Strah pred ustavnim pučem

Prav je, če je ustavno sodišče po zgledu starejših bratov v tujini angažirano pri varovanju človekovih pravic. Takrat mu lahko zaploskamo. Pa četudi je to dejansko njegova dolžnost. Da jo lahko izpolnjuje, je nad njim »zgolj modro nebo«, njegove odločitve pa naj bi bile dokončne.

Kaj pa če ustavno sodišče to svojo moč zlorabi, moramo biti tiho in ponavljati, da je njegove odločitve treba spoštovati? Mu s tem ne priznavamo legitimnosti, ki si jo jemlje z odločitvami, naklonjenimi točno določeni politični opciji ali politiku?

V varuhe ustave po svetu so uprte številne oči zaradi številnih primerov iz zgodovine, ko so ustavna sodišča orala ledino pri varovanju človekovih pravic. Ker so si vzela »pravico«, da ustvarjajo pravo in odrinjenim dajo tisto, kar jim pripada. Odpravljala so suženjstvo, segregacijo, razlikovanje na podlagi barve kože, mučenje, ustvarjala enakost pred zakonom in zapovedovala poštene kazenske postopke. Ustavnemu sodstvu so s tem vdihnila sloves najvišjega varuha človeka pred državo oziroma politiko. Tudi v očeh ljudi, ne zgolj po zakonu.

Tako je bilo nekdaj. Danes to ni več samoumevno, politika pogosto trguje z imenovanjem sodnikov, prešteva naše in vaše, ustavni sodniki trgujejo s podporo za posamezno odločitev in se preštevajo … V Sloveniji že nekaj let nimamo te sreče, pri odločanju ustavnih sodnikov ni nič naključnega.

V času Janševe vlade, ko brez podpore SDS kandidati niso imeli nobene možnosti za imenovanje, je bilo v državnem zboru izvoljenih šest ustavnih sodnikov sedanjega sestava.

Odgovor na pomisleke o delovanju slovenskega ustavnega sodišča, ki ga večinoma zagovarja pravna stroka, je: odločbe ustavnega sodišča je treba spoštovati. In to predvsem zato, ker je peščica političnih odločitev tega sodišča na dolgi rok manjše zlo, kot da bi politika selektivno spoštovala njegove odločitve in bi zavladal »zakon močnejšega«. A kaj če ta »zakon« uveljavlja kar ustavno sodišče samo? So kljub zavedanju, da idealnega družbenega oziroma političnega sistema ni, odločitve ustavnih sodnikov res lahko zlo? Čeprav manjše zlo?

Nepolitičnih 99 odstotkov

Ustavna sodišča (tudi slovensko), ki so najvišji razsodnik v parlamentarni demokraciji, v 99 odstotkih odločajo apolitično. Seveda vsak ustavni sodnik tudi v teh, nepolitičnih zadevah ustavo razlaga v skladu s svojim svetovnim nazorom. Naivno in neživljenjsko bi bilo pričakovati kaj drugega. A v 99 odstotkih ti, z vrednostnim sistemom ali političnim prepričanjem posameznega sodnika napolnjene odločbe in ločena mnenja, nimajo širših družbenih, kaj šele političnih posledic. Zato so te odločitve glede vprašanja, ali ustavno sodišče razsoja politično pristransko, nepomembne, moteče.

Za odgovor na vprašanje, ali smo v Sloveniji priča ustavnemu puču, je treba pogledati zgolj tistih nekaj, eno ali dve politično občutljivi odločitvi na leto, ki s seboj nosijo takšne ali drugačne, tudi aktualnopolitične posledice. Ena prvih je bila odločitev ustavnega sodišča o volilnem sistemu leta 1998. Ker je bila dotlej najočitneje politična, je bila deležna največje pozornosti. Ustavni sodniki so na pobudo SDS naknadno (dve leti po referendumu) ugotovili, da so na referendumu ljudje izglasovali večinski volilni sistem, čeprav noben volilni sistem na njem ni dobil več kot polovice glasov. Matija Grah je po odločitvi ustavnega sodišča tedaj v Mladini zapisal: »Zato, ker vsak, ki je količkaj spremljal izvedbo referenduma o volilnih sistemih pred dvema letoma, ve, da tisto leto na tistem referendumu ni zmagal nobeden od predlaganih treh volilnih sistemov, ne večinski ne kateri drugi volilni sistem. Trditev, da je zmagal večinski sistem, bi bila navadna laž, za katero se ne bi zmenil nihče, če ne bi bila odeta v plašč avtoritete in zavarovana s privilegijem zadnje besede, ki ju ima samo ustavno sodišče.« Pred 16 leti je to s petimi glasovi proti trem storila neka desnici oziroma SDS naklonjena večina ustavnih sodnikov.

