Leto štirinajst, leto kobilic

Letos je minilo sto let od začetka prve svetovne vojne. Sto let od vojne, v kateri so se ljudje v teh krajih še zadnjič borili za drugo državo. Kakšna je bila tedaj, pred sto leti, Slovenija? Bila je pretežno kmetijska. Kar 70 odstotkov prebivalstva se je ukvarjalo s kmetijstvom, pa so kljub temu mnogi hrano kupovali na kredit. V Ljubljani so ljudje živeli v barakah, otroci niso imeli čevljev, starejši v povprečju en par. V Sloveniji je bilo tedaj, za časa naših dedkov in pradedkov, registriranih le sto avtomobilov. Pred stotimi leti je bila Slovenija tudi družba emigracije. Izseljevanje se je začelo že v 17. stoletju in leta 1914 je v teh krajih živelo milijon ljudi, zunaj Slovenije pa morda kar pol milijona. Poleg tega to ni bila »slovenska« družba, ampak družba, v kateri so imeli nemško govoreči v lasti pretežni del kapitala in s tem monopol nad kulturnim in političnim življenjem. Tega kapitala je bilo približno desetkrat več kot slovenskega. In vsem se je to zdelo normalno. Več kot tisoč let je bilo tako, kamor je segel spomin.

Avstro-Ogrska se je zrušila, niti ne toliko zaradi upora prebivalcev tedanje Slovenije. Po letu 1914, lahko beremo v zgodovinskih knjigah, ko so se Slovenci po več kot tisoč letih znebili germanske oblasti, sta sledila intenzivni razvoj industrije in kulture ter vzpon meščanstva. Dobili smo prve industrialce. Josip Benko je tedaj ustanovil živilskopredelovalno podjetje Pomurka, danes znano kot »Pomurka, Murska Sobota v stečaju, d. d.«. Josip Slavec je tedaj ustanovil prvo slovensko gradbeno podjetje, imenovano Stavbenik, danes znano kot »Stavbenik v stečaju, d. o. o.«. Franjo Sirc je v Kranju ustanovil prvo tekstilno tovarno »Jugobrun« in tako naprej. Med obema svetovnima vojnama so v Sloveniji, kljub gospodarski krizi svetovnih razsežnosti, zrasle 403 tovarne. Slovenija je rasla 2,8-krat hitreje od Srbije (brez Vojvodine, po podatkih iz diplomske naloge Tea Zalarja) in se po razvoju približala severu. V času med obema vojnama, v zgolj 25 letih, je bilo domačega kapitala prvič v zgodovini več kot tujega. Približno enkrat več. In razvoj se je nadaljeval v drugi Jugoslaviji, predvsem po letu 1960, ko so v osemdesetih slovenska podjetja, recimo Iskra, znala semaforizirati celo Peking. Prvič se je zgodilo, da se iz Slovenije ljudje niso več množično izseljevali.

Ali smo mislili, da bomo v razmerah odprtega gospodarstva mi prodajali kruh, mleko, klobase, televizorje, avtomobile, jezove in računalniške komponente kapitalsko močnejšim državam?

Kje smo letos, leta 2014, petindvajset let po letu 1989? Domnevno zaradi sinergij, domnevno zaradi novih razvojnih potencialov, domnevno zato, ker si v mali Sloveniji tako velikih mastodontov ne moremo privoščiti, smo prodali največje izmed med podjetij, Mercator. Mercator zaposluje 30 tisoč ljudi, po obsegu poslovanja pa predstavlja 10 odstotkov celotnega BDP-ja države. Podjetje naj bi kupil hrvaški tajkun Ivica Todorić oziroma njegovo trgovsko podjetje Agrokor. A je to zgolj na videz. Tudi Hrvaška, kjer so desetletje prej svoje gospodarstvo razprodali v upanju, da bodo s tem znižali zadolžitev, je danes v isti situaciji. Hrvaški Telekom ni »hrvaški«, Zagrebačka banka ni »zagrebačka« in tudi Mercatorja dejansko ni kupil veliko bolj zadolženi Agrokor, temveč je denar za posel dal ameriški sklad tveganega kapitala, imenovan »Blackstone«, s sedežem v New Yorku, specializiran za negotove, a visoko dobičkonosne posle na obrobju razvitega sveta. Vzorec, po katerem je bil prodan Mercator, se je letos ponovil še pri Heliosu, kjer je denar prav tako zagotovil Blackstone, ponavlja se pri NKBM, Telekomu in še mnogih drugih, manjših podjetjih.

