N'toko
-
25. 10. 2024 | Mladina 43 | Žive meje Za naročnike
Po mesecih afer, škandalov in petelinjih bojev v levoliberalnem bloku smo letos končno dočakali tudi razprtije na desnici. Navadili smo se že na to, da so Levica, Svoboda in SD v nenehnem medsebojnem spopadu in da se katerikoli funkcionar lahko znajde v nemilosti, za desnico pa je veljal stereotip o notranji disciplini – da so desni aparatčiki vedno postrojeni in usklajeni glede vsake poteze. Zato smo tudi težko sprocesirali odhod Anžeta Logarja in druščine iz SDS. Prevladujoč odziv javnosti je bil, da je vse to zrežiral Janša, da Logar ni zares odšel, ampak se je samo pretvoril v elektoralnega podtaknjenca, ki bo Janši pomagal sestaviti vlado. Tudi ko smo brali Janševe strupene napade na Logarjev politični projekt (ni kaj, treba mu je čestitati za izvirno izpeljanko »LAŽ – Lista Anžeta Logarja«), nismo zares verjeli, da so se možakarji razšli. Podobno tudi nismo verjeli v javno obračunavanje SDS z Novo Slovenijo. Če se desnica razceplja, je to zgolj zato, da bi se lahko sestavila na novo.
-
11. 10. 2024 | Mladina 41 | Žive meje
Komentar / Digitalna Slovenija
Ko bodo zanamci nekoč hoteli kaj izvedeti o delovanju 15. vlade Republike Slovenije, se bodo morali najprej prebiti skozi tisoče prispevkov o odstopih ministrov. Naša uredništva enostavno obožujejo dvorne spletke in vedno poskrbijo, da te zasenčijo drugo dogajanje, dokler ni vsa politika zreducirana na notranjepolitično komolčkanje malih karieristov. Kot pisci šund romanov gradijo romantične zgodbe o junakih na belih konjih, ki jih dve poglavji kasneje spremenijo v zlikovce in čarovnice. Tako smo v mesecu, ko se je začenjala nova svetovna vojna, ko se je sprejemal državni proračun in so se sklepali ključni dogovori s sindikati javnega sektorja, na naslovnicah spremljali le en dogodek: križanje Emilije Stojmenove Duh. Slovenija je vročično spremljala njen padec, mediji pa so iz neopazne birokratke naredili enega najbolj osovraženih javnih obrazov.
-
27. 9. 2024 | Mladina 39 | Žive meje
Kaj naj si mislimo ob grozečih napovedih nekdanjega italijanskega premiera Maria Draghija – človeka, ki vsekakor ni znan po udarnih političnih citatih –, da je »Evropa v nevarnosti, da izgubi svobodo«. Letošnje poročilo o konkurenčnosti EU, ki ga je Draghi predstavil evropskim poslancem, je bilo polno tovrstnih svaril pred pogubo. »Gre za to, da bo Evropa sčasoma postala manj uspešna, manj enakopravna, manj varna in da bomo zaradi tega manj svobodni pri izbiri svoje prihodnosti.« Kolegi v parlamentarnih klopeh so kimali in ga hiteli dopolnjevati: »Ne moremo konkurirati Kitajski in ZDA!«, »Ni prihodnosti za Evropo, če takoj ne spremenimo smeri!« Napovedi o »koncu Evrope« smo navajeni poslušati od desnih populistov in zgodnjih modernističnih pesnikov, ne pa od glasnikov Evropske centralne banke.
-
13. 9. 2024 | Mladina 37 | Žive meje
Komentar / Ljudstvo proti Macronu
Francoski predsednik Emmanuel Macron noče popustiti. Leta in leta je gradil svoj režim, svoj slog vladanja, svoj izraz moči. Z vsakim korakom se je trdneje prepričal, da edino macronizem lahko reši Evropo in da ga je treba braniti za vsako ceno. Po več tisoč protestih, zmerjanju, klofutah in bog ve koliko incidentih z gnilimi jajci, paradižniki in drugimi smrdljivimi izstrelki se je naučil živeti s sovraštvom francoskega ljudstva. Bes tega je danes zanj znamenje, da nekaj dela prav. Pomislite, koliko gibanj je bilo zatrtih, koliko glav razbitih, koliko protestnikov aretiranih, koliko oči izmaličenih z gumijastimi naboji, da je izpeljal pokojninsko reformo. Odkar je Macron na oblasti, ljudstvo meče predmete vanj, Macron pa meče predmete nazaj v ljudstvo. Ugotovil je, da v tej igri vedno zmaga tisti, ki ima na svoji strani 150 tisoč do zob oboroženih policistov. In če ga niso ustavila vsa tista goreča mesta, vsi prevrnjeni avtomobili, vsi pografitirani spomeniki – celo poškodovani Slavolok zmage! –, ga ne bodo niti izgubljene parlamentarne volitve. Macronizem mora preživeti.