Danes gre za druge ustavne sodnike, vtis, da se dogaja isto, pa je očiten. Pred dnevi so na tako željo predstavnikov zasebne katoliške osnovne šole ter člana in nekdanjega poslanca NSi Antona Kokalja odločili o financiranju zasebnih osnovni šol. Zapovedali so državno financiranje zasebnih osnovnih šol v celoti. S petimi glasovi proti štirim. In s tem upoštevali mnenje SDS in NSi; obe stranki pa sta takoj izrazili zadovoljstvo nad odločitvijo.

Vmes, vzemimo samo zadnjih nekaj let, so bili ustavni sodniki še nekajkrat postavljeni pred odločanje o vprašanju, ki bo imelo politične posledice. Ko so odločali o referendumu o pokojninski reformi levosredinske Pahorjeve vlade, so referendum dovolili, pokojninska reforma je pričakovano padla in z njo tudi vlada. Ko so odločali o interventnih varčevalnih ukrepih naslednice, Janševe vlade, leto kasneje, so referendumsko odločanje prepovedali in hkrati prepovedali tudi referendum o slabi banki kot načinu reševanja slovenskega bančnega sistema, ki se danes kaže za spornega. Tedaj so v sindikatu kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije, ki je bil pobudnik referenduma, o tem dejali, da je pri odločanju ustavnega sodišča »prevladala politika in je to politična odločitev«. Janez Janša, takrat predsednik vlade, je ustavno sodišče pohvalil, da je »branik slovenske suverenosti. Varuje blaginjo ljudi ter omogoča preiskavo zgodovinskega ropa slovenskih bank.« Nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič pa je nedavno dejal, da je škoda nekaterih odločitev ustavnega sodišča, »ker bi lahko kot na primer portugalsko ustavno sodišče pokazalo, da se morajo interventni ukrepi prilagajati ustavi in ne obratno, da se ustavno sodišče trudi, kako bo z razlago upravičilo ustavnost interventnih ukrepov«.

Ustavno sodišče je v zadnjem času pokazalo odklonilen odnos do dela, saj je tako rekoč izničilo pravico sindikatov, da zahtevajo ustavno presojo zmanjševanja delavskih pravic.

Ribičič sicer kritizira tudi tiste odločitve ustavnih sodnikov, ki brez oprijemljivih razlogov spreminjajo odločbe prejšnjih sestavov ustavnega sodišča oziroma se od njih bistveno razlikujejo. Takšna je zadnja odločitev o financiranju šolstva, pa tudi omenjena prepoved referenduma in dovoljenje za referendum o isti stvari pod različnimi vladami. Za ta primer je Ribičič dejal: »Diskrepanca med obema odločitvama je hudo sporna, in sicer to, da v kratkem času ustavno sodišče o podobni zadevi odloča diametralno nasprotno.« Sklicevanje na neko minimalno razliko med primeroma, češ da po tem ne gre več za odločanje o isti stvari, kot se je to zgodilo glede financiranja v šolstvu, pa ni intelektualno pošteno.

Ustavni sodniki so odločali tudi o nekaj drugih vprašanjih, ki res niso imela finančnih posledic, politične pa. Dovolili so recimo referendum o družinskem zakoniku, ki ga je zahtevala desnica, ker je istospolno usmerjenim podelil nekatere pravice, ki jih imajo heteroseksualci. S petimi glasovi proti štirim. Družinski zakonik je na referendumu padel in danes, tri leta kasneje, ga še vedno nimamo, istospolno usmerjeni pa so še naprej diskriminirani. Ko je desnica, tedaj je bila to opozicija v ljubljanskem mestnem svetu (SDS in NSi), ustavno sodišče zaprosila, naj poimenovanje ulice v Ljubljani po Titu spozna za protiustavno, je storilo točno to in še več. Vnaprej je prepovedalo vsa morebitna nova poimenovanja ulic, mest, trgov ali krajev po nekdanjem predsedniku SFRJ Josipu Brozu - Titu.

In navsezadnje, ko je Janša ustavne sodnike prosil, naj razveljavijo obsodbo v zadevi Patria, so ravnali v nasprotju z lastno dolgoletno prakso in ga izpustili iz zapora. Odločili so tako kot v prej naštetih primerih, kakor je želel Janša.

Družinske vezi in neoliberalizem

Omenjene politične odločitve pa niso edini dokaz političnosti ustavnega sodišča oziroma političnosti politične večine na ustavnem sodišču. Da ne gre zgolj za pravo, za tehtanje ustavnopravnih argumentov in kar se da objektivno odločanje, je v zadevi Patria odkrito razkril ustavni sodnik Jan Zobec. Da bi na ustavnem sodišču lahko odločal v zadevi Patria, se je njegova soproga, vrhovna sodnica Barbara Zobec, izognila odločanju v isti zadevi na vrhovnem sodišču, tako da je vzela dopust in se izločila iz senata, ki je odločal o Janševi zahtevi za varstvo zakonitosti. Kajti če bi Zobčeva sodelovala pri odločanju na vrhovnem sodišču, bi se v skladu z dolgoletno prakso njen mož na podlagi družinskih vezi moral izločiti iz odločanja o Janševi ustavni pritožbi na ustavnem sodišču.