Mercator je samo en, konkreten primer. Dejansko je slovensko gospodarstvo danes s temi skladi špekulativnega kapitala, ki so jih pred desetimi leti nemški socialdemokrati imenovali »kobilice«, globoko interesno prepleteno. Slovenski bančni sistem, torej »krvotok« države, banki NLB, NKBM in Abanko, je leta 2012 prvo pregledalo podjetje ERC (European Resolution Capital). To podjetje je tedaj predlagalo ustanovitev slabe banke, hkrati pa se je prek svojega sklada začelo pripravljati na odkup teh domnevno slabih kreditov prek Luksemburga. Letos je denimo začela v Sloveniji delovati slaba banka (DUTB). Vodstvo te slabe banke je povezano prav s tem podjetjem ERC, katerega lastnik ima sedež v karibski državici, davčni oazi Saint Kitts & Nevis. Drug odmeven primer iz tega leta: Helios. Prevzem Heliosa je poleg sklada Blackstone pomagal financirati sklad Templeton. Templeton je sklad, ki v Romuniji upravlja državno premoženje. V upravnem odboru tega sklada sedi tudi Slovenec Matjaž Schroll. Skorajda po naključju je letos guverner slovenske centralne banke Boštjan Jazbec začel zagovarjati idejo, da bi Slovenija upravljanje našega premoženja zaupala kakšnemu tujcu – po vzoru Romunije …

Resnični lastniki in upravljavci mnogih podjetij te regije postajajo investicijski bančniki v New Yorku, naši novi gospodarji. Torej so oni prav tisti 1 %, proti kateremu so mnogi po svetu ob izbruhu krize protestirali in ki so v zadnjih 30 letih postali zgodovinsko največji lastniki kapitala. Na neki način je to logično. Ali smo mislili, da bomo v razmerah odprtega gospodarstva mi prodajali kruh, mleko, klobase, televizorje, avtomobile, jezove in računalniške komponente kapitalsko močnejšim državam? Ali smo mislili, da je za kaj takšnega dovolj samo znanje? Preteklih sto let je bilo v luči zgodovine v Sloveniji nenormalnih. Kaže, da se letos, po sto letih eksperimentiranja, stvari spet postavljajo nazaj, na svoje naravno mesto. Leto 2014 je leto nove tranzicije. Ti kraji, te vasi in ta del sveta je zdaj spet na poti nazaj v razmere, ki so bile geopolitično tukaj »normalne«. To pomeni, da ti kraji ne morejo imeti lastnega letališča, ne svoje distribucijske mreže živil, ne lastne informacijske mreže. V razmerah svetovne konkurence šibko domače prebivalstvo ne more biti lastnik kapitala ali njegov upravljavec, ampak je lahko zgolj tisti, ki prodaja svoje delo. In zdi se, da mnogi to v Sloveniji danes že razumejo. Če smo še pred nekaj leti imeli tajkune, zaradi katerih je prišlo do globokega moralnega pretresa, zdaj, ko tajkune nadomeščajo tuji skladi špekulativnega kapitala, abstraktni lastniki od drugod, moralnega problema ni več. Tako je, kot mora biti in kot je vedno, v večjem delu zgodovine, tudi bilo.

Samo nekaj je treba vedeti: čisto sami si za to vendarle nismo krivi. Kriv ni slab šolski sistem (je v ZDA kaj boljši?), krivo ni slabo upravljanje državnega premoženja (krizo so povzročile predvsem banke v ZDA s ponarejanjem bilanc), kriva ni draga država (država Slovenija je vendarle morala nase prevzeti ogromen, 15-milijardni dolg, ki je nastal v zasebnem sektorju med letoma 2004–2008). Krivi tudi niso sindikati – ko na POP TV napadajo sindikate, ki domnevno »ne zmorejo ali nočejo uvideti, da so se razmere spremenile«, ali ko v časopisu Finance pišejo o privilegijih sindikalistov, je vendarle treba vedeti, da gre za medija v lasti tujih korporacij. In tudi ko predstavniki največje slovenske borznoposredniške hiše Alta na RTV Slovenija analizirajo stanje javnih financ, kritizirajo preveliko državno trošenje in edino rešitev vidijo v privatizaciji, je treba vendarle dodati, da Alta pri teh privatizacijah svetuje in da bo letošnje leto končala z rekordnim dobičkom. Bolj kot to so za Slovenijo leta 2014 usodne strukturne okoliščine svetovnega gospodarstva. Samo en primer: medtem ko si je morala Slovenija sposojati denar po 5–6-odstotni obrestni meri, so omenjeni skladi denar v ZDA dobivali brez obresti.

Zgolj v tem je njihova prednost. Je pa seveda enemu odstotku najbogatejših v interesu, če si mislimo, da smo sami krivi.