Parazit je bil, je in bo

Institucija MG + MSUM, znotraj katere delujeta Moderna galerija in Muzej sodobne umetnosti Metelkova, skuša od prenove galerijskega poslopja leta 2010 in odprtja nove muzejske stavbe ob koncu leta 2011 polniti luknjo, ki nastaja zaradi pomanjkanja preglednih in retrospektivnih razstav slovenskih umetnikov. Na srečo sorodne razstave pripravljajo tudi druge institucije, saj je seznam kakovostnih umetniških opusov, ki doslej še niso bili ustrezno ovrednoteni, a bi si to zaslužili, dolg.

Razstava Hribi in doline in rudna bogastva, ki je zdaj na ogled v Moderni galeriji, je kakovosten del tega mozaika. Prinaša izbor projektov umetnika, kustosa in galerista Tadeja Pogačarja, ki je močno zaznamoval umetniško prakso zadnjih dvajsetih let in se precej uspešno umestil tudi v mednarodni umetnostni prostor.

Projekti in razstave Tadeja Pogačarja poznavalcem umetnosti niso neznanka, saj jih producira samostojno, v okviru Centra in galerije P74, ki ju vodi, v okviru skupinskih razstav MG + MSUM, kjer je redno umeščen na razstavne sezname, pa še v številnih drugih nacionalnih, regionalnih in svetovnih razstavnih prostorih. Gre za aktivnega ustvarjalca, ki na leto pripravi dve ali tri samostojne razstave in sodeluje tudi pri približno desetih skupinskih razstavah na vseh celinah. Eden njegovih videov je umeščen v zbirko amsterdamskega muzeja Stedelijk, njegova knjiga umetnika pa v zbirko newyorškega Muzeja moderne umetnosti (MoMA). Občasno se udeležuje rezidenc, zadnja je bila na ugledni bostonski univerzi Massachusetts Insitute of Technology, MIT.

Štipendijo na njej si je izboril z raziskovalnim projektom, ki ga je navdihnila kar sama štipendija, poimenovana po legendarnem vizualnem umetniku in teoretiku madžarskega rodu Györgyu Kepesu. Kepes, ki je bil tudi ustanovitelj Centra za napredne vizualne študije univerze MIT, je bil v šestdesetih letih povabljen na bienale sodobne umetnosti v São Paulo, kjer je želel namesto sebe predstaviti prerez ameriške produkcije tistega časa. Ker je Brazilijo takrat vodila hunta, je večina umetnikov sodelovanje zavrnila, obsežen projekt, ki bi združil evropsko razmišljanje, ameriško umetnost in brazilsko infrastrukturo, pa je padel v vodo. A vse kaže, da ne za vedno. Pogačarja je tako prevzel, da ga je sklenil rekonstruirati. Koliko mu bo to uspelo, bo pokazal čas.

Tudi sicer se zdi, da ima ogromno energije. Najprej je doštudiral umetnostno zgodovino in etnologijo, potem pa še slikarstvo in na likovni akademiji v Ljubljani tudi magistriral. Ko je bil še študent, je snemal kratke filme in šest let skupaj z Gojmirjem Lešnjakom igral v bendu Srp. Asistiral je na akademiji, a je potem raje postal urednik zdaj že pokojne revije M’ars, ki jo je izdajala Moderna galerija. Ni pa le umetnik, temveč tudi kurator, ki vodi Center in galerijo P74, eno izmed pomembnejših galerij sodobne umetnosti v prestolnici. Odprl jo je leta 1997 v ljubljanskem Šentvidu in jo po petnajstih letih preselil v neposredno bližino Kina Šiška, v sosednjo, kulturni uporabi namenjeno občinsko stavbo.

Kljub dolgoletni praksi Pogačar pravi, da so bile priprave na tokratno, pregledno razstavo naporne, »saj se od avtorja zahteva, da izbira, reže in se odloča o svojem delu«. Občinstvu je obljubil dvajsetodstotni delež umetnin, ki še niso bile razstavljene, pri tem pohvalil potrpežljivost kustosa Igorja Španjola in se javno opravičil tehnični ekipi za dodatno delo, ki ga je morala vložiti v postavitev razstave. V Moderni galeriji sicer ne razstavlja prvič. V istih prostorih je leta 1995 razstavil že čakalnico, v kateri je bila ura vedno 15 minut do dveh, čas, ko so se zaposleni pripravljali na odhod domov. To je bila čakalnica umetnikov za vstop v nacionalno zgodovino. Sam ni želel čakati.

