Lojalen komu?

Na Irskem so pred letom dni ustanovili posebno parlamentarno komisijo, ki preiskuje, zakaj je država privolila v »pomoč« trojke, ki je irske davkoplačevalce prisilila, da so s 67 milijardami evrov pomagali predvsem velikim tujim posojilodajalcem. V jedru preiskave je Evropska centralna banka (ECB). Irci so v imenu transparentnosti spremenili zakonodajo in minuli mesec objavili pisma tedanjega vodje ECB Jean-Clauda Tricheta, ki dokazujejo, da je ECB Irsko prisilila v varčevanje, v razlaščanje irskih državljanov, tuji veliki posojilodajalci, velike investicijske banke, pa so dobili še dodatna zagotovila, da bodo njihovi krediti vrnjeni.

Tudi na Cipru poteka podobna preiskava. Tam igra glavno vlogo bivši guverner njihove centralne banke Athanasios Orphanides. Ta je v zadnjem letu razkril, kaj se je dogajalo v tej državi. »Evropske vlade so dobesedno izsilile Ciper, da zaseže denar svojih državljanov. Ne vem, kako bo to pozitivno vplivalo na prihodnost evropskega projekta,« je dejal nedavno. Z evropskimi vladami je Orphanides mislil predvsem na Nemčijo, ki je imela največje dobičke od bančnih kriz na evropski periferiji. Po njegovem izračunu bo Ciper polovico denarja za dokapitalizacijo svojih bank namenil »reševanju« Nemčije. Evropska monetarna politika je po njegovem odpovedala, kar kaže ravno na povečevanje razlik med centrom in obrobjem EU v času krize.

Irska, Ciper, Španija. Tudi v Španiji raziskujejo, kaj se jim je pravzaprav zgodilo. Španija je že leta 2006 želela sama zmanjšati kreditiranje, a jim ECB tega ni dovolila – čez nekaj let pa se je država zaradi kreditnega balona morala drago zadolžiti, sprejeti trojko, varčevalne ukrepe. Zunaj Evropske unije je znan primer Islandije, še ene države na obrobju, ki je zaradi svetovne finančne krize skorajda bankrotirala. Da se to nikoli več ne bi zgodilo, so leta 2010 sprejeli eno največjih medijsko-informacijskih reform. Spremenili so 13 zakonov, uvedli so najliberalnejši zakon o dostopu do javnih informacij, zagotovili zaščito »žvižgačem«. Ugotovili so namreč, da so se plenilci njihove države skrivali predvsem za bančnimi in poslovnimi skrivnostmi.

In Slovenija? Ena izmed držav na periferiji, ki je bila leta 2013 po Cipru celo naslednja na seznamu držav, v katero bi naj prišla trojka, je tudi Slovenija. Ali sploh vemo, zakaj je domnevno Slovenija sama zaprosila za stresne teste? Je Banka Slovenije objavila kakšna elektronska sporočila? Ali sploh vemo, kako so tuji finančni svetovalci, ki jih je v Slovenijo poslala ECB, izračunali tako veliko bančno luknjo, ki je postala podlaga za vse varčevalne ukrepe in privatizacijo? Ali že vemo, zakaj sta ECB in evropska komisija od Slovenije zahtevali privatizacijo, tudi prodajo sistemskih bank, če pa »privatizacija« nikoli ni bila del skupnih politik? Ali že vemo, zakaj je Slovenija morala razlastiti svoje lastne državljane, majhne lastnike bančnih obveznic?

Medtem ko drugod na periferiji Evrope iščejo odgovore, kaj se jim je zgodilo, slovenska centralna banka molči in meni, da zanjo niti dostop do javnih informacij ne velja.

V Sloveniji številni poskušajo priti do odgovorov. A v uradu informacijske pooblaščenke so nam pojasnili, da Banka Slovenije v zadnjih dveh letih, odkar jo vodi guverner banke Boštjan Jazbec, ni ugodila praktično nobeni od njihovih odločb. Zoper vse je sprožila tožbe na upravnem sodišču, češ da zakon o dostopu do informacij javnega značaja za Banko Slovenije sploh ne velja. Poleg tega Banka Slovenije meni, da je njen zakon nad zakonom o dostopu do javnih informacij in da ni del javnega sektorja Slovenije, da je ne zavezuje zakon o javnih uslužbencih. Banka Slovenije okrog sebe gradi zid. In medtem ko mnogi drugi guvernerji perifernih centralnih bank – tudi avstrijski – kritizirajo pretekle evropske monetarne politike ali imajo vsaj svoje, neodvisno stališče, slovenska centralna banka ostaja na strani močnega centra, ECB. Banka Slovenije zagovarja celo, da se NLB proda brez državnega, kontrolnega deleža.

Ko je letos poleti guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec za novo vlado Mira Cerarja pripravil dokument z naslovom Pogled Banke Slovenije na strateške izzive ekonomske politike v Sloveniji, je v njem praktično povzel sporne zahteve, ki jih od Slovenije zahteva evropska komisija, v njem ni najti niti kančka kritike politik EU ali ECB. Poleg tega je Slovenija prav na pobudo Banke Slovenije v svojo zakonodajo že vnaprej vnesla vse »eksperimentalne« ukrepe ECB ali Evropske komisije, postala je bolj papeška od papeža, pravi tudi Jože Mencinger. »Spremembe, ki naj bi jih uveljavili v EU šele čez leta, je Banka Slovenije začela uveljavljati takoj, praktično iz dneva v dan je začela spreminjati pravila bančnega poslovanja, kar je v času, ko bi potrebovali stabilnost, povečevalo nestabilnost. Da bi Banka Slovenije razmišljala po svoje, nikomur ne pride na misel. Zakaj pa je tako, ne vem,« pravi Mencinger.