-
30. 8. 2024 | Mladina 35 | Žive meje
Komentar / Discipliniranje volivcev
Američani si želijo, da bi Kamala Harris postala predsednica. Čisto resno mislijo s tem. Ne samo, da jo ob pomanjkanju drugih opcij tolerirajo ali da so v strahu pred Trumpom pripravljeni stisniti zobe in ji podeliti glas … ne, Ameriko je prevzel val navdušenja, prava Kamala-norija, ki spominja na prvo kampanjo Baracka Obame. Po veliki konferenci Demokratske stranke v Chicagu, kjer je njen nastop sprožil histerične ovacije, celo solze in krike sreče, tega ne moremo več zanikati. Evforija je pristna, vidimo jo v popkulturi, katere največji zvezdniki so že pohiteli z izražanjem javne podpore, na TikToku, kjer je Kamala Harris postala viralna osebnost, na družbenih omrežjih, kjer navadni ljudje brez kančka cinizma pišejo o »ponovni veri v prihodnost ZDA«. Zgodil se je torej sunkovit, pravzaprav zgodovinski obrat javnega mnenja: ena najmanj priljubljenih ameriških političark je čez noč postala kraljica ljudskih src.
-
16. 8. 2024 | Mladina 33 | Žive meje
V Sloveniji smo se navadili v rednih presledkih poslušati, da naši zapori pokajo po šivih. Še najhuje je menda na Povšetovi, kjer so zmogljivosti 200-odstotno zasedene, utesnjene in pregrete celice pa si deli kar po šest pripornikov. Razmere so kritične, prihaja do izgredov in štrajkov, pazniki dajejo odpoved, oglašajo se mednarodni nadzorniki človekovih pravic. Opazovalec bi seveda pomislil, da se zapori polnijo, ker se Slovenija spoprijema s hudim porastom kriminala, a še zdaleč ni tako. Abotno stanje v kazenskih zavodih izhaja izključno iz enega dejavnika, to je pospešeno zapiranje tujcev. Od leta 2018 je delež tujcev v zaporih zrasel z 18 odstotkov na 47, na Povšetovi je njihov delež že kar 61-odstoten. Naša država je torej nenadoma začela zapirati tuje državljane s takšno ihto, da ji noben javni sistem ne more slediti.
-
2. 8. 2024 | Mladina 31 | Žive meje
Komentar / Kratka zgodovina neodstranljivega zamaška
Verjetno se večina prebivalstva Slovenije spominja, s kakšnim začudenjem smo gledali plastenke z vodo, ko so se prvič pojavile na trgovinskih policah. Zakaj bi kdo kupoval vodo v plastični flaši, ko pa prihaja sveža in hladna iz pipe zastonj? Vso zgodovino nam je uspelo ostati hidrirani z uporabo kozarcev, steklenic in čutar, zakaj bi spremenili navado? Pa vendar je bizarna iznajdba vztrajala, podjetja so jo agresivno tržila (»Zala, tvoja druga pipa!«), pijače v plastenkah so zasedale čedalje več prostora v trgovinah, naselile so se v hladilnike na delovnih mestih, ponujali so nam jih na poslovnih in športnih prireditvah … Tako smo postopoma sprejeli še en košček ameriškega načina življenja – neekonomičen, umazan in drag način hidracije, ki za firme ustvarja dobičke, kjer prej niso obstajali. Ne samo da smo ponotranjili to potratno navado, ampak brez nje ne znamo več živeti – z nedavno raziskavo so ugotovili, da 15 odstotkov vprašanih pije vodo izključno iz plastenk.