To najnazorneje dokazuje podatek, da se je naučil za predstavitev svojih del in del drugih umetnikov, predvsem mlajše generacije, ki ji je v P74 vedno ponujal odskočno desko za preboj, odlično izkoristiti številne vzvode za vstop skozi vrata institucij. In če primerne institucije kdaj ni bilo, je kakšno ustanovil kar sam. Leta 1993 je tako ustanovil prvi muzej sodobne umetnosti na Slovenskem in ga imenoval P.A.R.A.S.I.T.E. muzej sodobne umetnosti. Gre za muzej brez lastnih prostorov, za virtualni muzej, ki deluje kot parainstitucija, zato se vedno prisesa na kako drugo umetnostno institucijo in pri razstavah uporabi njene vire in taktike. Vendar ta »novi parazitizem« svojih »žrtev« ne izčrpava, temveč z njimi biva v sožitju ali pa, kot poleg Pogačarja ugotavlja tudi Michel Serres v knjigi The Parasite, gre za »komenzalizem (po slovensko priskledništvo)«.

Čeprav je eden od umetnikov, ki delujejo kot parainstitucija, ga ne zanimajo le institucije. Kot umetnika ga zanimajo tudi vzporedni ekonomski modeli. Leta 1994 je v Ljubljani denimo premierno predstavil projekt Kralji ulice, pri katerem je z brezdomci sklepal pogodbe in jim plačeval, da so posedali na foteljih po Čopovi ulici. Ko je zgodbo ponovil v Berlinu, je brezdomec ob odprtju lokalnemu politiku iz rok iztrgal mikrofon in njegov govor nadomestil s svojo življenjsko zgodbo. Pogačar tudi sicer zagovarja različno sodelovanje, pri njem pa je vedno prisoten element naključja, ki je vključen v umetniško delo.

Še en projekt, ki se ga je lotil zaradi ekonomskih vidikov, je CODE:RED. Umetniško-aktivistični projekt, ki danes velja za njegovega najprepoznavnejšega, je leta 2001 na beneškem bienalu, enem najpomembnejših umetnostnih dogodkov na svetu, uresničil skupaj s prvim svetovnim kongresom seksualnih delavk in delavcev ter novega parazitizma. Rdeči dežnik, s katerim so udeleženci kongresa opravili manifestativni pohod po Benetkah, je kasneje postal globalni simbol boja za pravice seksualnih delavk in delavcev. Skupaj so šli na ulice, v galerije pa spet na ulice, pripravili so znanstveno konferenco, šli na ulice, izdali knjigo, v kateri so poleg teorije tudi avtobiografske zgodbe, »zakrivili« pa so celo nastanek kakšne nove nevladne organizacije.

Zelo ga zanimajo tudi možnosti za preživetje drugih marginalnih skupin. Se je zanje v dobrem desetletju, odkar se s stališča umetnika ukvarja s to tematiko, kaj spremenilo na bolje? »Ves čas se spreminja. A mislim, da se trenutno na slabše. Zaradi krize celotna ekonomija drsi navzdol, in če se pri tem dotika bogatih, revne udarja še toliko bolj,« ugotavlja.

Morda je zato še toliko pomembneje, da je njegova parainstitucija P.A.R.A.S.I.T.E. muzej sodobne umetnosti ob tokratni razstavi, kjer se lahko spomnimo vseh omenjenih projektov in še številnih drugih, dobila novo priznanje in institucionalno potrditev. Direktorica MG + MSUM Zdenka Badovinac jo je imenovala za »partnersko institucijo«. Sicer le pogojno, a črno na belem. Te besede so zapisane v razkošni Pogačarjevi monografiji, ki spremlja razstavo, za kar je zaslužna predvsem avstrijska fundacija Erste. Oblikovala jo je hišna oblikovalska ekipa Novi kolektivizem, uredil Igor Španjol, odličen, poglobljen in informativen, na trenutke za občinstvo sicer že kar malce predomač intervju je z umetnikom napravil njegov kolega, fotograf Dejan Habicht. Z odlično naslovnico, ki vodi do uporabne vizitke, je katalog pravzaprav še zanimivejši od same razstave, čeprav je tudi ta postavljena korektno.

Razstava in spremljajoči katalog nam še enkrat pokažeta, da je Tadej Pogačar umetnik, ki v praksi uporablja sodobne postopke intervencije, participacije in kolaboracije. Giblje se v okvirih kritike institucij, družbenih in političnih vprašanj in se pri tem pazljivo odziva na zgodovinski in lokalni kontekst, v katerem ustvarja. Habicht ga opiše kot večnega skeptika. Pogačar pa ob koncu intervjuja v katalogu razkrije neprijeten občutek, ki ga ima po dvajsetih letih prakse. Začel jo je optimistično, zdaj pa je ta optimizem raztreščen. V teh dvajsetih letih je odšlo tudi kar nekaj nenadomestljivih kolegov.

Sam ostaja eden nenadomestljivih in je še popolnoma med nami. In čeprav je njegov optimizem raztreščen, ga še vedno ni mogoče ustaviti. Ker »parazit« je bil, je in bo.

Razstava:
Hribi in doline in rudna bogastva
Kdo: Tadej Pogačar & P.A.R.A.S.I.T.E. muzej sodobne umetnosti
Kje: Moderna galerija, Ljubljana
Kdaj: do 18. januarja 2015