Prenaseljenost – kdo od nas je preveč?

Po statističnih podatkih je konec oktobra 2011 na Zemlji živelo več kot sedem milijard ljudi. Šestmilijardti zemljan je bil rojen leta 1999, torej se je po teh podatkih število ljudi na Zemlji samo v 12 letih povečalo za eno milijardo. Leta 2050 se bo po podatkih analitikov rodil devetmilijardti zemljan. Številni analitiki opozarjajo, da je ljudi na Zemlji že zdaj preveč.

Število ljudi na Zemlji raste tako hitro, da tudi najbolj drakonsko znižanje števila rojstev, pandemije ali tretja svetovna vojna, števila zemljanov ne bi mogli zmanjšati na trajnostno raven. Učinkovitejša rešitev, da bi v prihodnjih 85 letih lahko spet vzpostavili vzdržne razmere, bi zato bilo zmanjšanje porabe naravnih virov in povečanje recikliranja, navajajo izvajalci študije ameriške Nacionalne akademije znanosti.

Tretja svetovna vojna, ki bi trajala pet let in v kateri bi umrl enak delež ljudi kot v prvi in drugi svetovni vojni skupaj, bi le za malenkost znižala rast prebivalstva v tem stoletju, je za Guardian pojasnil Barry Brook, profesor na avstralski univerzi Adelaide, ki je bil eden od vodij izvajanja študije. Druga svetovna vojna je terjala med 50 milijonov in 85 milijonov življenj vojakov in civilnega prebivalstva, prva svetovna vojna pa 37 milijonov žrtev.

Publicist F. William Engdahl se je z vprašanjem prenaseljenosti planeta začel ukvarjati pred desetletjem, ko je zbiral podatke za svojo knjigo o zgodovini gensko spremenjenih organizmov Semena uničenja. Prišel je do ugotovitve, da je zgodba o svetovnem prebivalstvu bistveno drugačna, kot jo prikazujejo množični mediji.

Opozarja, da je junija 1952 John D. Rockefeller III v Williamsburgu v Virginiji organiziral konferenco, na kateri so oblikovali Svet za prebivalstvo (The Population Council). Rockefeller je bil njegov prvi predsednik. Prek tega sveta so razširili mit o prenaseljenosti planeta. Razširili so mit, da »ljudje onesnažujejo«. Zmanjšanje števila prebivalcev je postopno postalo strateška naloga vlade ZDA in Svetovne banke.

F. William Engdahl opozarja, da svetu ne grozi bomba zaradi prevelikega števila ljudi, ampak kolaps človeške vrste zaradi zmanjševanja rojstev. Po statistikah je za ohranjanje ravnovesja prebivalstva potrebna stopnja rodnosti 2,1 otroka na žensko. V Nemčiji pa je stopnja rodnosti padla na 1,36 živo rojenega otroka na žensko, v Španiji znaša 1,48, Italiji 1,4. Število ljudi v Zahodni Evropi se bo do konca stoletja verjetno znižalo s 460 milijonov na 350 milijonov. Število Kitajcev se bo zaradi politike enega otroka prepolovilo. Tudi v ZDA, kjer je stopnjo rodnosti povečevalo priseljevanje ljudi iz Latinske Amerike, se rodnost zdaj znižuje.

Tisti, ki pravijo, da je prenaseljenost problem razvijajočega se sveta, torej Afrike, Indije, Latinske Amerike, po Engdahlovih besedah prav tako nimajo prav. Rodnost v revnih državah zaradi Rockefellerjev in njihovih prijateljev ni več tako visoka, kot je bila včasih. V Mehiki se je stopnja rodnosti od leta 1960 do 2009 znižala s 7,3 živega otroka na žensko na 2,4, v Indiji je padla s 6 na 2,5 in Braziliji s 6,15 na 1,9. V podsaharski Afriki, kjer povprečna stopnja rodnosti s 4,66 otroka na žensko ostaja visoka, bo ta do leta 2070 padla pod mejo, ki je potrebna za obnavljanje prebivalstva. Zlom zaradi prenizke rodnosti bo kmalu prepoznan kot eden največjih problemov o prihodnosti življenja na planetu, je prepričan Engdahl.

Da trditve o prenaseljenosti planeta ne držijo, je v svojem dokumentarcu Porast prebivalstva (Population Boom) ugotovil tudi Werner Boote. Farida Akther, ena od ustanoviteljic nevladne organizacije UBINIG v Bangladešu, mu je med drugim povedala, da tisti, ki govorijo o množicah ljudi, takoj pomislijo na lakoto. »Zremo v številna usta, ki hočejo nekaj jesti. Ne pogledamo pa na roke! K vsakim ustom sodita dve roki. Usta bogatih so veliko večja kot usta revnih in njihove roke ne delajo,« je dejala Farida Akther. Po njenih besedah bodo revni preživeli, bogati ne bodo. Boote pa nam postavlja vprašanje, kdo od nas je preveč.