti, poleg tega pa tudi brez dlake na jeziku očrnil nekatere glasbene kolege (med njimi člane svoje nekdanje skupine) – predstavlja, kako gleda na svet zrel glasbenik s kilometrino. Morrissey je zanimiv in premišljen pisec, ki poglede strne na dobrih 460 straneh, kljub temu pa se v nekaterih delih knjige izgubi v besednem obračunavanju z dogodki in ljudmi iz preteklosti.
A številnim kritikam navkljub gre za glasbenika, ki se je v osemdesetih letih zaradi prepričanj ločil od matičnega benda in nadaljeval uspešno samostojno kariero, izdaja knjige pa je samo potrdila vrednost in globino njegovih besedil. Človeka iz krvi in mesa, ki čuti, razmišlja in reflektira svoje zamisli, z glasbo in s peresom, na odru ali kjerkoli drugje. Brezkompromisnega umetnika in posameznika, ki so ga starejše generacije že zdavnaj spoznale, vzljubile ali zasovražile, mlajše pa ga šele odkrivajo. Glasbenega in besednega umetnika, ki tudi po petdesetem letu izdaja dobre albume (letošnji se imenuje World Peace Is None of Your Business) in polni koncertne dvorane. Ter še vedno piše brez dlake na jeziku.
* Naslov je parafraza komada zasedbe The Smiths Bigmouth Strikes Again!
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.