-
19. 7. 2024 | Mladina 29 | Žive meje
Po volilnih turbulencah zadnjih mesecev se zdi, kot da se zahodnih držav polašča nova dinamika, nekakšno redno menjavanje vladnih in opozicijskih strank na oblasti. Nihče več se ne more prav dolgo obdržati na stolčku in nobena stranka ni nepremagljiva, vsaka oblast pa v nekaj letih prehodi pot od velikega zmagoslavja do popolnega poloma. Razlog za to je na enem izmed predvolilnih soočenj morda ubesedil Trump, ko je s svojim tipičnim gizdalinskim nasmeškom izzval predsednika Bidna: »Zadeva je preprosta – ali ljudje danes živijo bolje ali slabše, kot so na začetku vašega mandata?« Iste besede sta nato na predvolilnih soočenjih z enakim gizdalinskim nasmeškom ponovila Matej Tonin in množica drugih opozicijskih kandidatov po Evropi. Vprašanje spravlja vladajoče v zadrego, saj ne morejo odgovoriti, da živimo bolje, ne da bi s tem užalili znaten del volivcev. In ker vsaka vlada nosi breme odgovornosti za relativno zmanjšanje kupne moči in socialne varnosti dela prebivalstva, je vsako vlado treba zamenjati. Pri tej predvolilni taktiki pa se postavlja novo, težje vprašanje: se bo kakšna politična stranka sploh še lahko pohvalila, da so stvari boljše, kot so bile pred njenim prihodom na oblast?
-
5. 7. 2024 | Mladina 27 | Žive meje
Komentar / Zakaj desnica zmaguje
Slovenija je nedavno dobila še eno v vrsti raziskav, ki naj bi potrjevale na Zahodu splošno uveljavljen trend: mladi se vse bolj obračajo v desno. Nova raziskava Filozofske fakultete Univerze v Mariboru je spodbudila številne analize (ena izmed boljših je nastala v prejšnji izdaji Mladine), v katerih se levičarji sprašujemo, kaj je šlo narobe. Vsako seciranje podatkov nas pripelje do zaključka, da mlade skrbijo njihova prihodnost, pomanjkanje stanovanj, vojne, okolje … Glede te točke se torej vsi strinjamo, zmanjka pa nam odgovorov na ključno vprašanje: zakaj se potem ne obračajo k levim strankam, ki obljubljajo stanovanja, blaginjo in mir? Ne le da so socialistične stranke povsod v zatonu, ampak je njihova baza povsem skopnela – po podatkih iz iste raziskave se je za levo usmerjene opredelilo pol manj mladih kot leta 2018.
-
21. 6. 2024 | Mladina 25 | Žive meje
Komentar / Kaj hočejo volivci?
Vtednu po evropskih volitvah smo bili priča vrsti nenavadnih odzivov. Kot je pripomnil eden izmed analitikov, bi človek ob opazovanju kandidatov dobil občutek, da so zmagali prav vsi. Tudi stranke, ki so izgubile tisoče volivcev, so praznovale. Iz zmage desnice in kolapsa leve sredine se je izcimila medijska zgodba, da je center preživel in da so volivci vendarle še vedno naklonjeni liberalnim idejam. Ne le da liberalci svojega poraza niso doživeli kot poraz, ampak so slavili nekakšno duhovno zmago, češ: »dobili smo vse referendume!« – in takoj dodali, da rezultatov ne bodo takoj uzakonili, ampak bodo za to »iskali družbeni konsenz« … Čez leto dni bodo torej tudi te zmage postale nove neizpolnjene obljube na seznamu razočaranj. Odziv strank na poraze je bil še najbolj podoben Golobovemu obisku košarkarske tekme v Dallasu, od koder je objavljal nasmejane selfije, medtem ko je Dončić izgubljal ključno tekmo finala.
-
7. 6. 2024 | Mladina 23 | Žive meje
Pomislimo za trenutek, kako smo se počutili spomladi 2022. Epidemija je bila v zaključni fazi, skupaj z njo pa tudi vlada Janeza Janše. Pred vrati so bile volitve, ki so bile simbolni zaključek večletne krize. Po obdobju korone smo bili jezni, izčrpani, nezaupljivi. Razprlo je vse luknje, ki so se z leti zažrle v državne sisteme, in pokazalo, kako malo naš svet zares loči od kolapsa. Videli smo, da državne institucije niso zmožne ustaviti pohoda diktature. Da je javno zdravstvo v zadnjih vzdihljajih. Da je šolstvo globoko v krizi. Da je RTV na robu smrti. Da dostopnih stanovanj ni. Da so upravne enote, inšpekcije in policija komično disfunkcionalne. Po desetletjih neoliberalizma, ko so nas hipnotizirali s trditvami o vsemogočnosti trga, nas je zadelo, kako hudo odvisni smo od javnih sistemov, ki so medtem propadali. In iz dima, dvigujočega se iz ruševin, se je pojavila figura, ki je s svojimi valovitimi kodri, odporom do Janše in izkušnjami upravljanja velikega energetskega sistema v ljudeh obudila upanje. Kot nekakšen Prešeren zelenega prehoda je utelesila ljudsko hrepenenje po novem narodnem prebujenju.
