Alenka Pirman, umetnica

Od nekdaj je doma v stolpnici za Bežigradom. Stanovanje si deli s sinom Tiborjem Bolho, s katerim sta pravkar izdala strip V liftu. Pogovore v dvigalu je beležila med letoma 1999 in 2003, strip pa je zdaj na ogled na njeni pregledni razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, ki je plod celoletnega sodelovanja s kuratorji Barbaro Borčić, Nevenko Šivavec in Božidarjem Zrinskim. Prvič po letu 1995 so bile razmere za delo odlične, pravi.

Njeni sošolci z bežigrajske gimnazije so se za študij odločali praktično. Njo je zanimal teater in ob vsaki priložnosti je gulila gledališke sedeže. Časi so bili primerni: gledala je predstave Missa in a minor, Razredni sovražnik, Pohujšanje, pa Elo v Gleju vsaj petkrat. Zanimali so jo tudi filmi v Kinoteki.

Najprej je študirala umetnostno zgodovino in hitro ugotovila, da ni zanjo. Soočenje s resničnostjo likovne akademije se ji zdi še danes »brez veze«. Magistrski študij antropologije vsakdanjega življenja je vpisala na ISH in zdaj še doktorskega iz heritologije. Zanima jo, kaj se zgodi med trenutkom, ko muzej sprejme neki predmet v hrambo, in tistim, ko ga, ovitega v neko zgodbo, ponudi javnosti. Zanima jo, kako se muzeji odločajo, kaj bomo imeli za skupno zgodbo.

Ker je napisala dobro diplomo na temo slikarstva, so jo povabili v uredništvo revije Likovne besede. Tam je sodelovala pri radikalnem vnosu novih tem v revijo, v času vojne v Bosni pa tudi nove resničnosti. Starejši del članstva Zveze društev likovnih umetnikov je bil ogorčen. Škoda, saj je bila številka res dobra. Sama je v tistem času zaplavala v materinske vode in plaz obtožb je zajel druge sodelavce.

Ko je v Galeriji Škuc leta 1990 pripravljala samostojno razstavo, je opazila, da prostor ne deluje najbolje. Irwini in kolektiv Neue Slowenische Kunst so ga takrat že odrabili in bil je »prazen«. Tako je v sodelovanju z umetnostnim zgodovinarjem Tomislavom Vignjevićem prevzela skrb za program. Nekaj časa jo je vodila sama in nato k sodelovanju povabila Gregorja Podnarja. Ponosna je, da je Škucu uredila arhiv. Skupaj s takratno direktorico SCCA-Ljubljana Lilijano Stepančič pa sta zasnovali šolo za kustose Svet umetnosti, ki deluje še danes.

Medtem je razvijala tudi svoje projekte, za kar je ustanovila Inštitut za domače raziskave. Skupaj z Vukom Ćosićem in Ireno Woelle so v okviru fiktivne institucije Raziskovalni inštitut za geo-umetniško statistiko Republike Slovenije (RIGUSRS) zasnovali novo mersko enoto – slovenski mediteranski meter, ki je bil kritika na fascinacijo s Sredozemljem pri le 46,6 kilometra obale. V istem času je iskala tudi Slovenca z najmočnejšimi pljuči in med 174 udeleženci s kapaciteto 7,5 litra je nacionalni rekorder postal Tine Kacafura.

Leta 1997 je postala pomočnica direktorice Sorosevega centra za sodobne umetnosti, naslednje leto podpredsednica Sveta direktorjev Mednarodne mreže za sodobno umetnost ICAN in leta 2001 še vodja nekdanjega spletnega portala Artservis. Izvedela je vse o neumetniški plati dela v umetnosti. Jasno ji je postalo, kaj je treba početi, da se prerineš v vrhove, in v njej je zrasel odpor do lastnega poklica. Ni želela biti gardedama svojim umetniškim projektom, saj so v njenem idealnem svetu umetniki brezimni. Ob koncu devetdesetih se je tako namensko odrekla vsem odločevalskim pozicijam. Prizna, da je takrat brala anarhistično literaturo.

Po obdobju zavoda za zaposlovanje in kopnenju prihrankov je bila natakarica in praktična sodelavka v metelkovskem klubu Gromka, nato pa voznica Rumenega taksija, ki je skušal dvigniti raven taksi službe v Ljubljani. Ko je morala dva dni delati le za to, da je odplačala prometni prekršek, je ugotovila, da si zaposlitve ne more več privoščiti. Poudarja, da ni šlo za umetniški projekt, saj umetnost zanjo ni bergla, ki bi olepševala realnost.

O pravoverni umetniški karieri ni nikdar razmišljala, njena poklicna pot pa se zdi kot nenehno popotovanje k novim izkušnjam, ki se menjavajo v nekajletnih ciklih. Tudi z Ljudmile, kjer dela zdaj, bo ob prvi priložnosti zaplula v druge vode. Spet študira in pravi, da še vedno živi študentsko življenje.

Ko so jo povabili k pregledni razstavi, se je bala, da z dokumenti, ki jih v nekaj fasciklih hrani v stanovanju, in nekaj kosi z očetovega kozolca ne bo zapolnila devetih dvoran MGLC. Nastala je fotogenična razstava, ki na lica obiskovalcev prikliče nasmeh in v glavah gotovo zaneti še marsikaj drugega. Umetnica, ki ne mara sveta umetnosti, na drugi strani namreč ceni občinstvo in mu do konca februarja ponuja priljuden, inteligenten, dostopen, humoren in živahen vpogled v svojo prakso.