Boštjan Napotnik - Napo, kuharski hranoljub in pisec

Prva jed, ki jo je kdaj skuhal, je bilo jogurtovo pecivo, v petem razredu osnovne šole. Saj veste, legendarni biskvit osemdesetih, pri katerem so vse sestavine, razen pecilnega praška, odmerjene z jogurtovim lončkom: moka, olje, sladkor in seveda jogurt.

Ko je po osemletki zapustil rodne Nazarje, da bi v Kamniku obiskoval naravoslovno-matematično gimnazijo, je živel v frančiškanskem internatu. Frančiškani ga sicer niso uvajali v kuharske veščine, kot je v navadi pri redovnicah, je pa zato v srednji šoli obiskoval tako fotografski kot dramski krožek.

Slednji ga je pripeljal do sprejemcev na AGRFT, kjer se je prebil celo v drugi krog. A zdravstveno spričevalo, ki je izdajalo zdrobljeno vretence, je v komisiji očitno vzbudilo dvom, da bo kandidat sposoben igralskih odrskih akrobacij, zato je pristal na primerjalni književnosti in slavistiki. Med študenta Napotnika in diplomo pa se je vrinila takrat nepremagljiva pedagoška avtoriteta, Radio Študent.

Zaradi smučarije je zamudil avdicijo za napovedovalce na RGL-u, konec pomladi ujel tisto na Študentu in se po osamosvojitveni vojni jeseni pridružil njegovi udarni špikerski enoti, kasneje pa tudi marketinški službi. Radio Študent predstavlja najpomembnejše šolanje v njegovem življenju, dal mu je tisto, čemur sam pravi RŠ-mentaliteta.

RŠ je bil takrat magnet, ki je z zanimivimi ljudmi k sebi pritegnil kup drugih zanimivih ljudi. Iz radijske kleti v osmem bloku študentskega naselja so ti – če tja že niso taki prišli – odhajali alternativno uglašeni. Napo je prijahal pred triindvajsetimi leti in ni nikoli zares odšel; dandanašnji vsak četrti ponedeljek v mesecu vodi jutranji program. Rad ima tudi pripovedovanje zgodb, ki ga z Radiem Študent gojijo v oddaji Za dva groša fantazije ter na nastopih s Pravljičnim ReŠetanjem.

Sicer pa si kruh in vino vsakodnevno služi kot kreativni direktor v oglaševalski agenciji Futura. Poleg kuhanja ga – kot lahko razberemo tudi iz njegovih zapisov na blogu Kruh in vino, ki ga redno ustvarja že več kot desetletje – najmočneje navdušujeta muzika, še zlasti hiphop, in fuzbal.

V vsem pa išče zgodbo, koncept. In povsod vidi enak problem: ko nekaj postane mejnstrim, ko ni (več) ustvarjeno z energijo, z nečim, kar žene posameznika, ampak predvsem zaradi profita ali slave, to ni več to. Mladi, ki se danes bolj množično kot pred leti vpisujejo v kuharske šole, tega ne počnejo zato, ker bi želeli kuhati, ampak računajo, da bodo postali slavni, to pa je po njegovem povsem napačna predstava in osnova.

Sam vedno kuha zato, da kaj dobrega skuha, ne zato, da bi to nekje objavil. In vedno hoče nekaj narediti drugače ali pa na novo. Karkoli že počne, mu občinstva ne manjka, saj enako spretno, lucidno in duhovito vrti tako kuhalnico kot jezik.

Kljub temu da v kuhanju neizmerno uživa, zadnja štiri leta zanj vsaj enkrat na teden kuhajo drugi. Svoje vtise ob tem beleži v rubriki Konzum, natisnjeni nekaj strani za to, ki jo pravkar berete. Iz študentskih let se Napo spomni, da je bil Konzummm prvotno rubrika, v kateri je Max Modic recenziral prehrambne izdelke iz trgovine, ki jih je potem degustiral tudi sam. Nato je leta in leta za bralce Mladine v Konzumu gostilne ocenjeval skrivnostni Ivan Ilovar.

Za predstavitev ene od knjižnih izdaj izbranih Konzumov so v improligi izsledili Napota in ga prepričali, da si je za radovedne objektive nadel Ilovarjeve čevlje, predpasnik in očala. Dejanje je bilo na neki način preroško, saj je po kasnejšem Ilovarjevem odhodu in nekajmesečnem molku prav Napo prevzel pisanje o podalpskih prehranskih obratih za Mladino.

Letošnjemu letu v slovo maha z dvema novima knjigama. Orodjarna prinaša kup napotkov in receptov, ki so bili večinoma že objavljeni na njegovem blogu, a so na novo postavljeni v kontekst, z dodatnimi besedili, profesionalnimi fotkami in duhovitimi ilustracijami. Te dni pa so v rdeči knjižici Konzum izšli tudi zapisi o 99 najboljših oštarijah, ki jih je za Mladino obiskal zadnja štiri leta.

Zato bo v prihodnosti malo počival na lovorikah, medtem pa naštudiral svojo sous vide mašino in izmojstril peko kruha iz kislega testa, s katero se študiozno ukvarja že kakšno leto. A kot bi rekel Napo, kadar je glas televizijske prodaje: »To pa še ni vse.«

Ničemur, kar počne, se trenutno ne bi rad odpovedal, zato tudi ne načrtuje svoje gostilne. Kot pravi, monokultura ni zanj.