-
24. 5. 2024 | Mladina 21 | Žive meje
Lik migranta, ki zadnje mesece spet polni naslovnice medijev in bo pomembno odločal o izidu evropskih volitev, je izmuzljiva figura. Osovraženi izraz »migrant« namreč ne spada v nobeno administrativno kategorijo, nima pravne definicije in se ne uporablja v nobenem postopku. Obstajajo predstave o tem, kdo naj bi migrant bil – temnopolti moški z nahrbtnikom na rami ali najstnik, ki iz zvočnika bluetooth posluša alžirski rap –, a v pravnem pomenu kategorija migranta ne obstaja. Slovenska zakonodaja pozna »tujca«, »prosilca za azil«, »osebo s priznano mednarodno zaščito«, na upravnih enotah poznajo različne vrste vizumov in statusov, toda v nobeni kategoriji ne najdemo besede »migrant«. Imamo le slovarsko definicijo, ki pravi, da je to vsak, »kdor spreminja stalno ali začasno bivališče, zlasti iz gospodarskih vzrokov«.
-
10. 5. 2024 | Mladina 19 | Žive meje
Na junijskih evropskih volitvah ne bomo glasovali le za evroposlance, ampak bomo odločali tudi o treh referendumskih vprašanjih. Ne znam jih niti našteti iz glave, vem pa, da bo vse to potekalo na isti dan. Pred nami bo na glasovalnem pultu prava izpitna pola, na kateri bomo lahko obkrožali množico imen, zakonskih in proceduralnih predlogov. Predlagatelji v Gibanju Svoboda se niso niti potrudili zakriti preračunljivosti, na kateri temelji takšna odločitev – zelo naravnost so nam povedali, da nas poskušajo z asortimajem kulturnobojnih tem zvabiti na volitve, za katere sicer ne kažemo nobenega zanimanja. »Saj vemo, niste najbolj zadovoljni z delom vlade, niti ne poznate naših kandidatov. Pravzaprav ne veste, kaj evroposlanci sploh počnejo … Ampak hej, kaj pa konoplja? To vam je pa všeč, a ne? In ne pozabite, Janša je proti evtanaziji, a hočete, da spet zmaga janšizem?« Tej potezi politični strategi pravijo »aktivacija liberalnega volilnega telesa«. In zelo nazorno kaže, kaj vse je narobe z liberalnimi strankami.
-
26. 4. 2024 | Mladina 17 | Žive meje
Komentar / Informacijska revščina
Naredimo miselno vajo. Predstavljajte si državo, v kateri ni mogoče prebrati nobene novice o aretaciji in smrti Navalnega. Predstavljajte si, da vsi mediji pišejo o ruskih volitvah kot o velikem prazniku demokracije, članki pa imajo vsi podnaslove »desetine milijonov Rusov se je podalo na volišča in podprlo uspešno delovanje dosedanjega režima«. Na vse pretege skušate najti omembo opozicije ali vsaj protestov, a v peščici člankov odkrijete zgolj cinično opombo, da so druge stranke »izgubljene in nemočne«. Kaj bi si mislili o vsem tem? Verjetno bi rekli, da v demokratičnem svetu ne more priti do takšne situacije. Vsi novinarji in uredniki v državi bi morali biti nesposobni – ali pa na plačilnih listah Putina … Edina druga možnost je, da gre za državo z močno omejeno medijsko svobodo, kjer so mediji podrejeni interesom domačih in tujih elit.
-
12. 4. 2024 | Mladina 15 | Žive meje
Komentar / Identiteta politike
Zahodna levica ima resen problem, ki ga vedno dražje plačuje: naše organizacije več ne razlikujejo med razredno in identitetno politiko.
-
29. 3. 2024 | Mladina 13 | Žive meje
Komentar / Pozor, vohuni prihajajo!
