Mladi Portugalci, ki bi radi postali generacija rešitev

Portugalska je bila za Grčijo in Irsko tretja država z evrom, ki se je znašla na robu bankrota in se je tako znašla v okovih strogega varčevanja, ki ga je predpisala trojka mednarodnih posojilodajalcev. Čeprav domača politična elita in evropski funkcionarji v Bruslju zagotavljajo, da se razmere v državi izboljšujejo, vsako leto več kot 100.000 ljudi zapusti državo. Ti ljudje bežijo pred krizo, v kateri je država od leta 2009. To je največji val izseljevanja, ki ga je Portugalska kadar koli imela. Večina Portugalcev, ki se odpravi s trebuhom za kruhom v tujino, je mladih in izobraženih.

Večinoma odhajajo v Nemčijo, Švico, Francijo, pa tudi v nekdanji koloniji Brazilijo in Angolo. Kot v Die Zeit piše Viktoria Morasch, je predsednik vlade Pedro Passos Coelho državljane pozival, naj si delo poiščejo v tujini, nekdanji državni sekretar za šport in mladino Alexandre Mestre pa je leta 2011 dejal, da kdor nima zaposlitve, mora zapustiti svoje območje udobja in delo iskati prek državne meje.

Danes je Portugalska območje udobja, kjer je mogoče živeti brez strahu, samo še za zelo redke. Kljub temu se nekateri mladi Portugalci vračajo iz tujine domov. Eden izmed njih je 30-letni Nuno Henriques, ki se je vrnil iz Berlina. Tja je odšel po študiju umetnosti in ostal pet let. Leta 2013 se je vrnil nazaj na Portugalsko, da bi nadaljeval posel svojega pradedka – pletenje košar. Iz uživača v Berlinu se je doma na portugalskem podeželju prelevil v poslovneža.

V času njegovega pradedka so portugalske matere v pisanih košarah, ki so zdržale vse življenje, s trga nosile domov blago. Henriques pravi, da so mu košare všeč, ker so narejene iz naravnih materialov, občuduje ročno delo, ki je del edinstvene identitete. V vasi Castanheira, kjer so živeli njegovi predniki, so včasih pri vsaki hiši pletli košare. Mnogi vaščani jih znajo še vedno plesti, le redki to še vedno delajo. Najmlajša izdelovalka je stara 56 let.

Henriques, ki uporablja tradicionalne vzorce in išče nove barve in oblike, košare prodaja butikom v Lizboni, Berlinu in na Dunaju. Meščanke jih nosijo kot dodatek. V njihovih košarah ni krompirja, v njih po nakupovalnih ulicah nosijo hrepenenje po otroštvu. Henriques ugotavlja, da je za umetno obrt zdaj odličen čas. »Še vedno imamo te čudovite stare svari in imamo nove poti, kot je svetovni splet, s katerimi zagotavljamo, da bodo lahko še naprej obstajale,« razlaga.

Henriques je umetnik, estet, a njegovo delo je zanj tudi politično. Uporablja le portugalske izdelke, ker tako lahko podpira majhne, tradicionalne obrti. Chico mu dela ročaje, sosed reže niti.

V Severni Evropi in v ZDA mlade, stare med 20 in 35 let, mnogi imenujejo generacija Y. To so mladi ljudje, ki so jim prijatelji in družina bolj pomembni kot denar. Na Portugalskem je to generacija, ki je v stiski oziroma krizi. Ti mladi ljudje se sprašujejo, zakaj bi študirali, če zanje po zaključku šolanja ne bo službe, zakaj bi delali, če jih morajo preživljati starši, zakaj bi sploh ostali tukaj.

Nihče nima odgovorov na ta vprašanja, ne politika ne starejši. Kljub temu je tu in tam mogoče najti upanje. Mogoče lahko ta generacija postane generacija rešitev, ne le krize, pravi Ana Bacalhau, pevka skupine Deolinda. Če bi bili politiki pametni, bi naredili vse, da bi izseljence pritegnili nazaj domov. Vrnili bi se boljši: z več znanja, več izkušnjami, več idejami. Kajti Portugalska potrebuje ideje, razlaga. Te ima Inês Caleiro, ki pravi, da se nič ne zgodi, če povesimo glavo. V Londonu je študirala modni dizajn, bila je najboljša v letniku, delala je v ZDA. Pred tremi leti se je vrnila v Lizbono. Razvila je lastno blagovno znamko čevljev guava. Zanjo je bilo smiselno, da se je vrnila na Portugalsko. Svetu želi dokazati, da je Portugalka in da ji bo uspelo narediti odličen produkt, narejen na Portugalskem.

Priznava, da je na Portugalskem težko delati, saj nima podpore, preveč je birokracije, ves čas se srečuje z blokadami. »Morda je bilo naivno, da sem se vrnila, ampak kdor je naiven, ga je manj strah,« pojasnjuje.

Nuno Henriques je z vrnitvijo domov življenje v svetovni metropoli nadomestil z življenjem na vasi, Inês Caleiro je metropole zamenjala s predmestjem Lizbone. Oba sta nadomestila klube s sanjami, pustolovščine s pobudo, osamljenost z domom. Od svojih idej še ne moreta živeti, a čutita, da je zanje zanimanje. Morda kriza človeku ne dovoljuje, da bi bil omamljen od drugih stvari, in mu omogoča, da vidi stvari, ki obstajajo že vedno, pravi Nuno Henriques. S tem misli na svoje košare kot bogastvo portugalske tradicije, ki so tudi vez za sodelovanje. Enako kot Inês Caleiro namreč ne more brez pomoči družine in prijateljev. Od države ne pričakujeta nobene pomoči.