Katastrofalne posledice zahtev za odplačilo dolgov, ki jih države ne morejo odplačati

Z napovedjo predčasnih volitev v Grčiji konec tega meseca in z anketami, ki kažejo na zmago levičarske Sirize, se je v EU vrnila evrska kriza. Vodja Sirize Aleksis Cipras pravi, da v primeru zmage ne bo več spoštoval zahtev trojke mednarodnih posojilodajalcev, ki od grške vlade v zameno za nove kredite, zaradi katerih ji ni treba razglasiti bankrota države, zahteva strogo varčevanje. Nemška vlada kanclerke Angele Merkel, ki še vedno vztraja, da je strogo varčevanje edina pot za izhod iz krize, je že takoj Grkom zagrozila, da zanje v primeru, da bodo izvolili Sirizo, v območju evra ne bo več mesta.

Ta grožnja ni nič novega, Merklova je skupaj s sedanjim predsednikom Evropske komisije Jeanom-Claudom Junckerjem, ki je bil takrat vodja evroskupine, in takratnim francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem, v jeseni 2011 tedanjemu predsedniku grške vlade Jorgosu Papandreouju preprečila izvedbo referenduma, da bi Grki lahko sami povedali, ali želijo nadaljevanje politike varčevanja ali ne. Tako jim je preprečila, da bi svobodno izrazili svojo voljo, kar je eden od temeljnih postulatov demokracije. Zdaj jim ta nemška mamica vnovič dopoveduje, naj jo ubogajo, če je ne bodo, bodo kaznovani.

V Guardianu jo opozarjajo na izkušnje iz zgodovine, ko države dolgov niso mogle odplačati. Spomnili so na besede ameriškega ekonomista Johna Maynarda Keynesa, ki je o dolgovih, ki so jih po prvi svetovni vojni z versajskim sporazumom naložili Nemčiji, dejal, da ne bodo poplačani. Imel je prav, svet pa je z drugo svetovno vojno kmalu spoznal, kako katastrofalne so posledice. Ta primerjava je očitna, ko govorimo o obveznostih, ki so jih okrog vratov južnih članic z evrom obesili posojilodajalci, predvsem Nemčija, opozarja uredništvo Guardiana.

Konec tega meseca bodo odšli na volišča Grki, v jeseni bodo varčevalni ukrepi na testu volivcev na Portugalskem in v Španiji. Včasih je dolžniške krize reševala inflacija, ki je razvrednotila dolgove, zdaj, ko ima evroobmočje deflacijo, se to ne bo zgodilo. Najti je treba novo rešitev – poštenost. Če hoče Evropa rešiti svojo valuto in nasploh gospodarstvo, se mora najprej dogovoriti, da Evropski centralni banki (ECB) da pooblastilo, da naredi, kar je potrebno narediti, potem pa s pogajanji z upniki doseže nov dogovor o bistvenem znižanju dolga južnih članic na raven, ki ga je bilo v zgodovini mogoče poplačati. Evropa je bila v krizi sposobna sprejeti bolj odločne kratkoročne rešitve, kot so mnogi mislili, da jih je sposobna sprejeti. Leto 2015 lahko postane leto, ko bo novih takšnih ukrepov zmanjkalo in se bo zato znašla na koncu poti, svarijo pri Guardianu.

Svetovalec za investicije Mike Mish Shedlock na svojem blogu navaja, da bi Grčija potrebovala 81 let, da bi odplačala svoj dolg tudi v primeru, če ji zanj ne bi bilo treba plačati nič obresti in bi vsako leto ustvarila tri milijarde evrov presežka. Zato ni realne možnosti, da bi Grčija vrnila 245 milijard evrov in jih tudi ne bo. Celotno območje evra je nestabilno, ne glede na to, kaj se bo zgodilo z Grčijo. Tudi Španija, Italija in Portugalska ne morejo odplačati svojih dolgov. Tudi če Siriza v Grčiji ne bo zmagala, bodo Grčija, Španija, Italija in morda tudi Francija prej ali slej zapustile območje evra. Dolžniški problem v evroobmočju bo eksplodiral, ali bo s tem nastala kriza Lehman Brothers na kvadrat, bo odvisno od odgovora na to eksplozijo.

Mish pravi, da bo katastrofa toliko večja, dlje kot bosta ECB in EU skušali držati to zmedo skupaj brez odpisa dolgov. Grčija ne bo povzročila katastrofe, velika verjetnost pa je, da jo bo povzročilo ravnanje ECB in EU.

Ko bo počilo, bo treba s prstom pokazati na EU, ECB in Mednarodni denarni sklad (IMF), ker kolektivno vztrajajo, da morajo Grčija, Španija, Italija in druge prezadolžene države odplačati dolg, ki ga realno ne morejo odplačati.