TBF: Splitski pingpongarji

Hrvaška skupina The Beat Fleet ali krajše TBF sodi v redko vrsto, med alternativce za množice. To je redek popularen in hkrati družbeno angažiran bend. Njegovi člani veljajo za pionirje tamkajšnjega hiphopa, čeprav jih nikoli nismo poslušali kot čistokrvne raperje. Za to se nikoli niti niso imeli. Od nekdaj nastopajo z živim bendom, svojo glasbo so zato šaljivo označili za pingpong in ne hiphop. So izjemno lokalni, v besedilih in glasbeno, njihova genialnost pa je v tem, da znajo to lokalnost prevesti tudi za tiste daleč zunaj domačega Splita. Danes je TBF eden najpopularnejših hrvaških bendov sploh. V sedemnajstih letih je izdal šest albumov in zdaj pripravlja novega. Aleksandar »Saša« Antić je glavni tekstopisec. Je eden od vokalistov, sklada pa tudi del glasbe. Z njim smo se pogovarjali v času, ko v Splitu postopoma propada imperij, ki ga je zgradil nekdanji župan, podjetnik Željko Kerum.

Kakšne so ta hip kulturno-glasbene razmere v drugem največjem hrvaškem mestu? Scena raste, upada?

Scena se je zaradi nepretrganega dela nekaterih klubov trenutno rahlo stabilizirala, tako da so razmere pravzaprav najboljše po letu 1990. Ti klubi se povezujejo z drugimi klubi v regiji, in to je tudi edini mogoči način, da mladi izvajalci dandanes vsaj približno lahko preživijo z ukvarjanjem z glasbo. Vseeno pa si bo treba še precej prizadevati za to, vključiti institucije, ozavestiti mestne uprave, da je treba vlagati tudi v klubsko sceno, ki na trgu ne more preživeti sama. To bo naslednji korak v razvoju klubske scene v Splitu.

Torej je položaj boljši kot v časih vašega komada Mesto spi (Grad spava)?

Boljši je že samo zato, ker Kerum ni več župan. Težave Splita so civilizacijske narave, dolgo so vladali dolgočasje, pomanjkanje zamisli in volje za spremembe. Split je, kot pove že ime, razpolovljen. Nove generacije so neprimerno pametnejše od starih, zaradi tega tudi bolj cinične, ker v takem civilizacijskem okolju hitro doživijo razočaranje. Se pa tu in tam še vedno najde dober humor. Split je vendarle sredozemsko mesto, tako da nazadnje skrbi vedno spremenimo v veselje.

Kakšen je Split brez župana Keruma? Se je kaj spremenilo?

Split je v zadnjih letih postal hit turistična destinacija, to pa je omogočilo odlične stvari, pokazale so se precejšnje možnosti za ustvarjanje na gastronomskem in storitvenem področju. Zdaj si prizadevamo, da bi Split postal resno kulturno središče, za kar ima potencial, manjka mu le dobre organizacije. Zelo sem optimističen. Z novimi generacijami vendarle prihajajo spremembe, ki bi na kulturološki ravni morale uničiti stare mite in ustvariti boljšo kulturo bivanja.

V drugi svetovni vojni je bilo mesto središče NOB. Split je bil partizanski, Hajduk je bil nogometni klub partizanskega gibanja. Ti časi so preteklost, sedaj ima Split imidž precej katoliškega mesta. Glavni trenutek tega zasuka je bila gotovo vojna za neodvisnost Hrvaške, a obrat se ni zgodil tako hitro, kajne?

Cerkvi se je v devetdesetih letih dobro godilo v smislu vračanja nepremičnin in kupovanja zemljišč, tako da je danes največji lastnik zemljišč v Splitu. Hkrati je ustvarjala predstavo, da v času Jugoslavije nismo smeli obiskovati cerkva, kar ni res. Priselilo se je tudi veliko ljudi z obrobja, ki niso poznali ali niti niso želeli poznati kulture življenja v mestu, hkrati pa jim je manjkalo osnovne strpnosti. Tako se je ustvarila slika Splita kot izrazito katoliškega mesta. Kakor pri številnih drugih stvareh je tudi pri tem Split v konfliktu s samim sabo. Ko ljudje nasprotujejo drugače mislečim, to počnejo »iz inata«, zaradi različnega eksistencialnega nezadovoljstva.

