Najdaljša noč

V novo leto je pol milijona domačih gledalcev vstopilo v družbi prižganih televizorjev, ki so sevali nacionalko. Čeprav številka predstavlja le nekaj več kot šestdeset odstotkov vseh, ki so bili takrat pred malimi ekrani, se TV Slovenija hvali, da je bil njen silvestrski program najbolj gledana oddaja v decembru. Še posebej tik pred polnočjo. Pred pokanjem s šampanjci in raketami ljudje pač radi tradicionalno enoglasno odštevajo in očitno se jim ura na javni televiziji zdi najbolj zanesljiva.

Z nacionalkinim silvestrskim programom pa tradicionalno nimamo posebne sreče. Belo snežinko, kot se je imenoval letošnji, je konceptualno zastavil urednik Bojan Krajnc in s scenarijem opremil Jure Karas, sicer Slon iz tandema Slon in Sadež. Krajnc si kot urednik že leta vztrajno prizadeva za uresničitev lastnih domislic – spomnimo na večkrat animirane Jebovlje –, zato je v zadnjih izdihljajih starega leta poskrbel za inkarnacijo svoje dolgoletne zamisli za Zvezde (se) igrajo, v kateri znani Slovenci odigrajo legendarne prizore iz slovenskih filmov.

Tokrat sta padla Srečno, Kekec in Cvetje v jeseni, pri čemer je v vlogi Mojce spregledala pevka Alya, fršlok od sreče pa je kot Presečnikova Meta podoživela Špela Grošelj, ex Atomik Harmonik. Žal se tu zadeva ni končala, saj je tričlanska »žirija« vsakič na dolgo razpravljala, kako so rimejki uspeli. Bolj zabaven, predvsem pa kratkočasnejši je bil Kviz leta s pari znanih komičnih Slovenk in Slovencev, nemara najvišje sta se na lestvici zabavnosti tega večera povzpela igralec Bojan Emeršič in Gregor Baković s svojimi komentatorsko-kuharskimi vložki.

V nečem, kar bi bil čisto soliden program za nedeljsko popoldne, nas je v štirih urah in pol TV-povratnik Lado Bizovičar z impresivnim številom znanih obrazov, ki so se igrali, da skupaj praznujejo silvestrovo, vodil skozi nekaj dobrih ter nekaj slabih štosov in mimo nekaj glasbenih točk. Še najbolj enkratna je bila špica s pojočim Bizovičarjem v belem smokingu in razgaljenimi plesalkami, sicer pa razen bleščic na sceni in kakšni damski garderobi, padajočih umetnih snežink, kopice gostov in dramatičnega odštevanja ni bilo v novoletni oddaji nič posebno prazničnega. Predvsem je bilo ogromno govorjenja, kot da smo v Polnočnem klubu.

Seveda takoj po polnoči ni umanjkal Alfi Nipič s svojim Silvestrskim poljubom in res škoda, da takrat niso za mikrofon pripustili vsaj še Jana Plestenjaka, ki je bil med gosti v studiu in se mu je vidno pelo zraven, a je moral cel komad brez ozvočenja žvrgoleti sedeč za mizo, kot verjetno mnogi gledalci pred televizorji. V oddaji smo bili deležni tako Modrijanov kot Ansambla Saša Avsenika, pa čeprav smo takoj po Beli snežinki fasali novoletni Slovenski pozdrav, v katerem so se omenjeni glasbeniki spet pojavili, skupaj s preostalimi narodnozabavnimi bendi, ki so raztegovali svoje harmonike in nasmehe v več kot enourni neprekinjeni veselici. Bi lahko mogoče naslednje leto silvestrovali manj kmečko?