Francoska država, ki ima težave s pravo invazijo stenic, je po letu neuspešnega boja z nadležnimi krvosesi ubrala novo strategijo. Minister za evropske zadeve Jean-Noël Barrot je na začetku meseca stopil pred medije in povedal, da gre dejansko za lažni preplah, saj da »se je panika zaradi domnevnega širjenja stenic okrepila z dezinformacijami na družbenih omrežjih, povezanih s Kremljem«. Prav ste slišali, za stenice na pariški podzemni so krivi Rusi. Francozi, ki se pritožujejo nad srbečimi oteklinami po telesu, so zgolj nasedli kremeljski dezinformacijski kampanji, ki poskuša »spodkopati njihovo podporo Ukrajini«. Če vas kaj srbi, krivite Putina, ne nas. Bizarno iskanje krivca za razmnožitev stenic je zgolj zadnji primer konspirativne komunikacije evropskih liberalcev, ki za vsakim neugodnim političnim izidom vidijo podtalno delovanje tujih agentov.
-
15. 3. 2024 | Mladina 11 | Žive meje
Slovenska vlada že skoraj desetletje neuspešno načrtuje nove azilne kapacitete, da bi rešila nemogočo prostorsko stisko v azilnih domovih. Do zdaj je vsak poskus gradnje padel v vodo, saj ji nikoli ni uspelo premagati odpora domačinov. Prejšnji teden se je saga spet ponovila: na ministrstvu za notranje zadeve so že skoraj proslavljali sklep vlade o vzpostavitvi dveh novih enot v občinah Brežice in Središče ob Dravi, ko so znova zadoneli protesti občinskih predstavnikov in celo grožnje z zaprtjem mejnih prehodov. Tudi ta projekt bo tako po vsej verjetnosti obtičal v predalu, država pa bo prej končala drugi tir, ljubljansko železniško postajo, obnovo Drame in verjetno celo NUK, preden ji bo uspelo zagotoviti nekaj sto postelj za begunce. Kako je mogoče, da je tako majhen in statistično zanemarljiv projekt postal za državo neizvedljiv?
-
Človeku se lahko ob prizorih iz Gaze zmeša. Ali lahko kdorkoli dan za dnem gleda posnetke raztrganih otroških trupel in kričečih mater pobitih otrok ter ostane normalen? Ali lahko kdorkoli dan za dnem gleda trpinčenje nedolžnih ljudi, ki – ujeti v odprtem taborišču – čakajo na smrt, in pri tem ne izgubi razuma? Ali lahko kdorkoli več mesecev nemočno spremlja ta sadizem, ne da bi zapadel v globoko krizo? Ne le da se ti ob dogajanju v Gazi obrača želodec, ampak izgubiš tudi vso vero v civilizacijo, v državo in institucije, v demokracijo in »rules-based order«. Naši liberalni režimi, ki naj bi bili zadnji branik pred zdrsom človeštva v barbarstvo, so se izkazali za popoln blef – če že ne podpirajo pokolov neposredno, jih tolerirajo in upravičujejo. Že dolgo ni bilo stanje stvari tako brezupno. Ostane nam le, da gledamo to razgaljeno krutost imperialnega reda in ob njej izgubljamo pamet.
-
Zadnje tedne se Slovenija vročično ukvarja z vprašanji korupcije in državnega kriminala. Jasno, razkritja, povezana z nesrečnim nakupom sodne palače, so sprožila vsesplošno politično krizo in medijsko žajfnico, prebivalci pa se upravičeno sprašujemo o državnih poslih. Med vsem tem pa (za zdaj brez posebnega uspeha) po pozornosti kliče še bistveno obsežnejši primer državne kriminalitete. Nanj ne opozarja kakšna oporečniška ministrica ali raziskovalna novinarka – opozorilo je prišlo od turških delavcev. Govorimo seveda o škandalih pri gradnji drugega tira, trenutno največji slovenski javni investiciji, ki so jo nameravali delavci s štrajkom ta teden začasno ustaviti.
-
Zahodni mediji, ki jih povzemajo tudi slovenska uredništva, imajo navado v rednih presledkih objavljati zastrašujoče članke o potezah tujih državnikov. »Kitajska izvaja letalske vaje nad Tajvanom«, »Pjongjang ob jedrskih provokacijah ne bi omahoval z jedrskim odgovorom«, »Iran pospešeno plemeniti uran«, »Predsednik ruskega parlamenta posvaril pred tretjo svetovno vojno« … Javnost je vendarle treba opomniti, da živimo v nevarnem svetu, polnem norih diktatorjev, ki imajo prst vedno na sprožilcu. Le kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo naših razumnih voditeljev in seveda Natovih sil, da nas branijo pred temi vojnimi jastrebi? Znova in znova se v medijih tako utrjuje dihotomija »trezni in odgovorni Zahod« proti »poblaznelemu avtoritarnemu Vzhodu«. Kdor je izpostavljen izključno zahodnim liberalnim medijem, utegne živeti v prepričanju, da so naši voditelji zadnji glas razuma v sicer poblaznelem svetu.
