Nicki Minaj: The Pinkprint

Newyorška provokatorska raperka Nicki Minaj je že zgolj z napovedjo tretjega studijskega dolgometražca, ki se nanaša na Jay-Z-jev vsesplošno hvaljeni album The Blueprint iz leta 2001, dvignila veliko prahu. Nenehne primerjave med albumoma so se kar vrstile in očitno ji je to že močno načenjajo živce, zato jih zdaj zavrača, češ da albuma vsebinsko nista primerljiva, da pa Jay-Z-ja ceni, ker je največji raper našega časa.

Ali bo tudi njen novi album Pinkprint predrugačil sedanje raperske standarde? Album verjetno ne, jih pa že nekaj let spreminja sama Minajeva – če ne drugače, kot edina ženska raperka, ki v verjetno najbolj moško dominantnem žanru meša štrene raperskim mogotcem.

Ustvarjanje zadnjega albuma je zastavila zelo ambiciozno. Pri snemanju je sodelovalo 15 vokalistov (med drugim tudi Jay-Z-jeva soproga Beyoncé pa Drake, Lil Wayne, Skylar Grey, Meek Mill in Jesse Ware), več kot 30 producentov (npr. Alex da Kid, Boi-1da, Cirkut) in kopica studijskih mojstrov. A drugače od številnih zvezdnic, ki tako rekoč vse niti prepustijo najetim hitmejkerskim timom, je Minajeva (so)podpisala vse skladbe, s čimer je album avtorsko zaznamovala. Skozi zgodbe plošče The Pinkprint, ki govorijo o razpadu njene dolgoletne partnerske zveze, dobimo celo najintimnejši vpogled v nekatere življenjske prelomnice, ki so za njo.

A to ni nujno plus. Minajeva z besedili, večinoma še vedno začinjenimi s sicer povsem zabavno vulgarnostjo, bolj kot zrela ženska pri dobrih 30 letih učinkuje kakor kakšna stripovska domina. Saj s tem ni nič narobe, a z glasbenega vidika ji ne bi prav nič zamerili, če bi ostala pri svojih alter-egih s prejšnjih plošč. Po drugi plati pa zdaj vendarle ne počne nič takšnega, česar ne bi že najmanj 15 let počeli tudi njeni (mainstreamovski) raperski kolegi ...

Druga zgodba je dodelanost skladb, ki v kontekstu mainstreamovskega rapa ponujajo razmeroma drzne in sveže producentske pogruntavščine. A Minajeva je močno konkurenco dobila v vzpenjajoči se zvezdnici Azealii Banks, ki je skoraj sočasno izdala prvenec in ima večji potencial, da resnično spremeni mainstreamovske raperske smernice ...

Če bi Minajeva baladno obarvane, skoraj kantavtorske skladbe zamenjala s tistimi s podaljšane deluxe različice albuma, v katerih spomni na svoje pri oboževalcih še vedno najbolj cenjeno »mikstejp obdobje«, bi The Pinkprint zagotovo pustil boljši vtis. Gre sicer za njen najkoherentnejši album, a ne moremo se izogniti občutku, da si ga bomo zapomnili predvsem po izstopajočih petih ali šestih skladbah. Te se bodo tako ali drugače vtisnile v (mainstreamovski) raperski spomin, kar potrjujejo že različni novi mejniki, med drugim denimo ta, da je video za singel Anakonda s skoraj 20 milijoni spletnih klikov postavil nov rekord v številu ogledov v prvih 24 urah.

A ni vse v številkah, tudi z vidika albuma The Pinkprint ne ...