Upor s humorjem

Miklavž je imel letos zanimivo družbo. V noči, ko pridnim otrokom prinaša dobrote, poredne pa straši s parklji in šibami, so pekarne po Sloveniji nenapovedano obiskovali in preiskovali inšpektorji. Na seznamu pregledanih, ki so ga objavili deset dni pozneje, se je znašlo nekaj zelo porednih pekarn, ki so kar klicale še po obisku poročevalcev, lačnih senzacionalnih novic.

Informativna oddaja Svet na Kanalu A take priložnosti ni izpustila. Odpravili so se v Šentjur, v najbolj kritično pekarno s seznama, in v njej izsledili očitno najbolj porednega slovenskega peka. Nepričakovana zabava se je začela, ko je nič hudega sluteča novinarka z mikrofonom prva vstopila v skladišče moke zadaj za pekarno in kot v risanki zacvilila »Miši! Miš je bila, miš je bila!«. Miši so se je prestrašile vsaj toliko kot ona njih, zato jih kamera žal ni ujela. A za sabo so na vrečah moke in na tleh pustile dokaze, majhne kakce, ki niso ušli novinarkinem očesu.

»A ste to sploh počistili?« je spraševala vznemirjena novinarka in pek ji je odgovoril, da saj sama vidi, kako je čisto. Ni verjel, da so to, na kar kaže novinarka, res mišji kakci, sicer bi verjetno rekel, da je bilo čisto, dokler se niso miši pokakale od strahu pred njo. »Ampak miši so pa še vedno,« je kar naprej cvilila novinarka. »Nisem maček, da bi lovil miši,« ji je hladnokrvno odgovoril pek. Pekarna, v kateri dela, si je seveda prislužila vzdevek Mišmaš.

Ironično, a istega večera so na nacionalki zavrteli dokumentarec Lačni upora, ki prikazuje kronološki pregled gladovnih stavk v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji, od študentske zasedbe filozofske fakultete v sedemdesetih letih do lani. Odličen televizijski izdelek je dokument fenomena in nekakšen poklon vsem, ki so po gandijevsko tvegali svoje življenje za nenasilno reševanje družbenih problemov, pa tudi osebnih stisk.

To je že tretji dokumentarec, ki sta ga za TV Slovenija ustvarila scenaristka Marija Zidar in režiser Dušan Moravec. Slikovito priča o tem, da gladovna stavka, ki je bila včasih skrajna oblika političnega in družbenega protesta, nima več enakega pomena. Gladovna stavka za svoj uspeh najprej potrebuje javnost, odmevna in učinkovita pa je lahko le, če družba ni lačna. Število ljudi, ki so v stiski in neprostovoljno stradajo, je danes tolikšno, da so gladovne stavke kot oblika upora povsem izgubile svoj smisel.

Na koncu dokumentarca Svetlana Slapšak kot učinkovito orožje upora predlaga humor. Tisti, ki se smeji, po njenem zmaguje. Režimi imajo namreč radi žalostne ljudi. Zato je treba izkoristiti vsako priložnost za smeh, pa tudi če jo miši na repu prinesejo.