-
Komentar / Pravica do višje plače
Slovenski sodniki so v zadnjem letu uprizorili enega najbizarnejših sindikalnih bojev vseh časov. Druga združenja delavcev so se v boju za višje plače pogajala, protestirala in stavkala, sodni svet pa si je povišico izboril kar z ustavno odločbo. Kakšna poteza! Sodniki so enostavno izdali zavezujoči akt, v katerem piše, da so sodniške plače prenizke, in s tem spravili državo v kot – če vlada ne pljune denarja, jo čaka izvršba. Seveda so to okrasili z utemeljitvami o »ohranjanju neodvisnosti sodne veje oblasti« in podobnimi floskulami, a vsakemu je jasno, za kaj gre: sodniki so uporabili svoje vzvode, da so si mimo ustaljenih pogajalskih poti izborili povišice. Vlada, ki želi usklajevati sodniške plače skupaj z drugimi v javnem sektorju, se je tako znašla v prekršku, dežurni komentatorji, s predsednico republike vred, pa ji že očitajo »rušenje pravne države«. Tako imamo prvič opravka s stavkovno zahtevo, ki ne išče legitimnosti v potrebah in pravicah delavcev, pač pa v pravnem redu.
-
Nekoliko presenetljivo je, da smo v letu zgodovinsko nizke brezposelnosti doživeli tako malo delavskih štrajkov. Bilo je nekaj protestov in nekaj kratkih opozorilnih stavk v javnem sektorju, a večjih zaostritev ni bilo. Celo konec decembra, ko je zaradi potrošniške mrzlice v številnih panogah pogajalski položaj delavcev najboljši, so se opogumili le delavci v trgovinski verigi Tuš. Ali nam gre tako zelo dobro, da na zahteve po boljših delovnih razmerah ne pomislimo? So šefi zaradi pomanjkanja delavcev že sami tako zelo zvišali plače, da nam sploh ni treba protestirati? Ali pa smo zgolj tako slabo organizirani, da ne zmoremo izkoristiti zgodovinskega trenutka nizke brezposelnosti, da bi si izborili boljši položaj?
-
22. 12. 2023 | Mladina 51 | Žive meje
Komentar / Slovenci, k orožju!
»Vrag je vzel šalo. Oborožite se. Legalno.« S temi besedami je pred dobrima dvema mesecema Janezu Janši uspelo nazadnje razdražiti javnost in spodbuditi ostre obsodbe političnih nasprotnikov. Zapis na tviterju naj bi po besedah predsednice Pirc Musar pomenil »dodatno varnostno tveganje in rušil temelje demokratične države«. »To je najmanj neodgovorno, neokusno, če ne zelo nevarno početje …« je dodala zunanja ministrica Fajon, v Levici pa so opozorili, da je »orožje ena najnevarnejših stvari, ki ne spadajo v roke civilistov«. Že pozabljena provokacija pa ima nekaj mesecev kasneje vendarle drugačen zven. Če kaj, ima Janša občutek za razpoloženje v družbi in izkazalo se je, da njegov tvit ni bil toliko poziv kot opis nečesa, kar se že dogaja. Slovenci se namreč oborožujejo. V zadnjem obdobju doživljamo izrazito varnostno paniko, z njo pa naraščanje povpraševanja po zaščitni opremi. Specializiranim trgovinam komaj uspe sproti polniti police s solzivcem in elektrošokerji, naraslo je tudi povpraševanje po strelnem orožju. Vsega tega zagotovo ni sprožil Janšev tvit.