Na zadnji album ste uvrstili komad Tragični junak, ki je neke vrste hommage nadaljevanki Naše malo mesto (Naše malo misto) oziroma liku iz nje, Servantesu. Kako ste videli to serijo, ki je bila serija naših staršev in starih staršev?

Nekaj ubožcev je poskrbelo, da so scenarista serije Miljenka Smojeta na začetku devetdesetih let v Splitu popolnoma satanizirali, večina pa je pri tem molčala. Obtoževali so ga, da je Jugoslovan, da je podpiral Miloševića. Šlo je celo tako daleč, da ga niti taksisti niso hoteli voziti, in nazadnje je od žalosti umrl. Serijo smo gledali ideološko neobremenjeno, v njej smo prepoznali Smojetovo sredozemsko genialnost, univerzalne zgodbe o človeški naravi z vsemi hibami in vrlinami vred. Ko smo snemali prvi album, se je o Smojetu kolektivno molčalo. Zato smo že takrat namerno semplali dele nadaljevanke in to objavili na albumu. Potem se je vse obrnilo. Danes se o Smojetu pišejo hvalospevi. Nekako naravno je bilo, da tokratni album začnemo s samoironično gesto in semplamo Servantesove besede kot utelešenje humanizma in idealizma, ki ju javnost doživlja šele posthumno. Pesem Tragični junak po mojem najintimnejšem prepričanju končuje naš cikel, posvečen Smojetu.

Kakšen se vam zdi trend v Splitu in na splošno na Hrvaškem: gre družba v smeri strpnosti ali nasprotno? Predlani je bila parada ponosa v Splitu velika sramota, leto pozneje je dogodek podprla državna politika, udeležilo se ga je kar nekaj ministrov ...

Mislim, da se počasi učimo kulture. Od osamosvojitve imamo polna usta demokracije in pluralizma, čeprav te ideje niso nikoli zares zaživele. V politiki ni bilo kulture dialoga. Tudi javnost dolgo ni bila pripravljena sprejemati drugačnosti v kontekstu narodnosti, vere, kaj šele seksualnosti. Številne pametne glave so to izkoriščale za povečevanje svoje priljubljenosti. To se seveda še zmeraj dogaja, zaradi homogeniziranja skupine in vzdrževanja občutka lastne večvrednosti se ustvarjajo sovražniki, v resnici pa gre za projiciranje svojih pomanjkljivosti na druge. Zdaj so glavni sovražniki Hrvatov prikriti Jugoslovani. To je zamegljen pojem, zaobjema pa vse, ki niso pretirani domoljubi, ki niso verniki in ki ne zagovarjajo evropskih integracij. A mislim, da gredo stvari po svoji naravni poti. Kot po navadi tečemo za civilizacijskimi dosežki. Drugo vprašanje je, kam sploh gre ta civilizacija.

Vašo zasedbo pri nas dobro poznamo po tem, da vas skoraj vso kariero po svoje spremlja hrvaški režiser, ki je zelo dejaven v Sloveniji in je tu dobil celo najvišje priznanje, nagrado Prešernovega sklada. Kako je delati z Ivico Buljanom?

Ivica Buljan nam je vrata gledališča odprl že leta 1999 in za to sem mu neskončno hvaležen. Kot umetnik je popolnoma predan gledališču, kot režiserja ga odlikujeta izjemna čustvena inteligenca in popoln takt za timsko delo in izbiro igralcev, iz vsakega izvleče maksimum. Razume igralce, jaha na skupni energiji in to je po mojem najboljša formula, ki daje rezultate in udejanja smisel teatra.

»Zdaj so glavni sovražniki Hrvatov prikriti Jugoslovani. To je zamegljen pojem, zaobjema pa vse, ki niso pretirani domoljubi, ki niso verniki in ki se ne zavzemajo za evropske integracije.«

Bend je nastopil v Buljanovi kontroverzni predstavi Garaža, sami ste bili v njej tudi igralec. Kakšna je pravzaprav zgodba te predstave, kako to, da ste sodelovali?

