Bela moč

N'toko

19. 12. 2014  |  Mladina 51  |  Komentar

Ko smo se leta 1987 z družino preselili v predmestje Los Angelesa, sem se s sedmimi leti prvič znašel v razredu z otroki iz vsega sveta. Polovica nas je znala angleško bolj za silo ali pa sploh ne. A paleta novih narečij, barvnih odtenkov kože in oblik oči za nas še zdaleč ni pomenila ovir pri druženju. V šoli imaš namreč precej večje skrbi; ukvarjaš se s tem, da ti nihče ne vzame denarja za malico, da nisi tepen ali ponižan pred sošolci. Otroci smo med seboj hitro sklepali zavezništva, ki pa so bila bolj rezultat našega položaja v razredni hierarhiji kot pa rasne pripadnosti. Frajerji so se družili z drugimi frajerji, luzerji pa z luzerji. Vsak je poznal svoje mesto v »razrednem boju«.

A ta zavezništva so z vsakim letom postajala bolj rasno zaznamovana, med srednješolci pa je postala delitev po barvah že brezsramno očitna. Belci so se družili z belci, črnci s črnci, Azijci z Azijci ... Ta ločitev se je včasih zgodila hitro in brutalno. Dobro se spomnim, kako sem belega prijatelja iz sosednje hiše vprašal, zakaj ne gre z nami na šolsko proslavo ob dnevu Martina Luthra Kinga. Odgovoril je, da mu oče, po poklicu policaj, ne dovoli. Od takrat črnih sosedov nisem več videl, da bi se igrali pri njih, čez nekaj časa pa niti Jugoslovani nismo bili več dobrodošli.

Ko si otrok, takšne delitve pač sprejmeš kot naravni red. Družiš s svojimi in se brigaš zase, dokler povsem ne izgubiš stika z drugimi skupinami. Leta 1992, ko smo se iz Amerike odpravljali v novo obljubljeno deželo, v samostojno, rasno homogeno Republiko Slovenijo, so nas na pot pospremili prizori gorečega Los Angelesa. Policaji, ki so se surovo znesli nad Rodneyjem Kingom, so bili izpuščeni brez kazni in razjarjena črnska skupnost je uprizorila največje izgrede zadnjih desetletij. Prizore iz le nekaj kilometrov oddaljenega South Centrala sem na televiziji spremljal, kot da gre za bojišča v Sudanu. Ničesar nisem vedel o tem delu mesta in njegovih prebivalcih. Tako tam pač je, sem si mislil.

* * *

V ZDA sem se vrnil po več kot 20 letih in v poročilih so me pričakali enaki prizori gorečih črnskih slumov. Tokrat je bil na vrsti Ferguson, kmalu zatem pa je množične proteste sprožila tudi oprostilna sodba za morilce Erica Garnerja v New Yorku. V Veliko jabolko sem vkorakal sredi naelektrenega ozračja, ko si se težko izognil prizorom »Hands Up« protestov, še težje pa zadušljivi policijski prisotnosti. Medrasni odnosi v ZDA so še vedno v kritičnem stanju, le da danes tega dogajanja ne vidim več kot nekaj naravnega, niti kot nekaj, kar se me ne tiče. Kričeča nasprotja, s katerimi je tlakovan New York, pripovedujejo širšo zgodbo, s katero bi se moral ukvarjati ves svet.

New York City je mesto, ki diha uspeh. Saj veste, kako gre pesem: »If you can make it there, you’ll make it anywhere.« Ko vstopim na vlak v kateri izmed popularnejših četrtih, dobim občutek, da se tu za prostor prerivajo sami mladi, ambiciozni, kreativni, izobraženi in kultivirani superzvezdniki, ki spijo dve uri na noč in živijo od red bulla in nizkokaloričnih brezglutenskih malic. Vsi se pogovarjajo o svojih projektih; o zagonskem podjetju, ki ga ravnokar ustanavljajo, o spletni aplikaciji, ki jo razvijajo, o modni znamki, ki jo dizajnirajo ... Govorijo in govorijo in govorijo. Tudi ko ni nikogar zraven. Če ne bi opazil miniaturnih mikrofonov na njihovih slušalkah za iPhone, bi pomislil, da je mesto polno shizofrenikov, ki se pogovarjajo sami s seboj. Videti so kot igralci, ki vadijo dialoge. New York ni le mesto iz filmov, je mesto, ki samo sebe ves čas spreminja v film in nikoli ne nastopi trenutek, ko bi režiser zaklical: »Rez!«

Ko se zvečer peljem z vlakom proti severu, se razpoloženje v vagonih začenja spreminjati. Bele obraze s slow drip fair trade kavo iz hip lokalov postopoma zamenjajo temni obrazi z vodeno kavo iz supermarketov.

