Vprašljivi učinki nakupa državnih obveznic, ki ga načrtuje ECB

Cene v območju evra so se decembra lani zaradi dramatičnega znižanja cen energentov in šibke potrošnje prvič po kriznem letu 2009 ponovno znižale. Letna stopnja deflacije je bila pri 0,2 odstotka, potem ko so novembra cene na letni ravni narasle za 0,3 odstotka, je po poročanju STA v prvi oceni izračunal evropski statistični urad Eurostat.

S tem statističnim znižanjem cen oziroma deflacijo niso prav nič zadovoljni v Evropski centralni banki (ECB), kjer pravijo, da je za gospodarstvo najbolje, če letna stopnja rasti cen oziroma inflacija doseže malo pod dva odstotka. Da bi dosegli takšno stopnjo inflacije, namerava ECB začeti odkupovati obveznice, s katerimi se zadolžujejo države. Ti nakupi se strokovno imenujejo Quantitative Easing (QE). Zgled za nakupe državnih obveznic z namenom spodbuditi konjunkturo je ameriška centralna banka Federal Reserve (FED).

Predsednik ECB Mario Draghi je napovedal, da bodo v ECB o programu nakupa obveznic odločali konec januarja, tik pred volitvami v Grčiji. Kot poroča Die Zeit, kritiki svarijo, da bo ECB z nakupi obveznic posredno financirala države, kar je v neskladju z evropskimi pogodbami. Poleg tega se bojijo, da bo ta program na dolgi rok povzročil hiperinflacijo.

FED je svoj program nakupa obveznic, prek katerega je vsak mesec dala na trg na novo natisnjenih 85 milijard dolarjev, uradno ustavila oktobra lani, končan pa s tem še zdaleč ni. Izvajala ga je šest let in v tem času je prinesel predvsem dvome. FED sicer ni bila prva centralna banka, ki se je odločila odkupovati državne obveznice, je pa ta program izvajala v do zdaj največjem obsegu.

Najprej ga je novembra 2008 uvedla, da bi preprečila propad finančnega sistema po bankrotu velebanke Lehman Brothers. Ta program je končala marca 2010. Jeseni istega leta je začela novega, katerega namen je bil oživitev nepremičninskega trga, ki je za konjunkturo v ZDA velikega pomena. Takratni guverner Ben Bernanke nepremičninskega trga ni mogel oživiti s standardnimi orodji denarne politike, kot je znižanje obrestne mere, saj je to FED že znižala tako rekoč na nič odstotkov. Zato je FED začel zamenjevati dolgoročne hipotekarne vrednostne papirje z vrednostnimi papirji s krajšim rokom trajanja. Jeseni 2012 je FED uvedla še tretji krog programa Quantitative Easing (QE). Tokrat, da bi spodbudila hitrejše zniževanje stopnje brezposelnosti v ZDA.

Zaradi nakupov državnih obveznic ZDA in hipotekarnih vrednostnih papirjev se je bilanca FED v šestih letih povečala s slabih 900 milijard dolarjev na rekordnih 4500 milijard dolarjev, kar ustreza tretjini BDP ZDA, torej vrednosti vsega, kar Američani in podjetja ustvarijo v enem letu.

Ben Bernanke trdi, da je program QE dosegel svoj cilj. Poleti 2012 je zatrdil, da so nakupi obveznic pripomogli k temu, da je bilo ustvarjenih dva milijona delovnih mest, gospodarska rast pa je dosegla tri odstotke. Izvedenci univerze v Chicagu in na univerzi San Diego, ki uporabljajo drug model za oceno učinkov, pa vidijo le majhne rezultate. Brez programa QE bi po njihovih izračunih stopnja brezposelnosti v ZDA konec leta 2013 dosegla 6,83 odstotka namesto 6,7 odstotka. Indeks za industrijsko proizvodnjo bi znašal 101 namesto 101,8.

Nedvomno pa je, da je poplava dolarjev, ki jih je banka FED pod vodstvom Bernankeja dala na trg, povzročila rekordno rast borznih indeksov. Vrednost indeksa S&P 500, ki vključuje delnice 500 največjih podjetij zlasti iz ZDA, se je v času izvajanja programa QE skoraj potrojila. A lepotna napaka pri tem je, da ima delnice po izbruhu finančne in gospodarske krize leta 2008 veliko manj Američanov kot prej. Zdaj kupuje delnice manj kot 14 odstotkov Američanov, prej 21 odstotkov. Statistično ima danes več ameriških gospodinjstev mačko kot delnice. Tako so z rastjo cen delnic zaslužili v glavnem premožni, FED pa je s svojim programom QE dejansko pripomogla k povečanju razlik med bogatimi in revnimi.

Ni pa ameriški program QE povzročil hiperinflacije, ki je bila največji strah kritikov. Razlog za to je, da se je prihodek Američanov v zadnjih letih komajda povečal, zato nimajo na voljo več denarja za trošenje. Allan Meltzer, izvedenec za denarno politiko na univerzi Carnegie Mellon, je med kritiki, ki opozarjajo, da je FED z nakupi državnih obveznic pripomogla k velikanskemu povečanju primanjkljaja, kar prej ali pozneje privede do inflacije. Nizke obrestne mere poleg tega škodujejo varčevalcem, ki svoje prihranke selijo v bolj rizične naložbe z višjim donosom. »To se bo končalo s solzami,« napoveduje Meltzer.

ECB po poročanju Reutersa preučuje tri možnosti za nakup državnih obveznic. Po prvi bi ECB sama kupovala obveznice od držav v količinah glede na njihove deleže, ki jih te imajo v njenem kapitalu. Delež Slovenije v kapitalu ECB je od 1. januarja 2014 po podatkih Banke Slovenije 0,3455 odstotka. Po drugi različici bi ECB odkupovala le državne obveznice z najvišjo bonitetno oceno (AAA), da bi tako obrestno mero zanje spravila na nič odstotkov ali pa bi kupci morali državam zanje celo plačati (negativna obrestna mera). Tako bi investitorje prisilila, da bi namesto državne obveznice kupovali bolj tvegane državne obveznice in obveznice, s katerimi se zadolžujejo podjetja. Ta možnost je po mnenju nekaterih kritikov nesmiselna, saj so obrestne mere za obveznice z najvišjo bonitetno oceno (recimo nemške) že blizu nič odstotkov ali celo negativne.

Po tretji različici bi državne obveznice kupovale nacionalne centralne banke, kar pomeni, da bi tveganje za njihovo poplačilo ostalo v državi članici – v primeru Banke Slovenije, ki bi kupovala obveznice slovenske države, v Sloveniji.

Da ECB z nakupom obveznic prek programa QE ne more rešiti Evrope, opozarja Financial Times.