O tej predstavi smo se začeli pogovarjati leta 2009. Že v izhodišču je bila zamisel, da bi v kakšni predstavi nastopil ves bend in da bi pripravili avtorsko glasbo, ki bi jo izvajali na sceni. Potem sem v neki knjižnici po naključju naletel na roman Garaža Zdenka Mesarića in Buljanu predlagal, naj ga prebere. Všeč mu je bil in menil je, da bi bila to dobra predloga za našo skupno predstavo. Priredbo je naredil sam avtor romana, že prej pa je bilo jasno, da bo šlo za koprodukcijo zagrebškega ZKM in slovitega newyorškega gledališča La Mama. Premiera je bila v New Yorku, potem pa smo vsega skupaj odigrali osem ponovitev. Brez lažne skromnosti lahko rečem, da bi predstava lahko postala hit. Dobila je odlične kritike, odziv občinstva je bil nad vsemi pričakovanji. A žal je zaradi drugih obveznosti igralskega ansambla ZKM nismo mogli večkrat igrati.

Če se vrneva h glasbi, je zanimivo, kako živahna je ta hip hrvaška hiphop scena. Pojavilo se je kup mladih izvajalcev, Kiša metaka, High 5, Štakori u zamci ...

Ja, ogromno jih je. To so mulci, ki so odraščali, obkroženi z domačim rapanjem. Ne bi pa govoril o hiphopu, ker nobeden od njih v ekipi nima didžeja in glasba, ki jo delajo, ni rezultat didžejeve ustvarjalnosti, ampak domačega dela, uporabe ogromno synthov in minimalne količine semplov. Tako vse skupaj zveni kot nabrita glasba iz računalniških iger. A to je zame dolgočasno. Kljub temu se mi zdijo Kiša metaka in High 5 dobri. Moja favorita sta splitski Žuvi in zagrebški Miki Solus.

Veliko teh izvajalcev je prav iz Splita. Kako to?

V Splitu v resnici nikoli ni bilo hiphopa, prav zato, ker nikoli ni bilo dobrih didžejev, ti pa so temelj hiphopa. Zato smo se tudi sami že na začetku označili za pingpong izvajalce, ker nastopamo z živim bendom in ne z didžejem. Vseeno pa nisem čistun, glasbe ne delim in je ne doživljam ločeno po posameznih žanrih.

TBF te mesece spet miga. Pripravljate nov album, prva dva singla sta izšla tik pred poletjem. Plošča pa bi morala iziti prav te dni?

Malo smo spremenili načrt. Najprej smo nameravali sami miksati album, a nazadnje smo se odločili spet sodelovati z novomeškim studiem RSL. Snemali pa bomo v Splitu, v svojem studiu. Izid imamo v načrtu nekje do pomladi.

Ste vsa besedila spet spisali vi?

Teksti so moji, glasbo sva spisala skupaj s kitaristom Nikšo. Nimamo še končnega naslova ne koncepta. Občutek imam, da je ta album kompleksnejši od vsega, kar smo naredili doslej, prav zato ne pričakujemo spektakularnega odziva. To bo tudi prehodni album, s katerim preskušamo, do kod lahko projekt zrinemo s svojimi močmi. Kmalu namreč načrtujemo še en album.

Pred leti ste dejali, da so smisel skupine TBF nastopi v živo. Ali to še vedno drži? Kaj lahko od vas pričakujemo na tokratnem koncertu?

To še drži, čeprav smo res prišli do trenutka, ko tu in tam pripravimo tudi kaj posebnega, odigramo tudi kak ekskluziven koncert zase in za fene. Mislim, da bo v prihodnosti vse več takih nastopov. Že v Šiški pa se bomo predstavili v malo drugačni luči, z nekaj novimi posnetki in nekaterimi komadi, ki jih že res dolgo nismo igrali. Pa na oder bomo dodali še en synth.

V Kinu Šiška ste že nastopili. Kako se spomnite tega nastopa in kako občinstva?

Šiška je, kot se reče, »ena skozi ena« ali »ni da ni«, kar se tiče klubske kulture. Poskrbijo za odlično obravnavo benda in zagotavljajo idealne razmere za nastop. Ljubljansko občinstvo pa je zahtevno in tako smo pred njim vedno dodatno motivirani, da se odrežemo čim boljše.

Koncert:
TBF (Hr) + Zoster (BiH)
Kaj: prednovoletni žur Kina Šiška in Mladine
Kje: Center urbane kulture Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 20. decembra 2014