Kljub temu tudi v Sloveniji razlogi za kritiko so. Kot pravi bivši guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari, so leta 2005 želeli uvesti t. i. dinamične rezervacije, hoteli so ohladiti gospodarstvo, zmanjšati podeljevanje kreditov. Vendar so Gaspariju revizorske hiše to prepovedale z grožnjo, da bodo bankam znižale bonitetno oceno. Te iste revizijske hiše so potem za ceno, ki je aktualno vodstvo Banke Slovenije še vedno ne želi razkriti – gre verjetno za še dodatnih 10 milijonov evrov k že objavljenim 21 milijonom –, opravile sporne stresne teste. V Sloveniji ni uglednega ekonomista, ki bi verjel v njihovo objektivnost. France Arhar, Mitja Gaspari, Jože Mencinger, Ivan Ribnikar vsi po vrsti trdijo, da so bili stresni testi prirejeni in dogovorjeni. Le aktualni guverner Banke Slovenije izkoristi vsako priložnost, da pove nasprotno, pri čemer dokumentov ne želi razkriti. Ob zadnjih, vseevropskih testih se je Slovenija že kar potrudila, da je bil rezultat razmeroma slab, očitno zato, da bi zgodba Banke Slovenije ostala kredibilna.

Novo, malce nenavadno potezo je Jazbec naredil aprila letos. Najpomembnejše ekonomske naloge v Banki Slovenije je zaupal bivšemu vodji misij Mednarodnega denarnega sklada (IMF) v Sloveniji, indijsko-ameriškemu državljanu Biswajitu Banerjeeju, ki je letos aprila postal glavni ekonomist Banke Slovenije. Zakaj? V banki so nam pojasnili, da so ga zaposlili zaradi reorganizacije, skozi katero želijo doseči večjo »prepoznavnost« banke znotraj evrosistema. Verjetno se sliši cinično, če zapišemo, da se Banarjee sedaj s tem namenom tudi uči slovensko na drugi stopnji. Je pa dejstvo, da po novem bivši predstavnik IMF-a za Slovenijo, ki je v času prevlade neoliberalizma menil, da so pravice zaposlenih delavcev tukaj prevelike (t. i. premajhna fleksibilnost politike plač), zdaj Slovenijo predstavlja v odborih in komitejih znotraj Evropske centralne banke in evropske komisije ter v imenu države obiskuje druge centralne banke.

Kar v kakšni Španiji, Grčiji, na Irskem govorijo dobro plačani predstavniki velikih tujih skladov, v Sloveniji ponavlja guverner centralne banke.

V neki odprti družbi verjetno ni sporno, če tujci prevzamejo najvišje strokovno-politične funkcije, kar glavni ekonomist centralne banke gotovo je. A se zdi, da gre pri tem za neki drug, verjetno kar ideološki vzorec. Pred približno mesecem dni je Jazbec ponovno predlagal, da bi država vodenje Slovenskega državnega holdinga (SDH) prepustila kakšnemu tujemu podjetju ali skladu. Če tujcem slovenskega premoženja takoj ne moremo prodati, meni Jazbec, naj bi bila najboljša vmesna rešitev, in sicer »najem profesionalnih upravljavcev, od katerih bi se lahko celo kaj naučili«, kot je dejal v intervjuju za Dnevnik. Jazbec tega ni dejal prvič. Ko je zadnjič v parlamentu poudaril, da bi morali »tujim finančnim ekspertom« zaupati poleg slabe banke (DUTB) še vodenje SDH, je idejo podprl tedanji ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli, ki je dejal, da ga zamisel »navdušuje«.

A zakaj? Izkazalo se je, da imajo vsi v mislih ameriški sklad Templeton, ki že upravlja državno premoženje Romunije, v njegovem upravnem odboru pa sedi tudi Slovenec, Matjaž Schroll. Romunija je namreč edina država, ki se je odločila, da svoje državno premoženje preda v upravljanje t. i. »profesionalnim upravljavcem«. A kaj to dejansko pomeni, smo lahko zasledili tudi letos v Sloveniji. Templeton je namreč pomagal financirati tudi sporni prevzem Heliosa. In tako kot pri zadnjih razkritjih glede konflikta interesov pri vodstvu slabe banke se je tudi v tem primeru pokazalo, da so zgodbice o neodvisnih tujih finančnih ekspertih pač ideološke narave – tudi oni imajo svoje interese, le da so ti lahko še bolj zamaskirani. Z drugimi besedami, ponavljanje mantre o zlomljenem slovenskem gospodarstvuje v funkciji zniževanja cene pred nakupom določenih podjetij. Toda to, kar v kakšni Španiji, Grčiji, na Irskem govorijo dobro plačani predstavniki velikih tujih skladov, v Sloveniji ponavlja guverner centralne banke.