Rujevit je plašč razgrnil
Krstno so Tugomerja na velikem odru ljubljanske Drame uprizorili že pred 95 leti. Zdaj smo dočakali novo uprizoritev.
Ob ogledu prve slovenske tragedije se je težko izogniti primerjavam s sedanjimi političnimi razmerami
© Peter Uhan
Črni plašči slovenskih knezov so zašušteli na odru in nad njimi je kot koprena lebdelo izrečeno: »Rujevit* krvav je plašč razgrnil [...] četrto noč so konjiki ognjeni dirjali v polku dolgem po oblakih, idoč od nemške na slovensko stran.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Ob ogledu prve slovenske tragedije se je težko izogniti primerjavam s sedanjimi političnimi razmerami
© Peter Uhan
Črni plašči slovenskih knezov so zašušteli na odru in nad njimi je kot koprena lebdelo izrečeno: »Rujevit* krvav je plašč razgrnil [...] četrto noč so konjiki ognjeni dirjali v polku dolgem po oblakih, idoč od nemške na slovensko stran.«
Ta prispodoba je v stari slovenščini napovedala, kako bodo Franki »razprostrli dolga krila po slovenstvu«. Vendar to ne bo odkrit vojaški spopad, ampak frankovska prevara, spletka, v katero se bo v dobri veri, da rešuje pleme, zapletel slovanski knez Tugomer. Dogajanje je postavljeno v leto 940 našega štetja med polabske Slovane na Brandenburško, v Branibor, na skrajno zahodno mejo, do katere se je nekoč uspelo naseliti Slovanom, nedaleč od Berlina, sedanje »frankovske« prestolnice.
Tugomerja, prvo slovensko tragedijo, tako ga opredeljuje slovenska teatrologija, je izvorno napisal Josip Jurčič leta 1876. Nekaj let kasneje je njegov tekst vzel v roke Fran Levstik in ga predelal. Jurčičev Tugomer bi zaradi ljubezni do ženske »voljo in postave« svojega naroda prepustil zavojevalcem in pokrščevalcem, Levstik je naredil obrat in Tugomerja spremenil v suhoparnega patriota, pragmatika, ki je spor med Franki/Nemci in Slovani/Slovenci želel rešiti diplomatsko, čeprav sta njegova sodruga, Mestislav in Batog, hotela ozemlje in vero braniti z orožjem in ne z diplomatskimi sredstvi. Tugomerju ni uspelo, in četudi so bile njegove namere humane in domoljubne, je zaradi naivnosti, ki je bila razumljena kot izdaja, postal žrtveno jagnje na »krščanskem križu« poganskih bogov in svojega plemena. Vse kaže, da je neuspešnost slovenske diplomacije mitološkega izvora in Tugomer je njen pralik.
Tridest let po krstni uprizoritvi (1919) Levstik-Jurčičevega Tugomerja je Bratko Kreft za prepesnitev in uprizoritev Tugomerja (1948) prejel Prešernovo nagrado. Toda obeh predstav se je držal vonj minule vojne. Podobno je bilo tudi s tretjo verzijo Vilija Ravnjaka leta 1991. Njegov naslov Tugomer ali tisti, ki meri žalost zelo pristaja Slovencem, tem večnim vazalom takšne ali drugačne Evrope, ki le z žalostjo merijo svoje zgodovinske in politične »uspehe«. In kot da bi vedno znova morali na pranger postavljati svoje nesposobne, nerazgledane politične voditelje, te, ki so vedno znova pripravljeni pahniti narod v revščino in poniževalno odvisnost od tujcev.
Levstikovo epsko besedilo, njegov pesniški arhaični jezik in jamb brez rime, vse to je stilistično in vsebinsko močno, močnejše od gledališke uprizoritve; razmerje med besedilom in uprizoritvijo je takšno, kot da je besedilu podeljen učinek uprizoritve. Trud igralcev, da so osvojili izreko starega jezika in hkrati občinstvu podali upodobitve – ali preračunljivih frankovskih zavojevalcev ali strastnih slovanskih knezov –, je bil velik. Odločnost velmoža Mestislava, ki sluti, da Franki pripravljajo slovanskim pogajalcem smrtonosno zanko, je s strastjo in z odločnostjo upodobil Valter Dragan, kneza Tugomerja je Branko Šturbej gradil z dobro mešanico ponosnega voditelja in na trenutke pretkanega politika, ki se nazadnje zlomi, ko ugotovi svojo tragično zmoto in naivnost. Silva Čušin kot Stara Vrza, kneginja in Tugomerjeva babica, ima neverjetno odrsko prezenco, je čarodejka gledališke igre, v tistih nekaj minutah, ki so ji bile odmerjene, je zasenčila odličnega Šturbeja, pa tudi Gregorja Bakoviča kot vražičjega Spitigneva. Zaključni prizor uprizoritve pripada Čušinovi in je tudi najbolj presunljiv. Stoična in statična frankovska veljaka (Matija Rozman, Ivo Ban) sta pustila občinstvo hladno, le Gripo Borisa Mihalja je pariral »slovanskemu šarmu«.
Tragedija Tugomer nam ponuja vse preveč vzporednic, zato se je težko izogniti primerjavam s sedanjimi političnimi razmerami, a s tem gledališko uprizoritev pahnemo v trivialnost. Pa vendar, misel, da je bilo potrebnih le nekaj političnih diletantov (Tugomerjev), da je šel »stoletni sen«, državica Slovenija, rakom žvižgat, je tista, ki meri žalost. Nedavno so jo spet prodali iz lastne nečimrnosti, tako da je ponovno gospodarsko in politično odvisna od »Frankov« in da se je na razmetani mizi Evrope spremenila v nevidno drobtinico.
In ko je zastor padel, je v dvorani tiho završalo, naj predsednik države morda kar na dan kulture, 8. februarja, zakupi predstavo kot darilo vladi in poslancem, in takrat naj bodo vrata gledališča zaklenjena, da poslanci in ministri ne bi nemara pobegnili.
* Rujevit – sedmeroglavi slovanski bog vojne
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.