-
8. 12. 2023 | Mladina 49 | Žive meje
Prejšnji teden je evropski politični prostor pretresla novica o preobratu na nizozemskih volitvah, kjer je na presenečenje vseh slavil skrajni desničar, provokator in rasist Geert Wilders. Etablirane stranke širom po Uniji so komaj zajele sapo po vzponu brexitovcev v Veliki Britaniji, AfD v Nemčiji, Marine Le Pen v Franciji in seveda Trumpa čez lužo, pa je tu že novi desničarski outsider s teatralično frizuro, ki pretresa evropski status quo. Wildersova zmaga je politikom oznanila, da se z vztrajnim poudarjanjem kulturnega boja in gonjo proti migrantom še vedno pride zelo daleč. Ne le da je s hujskaštvom dosegel ušesa volivcev, pokazalo se je tudi, da lahko migracije delujejo kot strelovod za vse druge tesnobe, ki so se zadnja leta nakopičile v ljudeh. Ko govori o izgonu tujcev, v resnici kritizira Unijo, njene ekonomske politike, vojno v Ukrajini, neučinkovite podnebne ukrepe … Pri njegovih volivcih so bile migracije šele na šestem mestu med skrbmi, dejansko pa so bile uporabljene kot skupni imenovalec vseh teženj po varnosti in stabilnosti. Tako je po spletu naključij čudaški provokator deloval kot resen reformator, ki naj bi od znotraj spremenil zatohle evropske institucije.
-
24. 11. 2023 | Mladina 47 | Žive meje
Vse od druge svetovne vojne je za delavce širom po Evropi in tudi drugod po svetu veljal zelo enostaven delovni režim: ko si prišel na šiht, si se štempljal, ko si šel domov, si se odštempljal. Štempljanje je bilo za delavce in šefe najbolj samoumevna stvar, tako rekoč temelj vsake menjave delovne sile za denar. Ko ti trgovec proda liter mleka, mora biti zraven izdan račun, ki dokazuje, da je res bil v roke izročen en liter, nič več in nič manj. Enako je veljalo za prodajo delovne sile: če sem šefu prodal osem ur svojega delovnega časa, oba potrebujeva potrdilo, da je bilo oddelanega točno toliko časa. Če pa ni jasne evidence te izmenjave, postanejo tudi vsi drugi dogovori o vrednosti neke storitve nemogoči – liter mleka je lahko liter pa pol, delovni dan se lahko raztegne na 12 ur. Zato je toliko bolj bizarno, da je najosnovnejše pravilo vodenja delovnih ur, ki ga večina delavcev pozna že od nekdaj, v zadnjem letu zanetilo tako ostro javno razpravo. Bizarno je, da poskuša Levica že več kot leto uveljavljati minimalne zakonske zahteve evidentiranja, pri tem pa je deležna več kritik kot pohval. Še najbolj bizarno pa je, da zakona ne kritizirajo le šefi, ampak tudi številni delavci.
-
10. 11. 2023 | Mladina 45 | Žive meje
Komentar / Prekletstvo instantne stranke
Dobro leto po nastopu nove vlade se uresničujejo vse zle slutnje, ki smo jih imeli o Gibanju Svoboda. Kot vse instantne stranke pred njo se je tudi ta hitro izkazala za kadrovsko, vsebinsko in idejno votlo organizacijo. In kot taka je postala priročno vozilo za interese starih sistemskih igralcev – od old boysov iz gospodarstva, kulturne buržoazije, zdravstvenih mešetarjev do jastrebov iz varnostnih in obrambnih resorjev. Ambiciozne reformne agende, s katerimi se je stranka kitila ob prihodu na oblast, se z vsakim dnem vsem na očeh umikajo starim politikam sil kontinuitete. Trki različnih interesov in razočaranja pa kakopak načenjajo tudi odnose znotraj stranke, zaradi česar te dni spremljamo medijske telenovele razžaljenih članov Svobode.
-
27. 10. 2023 | Mladina 43 | Žive meje
Naj vojne v okolici delujejo še tako oddaljeno in še tako nepovezano z našim okoljem, imajo vedno vpliv tudi na notranjo politiko naše države. Z ruskim vdorom v Ukrajino se je na primer začelo prestrukturiranje celotnega evropskega energetskega sistema. Zneski na položnicah in v trgovinah so zrasli, ponudniki pa za navijanje marž niso potrebovali drugega izgovora kot: »Saj veste, Ukrajina …« Seveda je ta vojna poskrbela tudi za takojšnje povečanje obrambnih izdatkov, kakršno v mirnih časih ne bi bilo mogoče, številne druge reforme pa so zastale. Vojna se ni zgodila v političnem in gospodarskem vakuumu, povsod po Evropi je pomagala pospešiti procese, ki so že tako ali tako potekali. In dokler ti procesi koristijo interesom vladajočih razredov, se tudi vojne nikomur ne mudi končati.
