Plače v globalnem kapitalizmu

Plače so lani na svetovni ravni zrasle povprečno za dva odstotka, kar je manj kot v letu 2012 in manj kot v letih pred krizo, ko so se povečale za tri odstotke. Za zaposlene v razvitem svetu, torej v Zahodni Evropi, Severni Ameriki in na Japonskem, so razmere še veliko slabše. Tam so lani plače v povprečju zrasle za 0,2 odstotka, a ob takšni minimalni rasti je slaba tolažba, da so se v letu 2012 dvignile le za 0,1 odstotka. V hitrorastočnih gospodarstvih, zlasti na Kitajskem, so lani plače zrasle za 5,9 odstotka in v letu 2012 za 6,7 odstotka, v poročilu o plačah navaja mednarodna organizacija za delo (ILO).

Te številke dejansko kažejo ceno, ki jo s svojimi stagnirajočimi plačami plačujejo zaposleni zato, da lahko lastniki podjetij ustvarjajo vedno večje dobičke s selitvijo proizvodnje v države s cenejšo delovno silo.

Tam sicer plače še krepko rastejo, toda te znašajo v nekaterih tovarnah tudi samo 25 evrov na mesec. Marsikdo pravi, da imajo ljudje v manj razvitih državah, kjer so življenjski stroški v primerjavi z Zahodom, bistveno nižji, vsaj zaposlitev. To je res, a kaj pomaga Vietnamcu ali Salvadorcu zaposlitev za plačo, ki ne omogoča, da bi lahko peljal otroka k zdravniku, ko ta zboli. Kapitalisti, ki jih zanima izključno vedno večji dobiček in v razvitem svetu prodajajo dobrine za široko potrošnjo po nerealno nizkih cenah, dejansko izkoriščajo zaposlene povsod, tako v razvitem kot v manj razvitem svetu.

Po podatkih ILO so plače v razvitem svetu v povprečju še vedno trikrat višje kot v državah v razvoju. Toda tudi v EU so države (Bolgarija, Romunija, Hrvaška), kjer zaposleni na mesec že zaslužijo manj kot na Kitajskem. V Sloveniji vse bolj številni »samostojni podjetniki pod prisilo« prav tako že zaslužijo manj kot zaposleni na Kitajskem.

Podatki ILO prav tako kažejo, da je po padcu plač, ki se je začel s krizo leta 2007, produktivnost v razvitem svetu še vedno rasla. Delavci torej po krizi za vedno nižjo realno plačo delajo vedno več. Več kot naredijo in manj kot jim lastniki podjetij za to plačajo, več dobička ustvarijo, bolj se povečuje razlika med peščico vedno bolj bogatih in večino vedno bolj revnih. Res je, da kar nekaj dela zdaj zaradi napredka tehnologije že opravijo roboti, ki lahko delajo noč in dan, in računalniki, a za njimi so ljudje, ki jih morajo upravljati, zato morajo biti tudi ustrezno strokovno usposobljeni. A tega znanja ne morejo uveljaviti pri plačah, kakor kažejo podatki ILO.

Lastniki podjetij, med katerimi je vse več različnih finančnih skladov, fundacij, ki znajo le krčiti stroške in špekulirati, izplačujejo za navadne ljudi nepredstavljive zneske za dividende in nagrade. Po evropskem reševalnem skladu ESM EU zdaj s skladom za strateške naložbe, ki je del novega investicijskega načrta za zagon gospodarstva, ustanavlja že drugi sklad, ki naj bi po sistemu finančnih špekulantov iz denarja naredil še več denarja. V Bruslju s takšnimi načrti sedanji kapitalistični sistem, ki ustvarja peščico vse bolj bogatih in večino vse bolj revnih, podpirajo in ne vidijo, da je z njim sploh kaj narobe.