Najboljše z najboljšim

Vlasta Jeseničnik, Mojca Širok in Karmen W. Švegl so izkušene dopisnice iz tujine, ki pomenijo nacionalkino naravno bogastvo, podobno kot doma nenadomestljivi Slavko Bobovnik. Prejšnji teden smo lahko prvič videli vse tri poročevalke skupaj v enem od studiev nacionalke, kot gostitelj pa nam je z enourno poslastico v Polnočnem klubu nepričakovano stregel prav Bobovnik, sicer njihov kolega, kadar vodi Odmeve.

Zanimivo je, da je od desetih nacionalkinih dopisnikov iz tujine trenutno kar sedem žensk in da tudi iz vojnih žarišč poročata dopisnici. Tokrat so bile sicer bolj kot zgodbe, ki nam jih posredujejo v domovino, v ospredju poročevalke same, čeprav se pretresljivim trenutkom ob obujanju spominov na tragične izkušnje, povezane z njihovim delom, ni bilo mogoče izogniti.

Bobovnik se je vmes opravičil gledalcem, ker ne more iz svoje vloge v drugem studiu. Verjetno se mu je zazdelo, da je preveč resen, kljub temu da mu je šlo sproščeno klepetanje čisto dobro od rok. Morda je le preveč pazil na korektnost s tem, da je vsaki gostji zastavil le po eno vprašanje naenkrat in potem odhitel k drugi, namesto da bi se večkrat zaklepetal.

Slikovito je preobrnil reklo, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska, ter v drugi polovici oddaje v studio povabil še njihove može (prišla sta le dva), ki so zato, da TV Slovenija prišpara pri najemanju snemalnih ekip, vsi po vrsti tudi snemalci, tako da v bistvu stojijo pred svojimi uspešnimi ženami. In jim, kot smo izvedeli, nemalokrat preprečijo, da bi se zaradi predanosti delu odpravile preblizu nevarnosti.

Za konec Bobovnik ni mogel iz svoje kože ter je s svojo značilno gesto – žuganje s kazalcem – Šveglovi in Jeseničnikovi, ki poročata z vojnih območij na Bližnjem Vzhodu in v Ukrajini, zabičal, naj pazita nase. Gledalcem pa je kot zadnjo položil na srce misel, naj se takrat, ko bomo dopisnice videli na ne ravno varnih območjih, spomnimo, zakaj in za koliko to počnejo. Kot je med pogovorom povedala Vlasta Jeseničnik, se nikoli ni vprašala, ali se ji to, kar počne, splača. Verjame, da to mora početi, da je z zgodbami treba spodbujati razmislek o vojni in da je z njimi možno spremeniti svet.

Oddaja je bila posneta deset dni vnaprej, na predzadnji dan starega leta. Tako je Bobovniku vmes ušel enkratni lapsus, ko se je sredi »Novo leto se bliža, silvester je za nami« očitno zavedel dejstva, da ni v Odmevih, ki gredo v živo, ampak v Polnočnem klubu, ki ga snemajo za predvajanje v prihodnosti. In tako nismo bili deležni komentarja dopisnic na tragični dogodek, ki je sedmi dan novega leta krvavim prizoriščem po svetu dodal francosko prestolnico.

Zadnji ubijalski tango v Parizu je pokazal, da novinarji nosijo glavo naprodaj tudi na uredniških sestankih, ne le na prizoriščih vojnih spopadov. Da se vojne vedno začnejo v glavah in da se edino tam lahko tudi končajo.