-
13. 10. 2023 | Mladina 41 | Žive meje
Komentar / Novi obrazi varčevanja
V mesecih po poplavah, ki so prizadele Slovenijo, se prebivalci počasi začenjamo zavedati nove politične realnosti: imamo varčevalno vlado. Te realnosti še nismo dokončno ponotranjili in zdi se, kot bi še vedno želeli verjeti, da gre le za nekakšen nesporazum. Sindikati javnega sektorja omahujejo s stavkami, kot da še niso povsem dojeli resnice – ne le da letos ne bodo izpogajali pravičnejših plač, ampak bodo morali sprejeti krajšanje dopusta in odlog usklajevanja z inflacijo. Zagovornikom javnega zdravstva ne uspe napolniti Trga republike s protestniki, kot da ljudje še ne bi čisto razumeli krčenja pravic in privatizacije zdravstvenega sistema, ki ju doživljamo. Civilna družba nima odziva na napovedi varčevanja pri socialnih transferjih in štipendijah, ki bo prizadelo najšibkejše. Strokovnjaki ne vejo, kaj storiti v odziv na krčenje sredstev za znanost, enako velja za kulturo … Vsi kolektivno strmimo v te poteze vlade in zmedeno iščemo opravičilo zanje. Saj menda ni mogoče, da so tako obrnili agendo? Ali niso obljubljali prenove zdravstva, javnega plačnega sistema, socialnih stanovanj? Dajmo, počakajmo še malo, bodimo še malo solidarni … saj veste, poplave, pa Ukrajina, pa covid … Dejansko se obnašamo naivno, kot da bi varčevalno politiko v Sloveniji in Evropi videli prvič.
-
29. 9. 2023 | Mladina 39 | Žive meje
Komentar / Migracije – medijski fenomen
Migranti so spet v medijih. Po dolgih mesecih suše, ko se je desnica brez uspeha trudila zbuditi moralno paniko ali ogorčenje nad Golobovo mejno politiko, se je tudi medijski mainstream končno odločil spet napolniti naslovnice s tavajočimi temnimi ljudmi. Tako se vsak dan vrstijo poročila o nevzdržnih razmerah v azilnem domu na Viču, novinarji hodijo na ekskurzije v Rigonce po izjave »prestrašenih domačinov«, v televizijske studie spet marširajo »varnostni strokovnjaki«, ki vneto razlagajo o »tveganjih« in »migrantskih žepih«. Medijski cikel je naplavil serijo prispevkov, ki so dejansko reciklaža prispevkov iz prejšnjih let – enaki posnetki, enake izjave, ista terminologija in isti sogovorniki, kot bi bili leta 2015 … Da bi bila repeticija popolna, so na RTV iz naftalina potegnili celo Mira Cerarja!
-
15. 9. 2023 | Mladina 37 | Žive meje
Komentar / Poslovni model najlepšega mesta
Davnega leta 2016, ko smo se aktivisti zavzemali za ohranitev Avtonomne tovarne Rog v središču Ljubljane, je neki dobromisleči meščan ponudil nenavaden predlog za rešitev nesoglasij med skvoterji in mestnimi oblastmi. »Zadnjič sem se vozil po podeželju in se čudil, kako je vse prazno … Zakaj se ne bi rogovci enostavno preselili ven iz mesta, kjer zemljišča niso toliko vredna in ne bi nikogar motili?« Ta mimogrede izrečeni izraz spontane zdravorazumskosti mi je do danes ostal v spominu. Ves razdražen zaradi gospodove naivnosti sem mu razložil, kar se mi je zdelo samoumevno: podeželje je z razlogom prazno in poceni … Ker tam ni služb in univerz! Ljudje moramo pač živeti in delovati tam, kjer so skoncentrirani delovna mesta, ključna infrastruktura ter izobraževalne in poklicne priložnosti. Mar ni logično, da bo v takšnih okoljih skoncentrirano tudi prebivalstvo? Toda z minevanjem let ugotavljam, da moja logika še zdaleč ni bolj samoumevna od logike tistega komentatorja. Razvoj dogodkov je kvečjemu pokazal, da selitev prebivalstva z donosnih zemljišč na manj donosna ni le neoliberalna fantazija v glavah meščanov, ampak tudi uradni poslovni model Mestne občine Ljubljana.