To so torej ljudje, ki ustvarjajo svet, si mislim. Razredni frajerji. Oni so tisti, ki vsemu svetu postavljajo merila dobrega okusa, pravega lajfstajla in uspeha. Ne krojijo le popularne kulture, ampak tudi politično in finančno kulturo prihodnosti. Naj si o njihovem okusu mislimo karkoli hočemo, priznati je treba, da bi bilo lahko slabše. Mlada generacija newyorških trendseterjev je politično progresivna, ekološko ozaveščena in strpna do drugih ras in življenjskih slogov; morda bolj kot katerakoli pred njo. V srcu neoliberalizma težko najdem mlade ljudi, ki bi nasprotovali javnemu zdravstvenemu sistemu, brezplačnemu šolstvu ali visoki obdavčitvi bogatih. Berejo Pickettyja in Žižka, pijejo etično pridelano kavo in se oblačijo v american apparel. Ob umoru Erica Garnerja, ki so ga zagrešili policisti, so bili prav mladi beli Newyorčani med najglasnejšimi protestniki.

Ko se zvečer peljem z vlakom proti severu, pa se razpoloženje v vagonih začenja spreminjati. Bele obraze s slow drip fair trade kavo iz hip lokalov postopoma zamenjajo temni obrazi z vodeno kavo iz supermarketov, živahne pogovore o kariernih ambicijah pa zamenja utrujena, zgarana tišina. Ko prevoziš magično mejo med Manhattnom in Bronxom, belski pogovori popolnoma utihnejo. Morda se kdo pogovarja sam s seboj, a nima nameščenih slušalk z mikrofonom. Na vlaku so le še temnopolti prebivalci Bronxa, ki se v poznih večernih urah vračajo iz neglamuroznih služb. Vsak dan na Manhattan migrira 60 odstotkov delavcev iz Bronxa – tam kot sence spremljajo newyorško parado uspeha in denarja. Belim trendseterjem tiho in nevidno odnašajo smeti, pripravljajo hrano, dostavljajo pakete, obnavljajo postaje podzemne železnice in gradijo nove stavbe, kjer se bodo pisale zgodbe o uspehu. In ko gredo belci po službi zvečer v trendi lokale razpravljat o naslednjih velikih korakih, se oni odpravijo domov v najbolj zanikrne kotičke mesta. Merila uspeha so tam precej nižja; uspešen si, če je tvoje življenje čim manj filmsko, saj so edini filmi, posneti v Bronxu, kriminalke.

O rasizmu se večinoma še vedno govori kot o nekakšni kolektivni psihološki napaki, ne pa kot o ekonomski anomaliji, podedovani še iz časa prvotne akumulacije kapitala, kolonizacije in suženjstva.

Tako te čisto kratka vožnja z vlakom v katerokoli smer pripelje z območja, kjer se žanjejo najvišji dohodki v Ameriki, v njene najrevnejše soseske. Gospodarske razmere lahko vedno ocenite že z enim pogledom: če vidite okoli sebe veliko belih obrazov, ste v bogati soseski, če vidite črne, ste v revni. A če je New York najbolj progresivno, postrasistično mesto na svetu, kjer lahko uspejo vsi, se človek mora vprašati, od kod tolikšna dohodkovna neenakost med rasami. Kdo izvaja ves ta rasizem?

* * *

Prvi dan, ki sva ga z ženo preživela v Bronxu, naju je v trgovini zaskrbljeno ustavil starejši gospod. »Oprostita, da tako naravnost vprašam, ampak sklepam, da nista od tu ... A to pomeni, da tudi k nam prihaja gentrifikacija?« Šele slovanski naglas ga je potolažil, da najina prisotnost najbrž ne bo kaj preveč prispevala k dvigu najemnin v soseski. Gospod je dobro vedel, da bodo, ko začnejo beli pari iskati stanovanja v njegovi ulici, lastniki nepremičnin hoteli narediti prostor zanje. Vedel je, da bodo najemnine hitro prerastle finančne zmožnosti lokalnih družin, in ko bo v igri dovolj denarja, bodo spremenjeni tudi zakoni, ki preprečujejo gradnjo dragih objektov in poseganje v infrastrukturo, namenjeno domačinom. Zanje prihod belega kapitala pomeni le, da se mu bodo morali umakniti. Očitno rasizem za širjenje ne potrebuje rasistov. Bolj kot policajev se morajo črnske skupnosti v New Yorku bati prijaznih mladih liberalcev z denarjem. Tudi tistih najbolj strpnih in ozaveščenih.

