Cipras v Sohu

Srećko Horvat, Hrvaški filozof, aktivist in ustanovitelj zagrebškega festivala Subversive

12. 12. 2014  |  Mladina 50  |  Komentar

Pred časom sem rekel Jenny: »Veš, česa se najbolj bojim?«
Vprašala je: »Da delavske revolucije sploh ne bo?«
»Ne, pač pa tega, da bo, vendar si jo bodo prilastili ljudje, kakršen je Pieper – laskači, kadar niso na oblasti, nasilneži in hvalisavci, kadar se dokopljejo do nje. Ti bodo govorili v imenu proletariata in razlagali moje ideje svetu. Vse to se bo počelo v imenu komunizma, toda komunizem svobode bo zaradi tega za sto let odložen. Uničili bodo naše čudovite sanje in potrebna bo še ena revolucija, morda celo še dve ali tri, da se to uredi. Tega se bojim.«
— Tako govori Marx v Sohu v interpretaciji Howarda Zinna.

Kadar v časopisu, kakršen je Danas, naletite na članek z naslovom Siriza bo združila levico na Balkanu, je prva zdravorazumska misel, ki vas obide, da bo največja leva opozicijska stranka v Grčiji, ki bo, kot kažejo vse zadnje ankete, nemara že prihodnje leto prevzela oblast v Grčiji, podprla leva gibanja, ki se krepijo povsod po Balkanu – od protestov in plenumov v Sarajevu prek pobude, ki nasprotuje privatizaciji avtocest na Hrvaškem, in pravkar ustanovljene Delavske fronte do Levega samita v Srbiji, v katerega so povezani pomembnejša srbska leva gibanja in organizacije.

Toda vsak, ki je prebral omenjeni članek, je doživel nemajhno presenečenje, ko je ugotovil, da so v naslovu navedene besede vodje Gibanja socialistov Bratislava Jugovića, nanašajo pa se na obisk delegacije Sirize v Beogradu. Aleksis Cipras je namreč v Beograd prišel na povabilo Aleksandra Vulina (vodja Gibanja socialistov), ne na povabilo recimo Levega samita ali katere od levih organizacij, ki delujejo v Srbiji.

Kot vemo, je Gibanje socialistov vključeno v vladajočo koalicijo, ki izvaja ostre neoliberalne ukrepe, med katere sodijo tudi zniževanje pokojnin, rezanje plač v javnem sektorju, deregulacija in fleksibilizacija trga dela. Vučićeva vlada je pred kratkim podpisala nov sporazum z MDS, na podlagi katerega se bo že zdaj zadolžena Srbija še bolj zadolžila, malo pred tem pa je sprejela enega najslabših zakonov o delu, ki je popolnoma v skladu z Memorandumom, proti kateremu se sicer bori Siriza.

In še, Vulin je minister za delo, zaposlovanje, borčev-

ska in socialna vprašanja in je neposredno odgovoren za nove zakone, ne smemo pa niti pozabiti, da je bil pred tem glavni urednik nacionalističnega tednika Pečat. Na kratko, Gibanje socialistov ne le da nima nobene zveze s »socializmom« ali levo politiko, poleg jasne neoliberalne usmeritve ima tudi nacionalistične korenine.

Ob Ciprasovem obisku Obrenovca je povedano najbolje povzel kar Vulin sam: »To nima nobene zveze z ideologijo, gre za odnos naroda do drugega naroda, ki ima srbske prijatelje iskreno rad.« Cipras je, ko je obiskal trenutno s strani aktivistov okupirani kinematograf Zvezda, rekel nekaj podobnega, le z manjšim twistom: »Grški in srbski narod sta si zelo blizu in pri tem mora ostati. Okrepiti moramo prizadevanja za skupni boj proti medsebojnim nesoglasjem in skupnim nasprotnikom.« In čeprav je bil prvi del slišati enako kot Vulinov folklorni diskurz, je v drugem še dodatno pojasnil in aktivistom v Zvezdi sporočil, da jih podpira, ker je »pomembno podpirati gibanja, ki se borijo proti privatizaciji, gibanja, ki se upirajo napadom neoliberalizma« in da »takšne politike izvajajo konservativne vlade v neposredni povezavi z EU. Naš boj v Grčiji proti privatizaciji, uničevanju družbenih odnosov, politiki strogih varčevalnih ukrepov pa je skupen boj vseh narodov Evrope in narodov Balkana.« Da ne bo pomote, Ciprasov obisk v zasedeni Zvezdi je bil najsvetlejši trenutek njegovega obiska v Srbiji. Toda prav Vulin vodi ministrstvo, ki je odgovorno za uničevanje družbenih odnosov in politiko strogih varčevalnih ukrepov, tik pred Ciprasovim prihodom v Beograd pa je Vučićeva vlada napovedala, da se bo v privatizacijskem bobnu znašlo še 500 podjetij.

A to še ni vse. V govoru na Pravni fakulteti je Cipras dejal, da »ne želimo Evrope, ki kot glavno prednost Balkana navaja poceni delovno silo«, prav te dni pa ameriški CNN predvaja reklamo Vlagajte v Srbijo z navedbo, da je v tej državi na voljo »poceni delovna sila«. Reklamo sponzorira srbska vlada, verjetno prav Vulinovo ministrstvo. K temu je dodal, da se v Makedoniji, Albaniji ter Bosni in Hercegovini vse bolj krepi nacionalizem, ni pa omenil krepitve nacionalizma v Srbiji ali vsaj namignil na Vulinov ali Vučićev nacionalistični background.

Seveda je jasno, da mora morebitni prihodnji grški premier ohranjati dobre bilateralne odnose z drugimi državami, prav tako pa je jasno, da poleg lokalne politike v Srbiji obstaja tudi zunanja politika Sirize, ki ima vpliv na lokalno politiko v Grčiji. Toda ko se je Cipras lani v Berlinu sestal z nemškim finančnim ministrom Wolfgangom Schäublom, mu je jasno povedal, da so bili njegovi programi varčevalnih ukrepov neučinkoviti v vsej Evropi in še posebej v Grčiji. Prav to je tisto, kar je manjkalo med Ciprasovim obiskom v Beogradu, da bi Vulinu odkrito povedal, kaj si misli o njegovem »socializmu«.

Bojazen, ki jo je Siriza povzročila pri balkanski levici, ni, da »revolucije« ne bo, ampak da bo, a si jo bodo prilastili ljudje, kakršen je Vulin. Težava ni v tem, da Vulin ne bo »združil levice na Balkanu«, nemara jo celo bo – le da to ne bo levica, ki jo je Cipras podprl med lanskim obiskom v Zagrebu. Na kratko, Cipras bi moral bolje izbirati zaveznike, da ne bi doživel uresničitve scenarija Howarda Zinna. Balkanska levica pa bi se morala sama organizirati in združiti, da bi v prihodnje preprečila, da bi ji tisti, ki se lažno predstavljajo za »socialiste«, torej ljudje, kakršen je Vulin, to onemogočili.