Klub, ki pride in gre

»Redni« glasbeni dogodki v naših klubih običajno beležijo povprečen obisk, zato se zdijo zamisli o novih klubih vedno precej vprašljive. Sicer se še vedno pojavljajo novi klubi, toda po začetnem navdušenju nad novostjo tudi v teh slej ali prej začnejo beležiti upad obiska.

V tej luči se zdi, da je ekipa Kurzschlussa z (izposojeno) idejo o pop-up oziroma začasnem klubu v Ljubljani našla tako rekoč idealen koncept slovenskega klubskega prostora. Lani so jo preizkusili prvič, letošnja ponovitev tega projekta, ki se je za mesec dni, od konca novembra do konca decembra, spet zgodila v kleti Slovenijalesa, pa je z izjemnim odzivom obiskovalcev potrdila, da priložnosti za dobro zabavo ni nikoli preveč.

Poudarek je bil torej predvsem na »zabavi«, kar je razkril že seznam nastopajočih, prikrojen najširšemu občinstvu. Med drugim s(m)o v programu, strnjenem skoraj tako kot na festivalih, slišali zvezdnike plesnih muzik, kot so Joris Voorn, Cristian Varela, (Faihlessova) Sister Bliss in domači Umek, na čigar nastop se nam zaradi totalne gneče sploh ni uspelo prebiti. Prišli so tudi drum & bass veljaki Pendulum, beograjski raperski zabavljači Bad Copy, londonski acid jazz pionirji The Brand New Heavies, od domačih glasbenikov pa še Magnifico in Laibach ...

Čeprav je bil program na prvi pogled raznolik in dovolj atraktiven za širše občinstvo, pa se ne da izogniti opazki, da je večina omenjenih glasbenikov svoje vrhunce doživljala že pred kakšnimi petnajstimi leti. To sicer ne pomeni, da je na nastopih manjkalo dobre glasbe, ne nazadnje gre za ustvarjalce, ki še danes polnijo plesišča in koncertne dvorane, toda na seznamu smo (glasbeni petičneži) vendarle pogrešali kakšnega aktualnejšega predstavnika mlajše struje.

Zasedba Laibach je za tokratno priložnost denimo sestavila poseben program. V vlogi didžejev sta nastopila njihova dolgoletna sopotnika, šef založbe Mute Daniel Miller in Aldo Ivančič, v vlogi vokalistov pa smo po daljšem času spet slišali Borisa Benka iz zasedbe Silence in po še daljšem času tudi Anjo Rupel, kar je bila priložnost, ki je ni smel zamuditi noben resen privrženec kolektiva. Za nameček so ob izbranih starejših uspešnicah in skladbah z nove plošče premierno izvedli priredbo enega od del najbolj prepoznavnega norveškega skladatelja Edvarda Griega in se spet dokazali kot zasedba brez omejenega roka trajanja, ki zelo dobro ve, kaj počne, tudi na odru.

Koncert Laibacha je zmotilo le glasno pomenkovanje nespoštljivih obiskovalcev, ki so v začetku drugega dela koncerta skoraj povsem preglasili tankočutnega Benka. To je bila potrditev več, da je Kurzschluss najprej družabni dogodek in šele potem prostor za glasbeno užitkarjenje, dasiravno se to dvoje vsaj pri tistih bolj plesnih muzikah ne izključuje.

Izvrstna obiskanost dogodkov je lep obet za Kurzschlussovo ponovitev prihodnje leto. Če se le da, tudi s kakšno drznejšo programsko prevetritvijo.