Rasizem namreč ne izvira iz tega, kaj si posamezniki mislimo o neki drugi rasi, ampak iz sistema, ki ohranja strukturno premoč ene rasne skupnosti nad drugo. Verbalno in fizično nasilje sta le stranski produkt gospodarske neenakosti. Za rasizmom ne stojijo grde besede, ampak grde številke. Za vsak dolar, ki ga imajo v lasti temnopolti Američani, jih imajo belci 13. Finančna kriza je premoženje črnskih družin skrčila še za 40 odstotkov. Brezizhodnosti revščine so se pridružili še diskriminatorni zakoni in neproporcionalne kazni. Vsak tretji črnec bo v življenju vsaj enkrat zaprt. Neplačano zaporniško delo za zasebne korporacije danes opravlja več črncev kot v času suženjstva. Več milijonov temnopoltih Američanov zaradi zakonskih manipulacij nima volilne pravice, slaba politična reprezentiranost pa vodi v še več belcem naklonjenih zakonov. »White power« ni le abstraktna ideja, ki jo širijo fanatični neonacisti, ampak gospodarska realnost, ki jo živimo vsi.

In kje so oni, ki belim trendseterjem tiho in nevidno odnašajo smeti, pripravljajo hrano, dostavljajo pakete, obnavljajo podzemne postaje in gradijo nove stavbe?

Tako so mladi beli Newyorčani vrženi v nekakšno dvojno življenje; na eni strani so svetel zgled strpnosti do drugih ras, na drugi so uporabniki njihove poceni delovne sile in soudeleženci pri procesih gentrifikacije. Gre za generacijo, ki ima ponotranjene vrednote civilnega boja za enakopravnost, a je skupaj z njimi podedovala tudi vse strukturne neenakopravnosti imperija, zgrajenega na izkoriščanju drugih ras. Pristali so za volanom neustavljivega rušilnega buldožerja in ne morejo storiti drugega, kot da si med vožnjo skozi črnske soseske nadenejo čim bolj zaskrbljene in empatične obraze.

* * *

Protesti proti policijskemu nasilju na Manhattnu so bili filmsko doživetje. Tisoče ljudi, ki na deževno noč ustavijo gost promet na 5. aveniji in se, obdani z vojsko policajev, z dvignjenimi rokami sprehajajo med nebotičniki. Šoferji, ki so obtičali v koloni, pritiskajo na hupe v ritmu protestniških vzklikov. Zadnje besede zadušenega Erica Garnerja »Ne morem dihati!« strahovito odmevajo po mestu, kot bi šlo za kader iz apokaliptičnega trilerja.

A bili smo daleč stran od ulic in ljudi, ki policijsko nasilje zares čutijo. Tam je bil le še en nefilmski večer. Velik del evforičnega razpoloženja na manhattanskih ulicah so tako sestavljale pozitivne trditve belih protestnikov o sebi. »Nisem rasist!« O rasizmu se večinoma še vedno govori kot o nekakšni kolektivni psihološki napaki, ne pa kot o ekonomski anomaliji, podedovani še iz časa prvotne akumulacije kapitala, kolonizacije in suženjstva. Belci iz srednjega in višjega sloja se že lahko spopadejo s svojimi predsodki, precej težje pa se spopadajo s premoženjsko luknjo, ki ločuje druge rase od enakih možnosti. Dejstvo ostaja, da črnci v Ameriki nikoli v zgodovini niso imeli dostopa do virov, s katerimi bi lahko razvili omembe vredno kapitalsko moč. Kadar so poskusili, so se hitro vrnili belski predsodki in jih postavili na njihovo mesto. Zato se bodo newyorški progresivci še naprej vsako jutro zbujali ob novicah o rasističnih praksah njihovih institucij in se čudili primitivnosti svojega naroda. Medtem bo priljubljeni župan DeBlasio v njihovem imenu sklepal posle z nepremičninarji, ki bodo še več črnskih družin odrezali od cenovno dostopne strehe nad glavo. In Obama bo še naprej pod pritiskom orožarskih lobijev tiho spremljal vojaško oboroževanje ameriške policije.

Protestniški plakati v procesiji na 5. aveniji so večinoma klicali k ustavitvi policijskega nasilja nad črnci in k solidarnosti s prizadetimi družinami. Med vsemi empatičnimi gesli pa je eno močno izstopalo. Skupina protestnikov je med evforičnim pohodom v zrak dvignila citat Malcolma X-a, ki je s preprostimi besedami sporočal težko resnico: »Ni kapitalizma brez rasizma.« Prekleto res, sem si mislil. A pogled na bleščeče stolpnice, katedrale hiperpotrošništva in špekulativnega kapitala, ki zaznamujejo najvplivnejše mesto na svetu, me je napolnil s slutnjo, da rasizem, žal, še ni rekel zadnje.