Nepregledno poslovanje

Novi ljubljanski nadškof Stane Zore je v intervjuju za Dnevnikov Objektiv dejal, da se zavzema za pregledno poslovanje nadškofij in škofij. »Ne nazadnje – tudi duhovniki morajo vedeti, kako škofije in nadškofije gospodarijo s svojim premoženjem.«

Rimskokatoliška cerkev obstaja dejansko v več kot osemsto pravnih osebah, za katere se nikoli ni natančno vedelo, koliko premoženja imajo in koliko denarja jim dajo verniki. V času, ko država varčuje, se znova pojavljajo pozivi, naj varčuje pri najpremožnejših organizacijah, kamor RKC zagotovo spada.

Slovenska država intenzivno varčuje od leta 2012 in takrat je začela varčevati tudi pri državnih izdatkih za verske skupnosti. Edini varčevalni ukrep, ki se jih tiče neposredno, je državne izdatke za sofinanciranje socialnih prispevkov za verske delavce znižal s 60 na 48 odstotkov. Letos bo ministrstvo za kulturo verskim skupnostim izplačalo 1.690.446 evrov, kar je 410 tisoč evrov manj, kot če varčevanja ne bi bilo.

Tadej Strehovec iz Slovenske škofovske konference pravi, da razliko, ki je nastala z varčevanjem, krijejo verski delavci sami, če tega ne zmorejo, pa škofije. »To pomeni, da se manj sredstev namenja za vzdrževanje kulturnih spomenikov in izvajanje socialne dejavnosti škofij oziroma cerkve,« pojasnjuje.

Prispevek župnikov k izvajanju socialnih dejavnosti se pravzaprav povečuje. Te dejavnosti se namreč financirajo predvsem s prostovoljnimi prispevki, župniki pa so pomembni pri spodbujanju k darovanju. »Zavezanost župnikov dobrodelnosti se je v zadnjih letih zelo razvila in je taka, kot mora biti,« pravi generalni tajnik Slovenske Karitas Imre Jerebic. Kljub temu se pozna, da je vse več ljudi v stiski, tisti, ki jim ne gre tako slabo, pa lahko manj pomagajo. Poleg tega je vse več humanitarnih akcij, zato je humanitarna pomoč ljudi razpršena.

Bolj neposredno RKC občuti znižanje proračunskih sredstev za obnovo kulturne dediščine. Od leta 2011 so se ta zmanjšala z 1,6 milijona evrov na leto na letošnjih 880 tisoč evrov, za leto 2015 pa je predvidenih 478 tisoč evrov. Predstavniki RKC pogosto – na primer ob dejstvu, da cerkev za sakralne objekte ne plačuje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča – poudarjajo, da so njihovi kulturni spomeniki zanje predvsem breme.

Popolna odprava državnega financiranja verskih skupnosti ni mogoča, saj bi bile s tem diskriminirane, a prostora za večjo preglednost in enakopravnost v primerjavi z drugimi je vseeno precej. Če je cerkvi premoženje tako breme, zakaj si je tako prizadevala dobiti v najem Blejski otok? Večina se ne sprašuje, zakaj ni obdavčeno delo duhovnikov na krstih, porokah in pogrebih, čeprav zanje obstajajo bolj ali manj javne in uveljavljene tarife. Če bi bili popolnoma odkriti, bi se pogovarjali tudi o tem, zakaj država 85-odstotno financira zasebne šole, veliko izmed njih je katoliških, če je v javnih treba varčevati.