Vrnimo se k pravu. Zobec svojeodločitve, po navadi v pritrdilnih ločenih mnenjih, pogosto utemeljuje s skrajno neoliberalističnimi pogledi, ki jih je pri nas prva zagovarjala SDS, sedaj ji pri tem sledi NSi. V pritrdilnem ločenem mnenju v postopku razveljavitve nepremičninskega davka se je tako oprl na avstrijskega ekonomista Friedricha A. Hayeka, pri čigar mislih se redno napajajo najbolj vneti zagovorniki prostega trga in kapitalističnega načina produkcije.

Tako se počasi spreminja doktrina. Ustavno sodišče se pri mejnih vprašanjih ne sprašuje več zlasti o pravicah človeka oziroma delavca, pač pa o pravicah delodajalca, svobodne gospodarske iniciative, kapitala. In se nagiba k slednjemu.

V zadnjih nekaj letih je ustavno sodišče pokazalo odklonilen odnos do dela, ki je bilo do nedavnega ena najvišjih vrednot. V zakonu o ustavnem sodišču piše, da lahko reprezentativni sindikat vloži zahtevo za presojo ustavnosti, če so ogrožene pravice delavcev. Ali je izpolnjen ta pogoj, odloča ustavno sodišče, a je v zadnjem času zelo zožilo opredelitev, kdaj so pravice delavcev ogrožene. Celo, ko so se sindikati na ustavne sodnike obrnili zaradi znižanja delavskih plač, so sodniki presodili, da s tem pravice delavcev niso ogrožene, in so zahtevo zavrgli. Sindikati tako težko dosežejo, da bi ustavno sodišče obravnavalo njihove zahteve, s tem pa to sodišče slabi pomen in moč sindikatov in delavstva. Sporno je, če ustavno sodišče kot »branik suverenosti neke države«, sindikatom, osnovnemu reprezentativnemu mehanizmu boja za delavske pravice, odreka dostop do ustavnih presoj.

Politični trije (plus dva je pet)

Politično motiviranih ustavnih odločb ni mogoče očitati vsem ustavnim sodnikom. Morda zato, ker nimajo vsi jasnega političnega prepričanja. Nemara zato, ker nanje ne vpliva tako močno, da bi ga prepoznali v njihovih odločitvah. Morebiti političnega prepričanja tudi nočejo razkriti. Do tega imajo pravico. Za nekaj drugih ustavnih sodnikov sedanjega sestava pa bi se dalo sklepati vsaj, katera politika jim je blizu, če že ne celo kaj več. Gre za relativno večino ustavnih sodnikov.

Trije ustavni sodniki, Ernest Petrič, Mitja Deisinger in Jan Zobec, so recimo zahtevali, da bi ustavno sodišče za Janeza Janšo moralo narediti izjemo in o njegovem primeru odločati, še preden so izčrpana pravna sredstva rednega sodstva. Da je bil po krivem obsojen, so zapisali v ločenih mnenjih, še preden je o zadevi odločilo vrhovno sodišče. Ko je leta 2006 kandidaturo skupnega kandidata SDS, NSi in SLS za ljubljanskega župana Franceta Arharja podprlo pet vrhovnih sodnikov, sta bila med njimi tudi Zobec in Deisinger pa Zobčeva soproga, ki je vrhovna sodnica še danes. Sedanji predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič je bil nekoč poslanec in vodja poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov.

Za odgovor na vprašanje, ali smo v Sloveniji priča politizaciji ustavnega sodišča, je treba pogledati zgolj tistih nekaj, eno ali dve politično občutljivi odločitvi na leto.

Ustavne sodnike voli državni zbor, štiri omenjene je SDS javno podprla še pred glasovanjem. Enako je storila glede ustavne sodnice Marte Klampfer, glasove pa je prispevala tudi k izvolitvi Jasne Pogačar. Proti imenovanju je glasovala ob kandidaturi Etelke Korpič Horvat in Dunje Jadek Pensa, ki sta bili izvoljeni po padcu Janševe vlade. Jadranka Sovdat pa v prvo ni bila izvoljena prav zato, ker ji je podporo odrekla SDS. Tudi zaradi nepodpore SDS je med letoma 2007 in 2011, ko se je zamenjala celotna sestava ustavnega sodišča, padlo še vsaj 15 kandidatov predsednikov Janeza Drnovška in Danila Türka. Vseh šest ustavnih sodnikov, ki so jih v SDS podprli, je bilo izvoljenih v času vlade Janeza Janše, ko brez podpore SDS izvolitev ustavnega sodnika ni bila mogoča. Desnica, pa naj si bo to SDS, NSi ali njuni civilnodružbeni sateliti, niti ne skriva pričakovanj, da bo ustavno sodišče pri politično občutljivih vprašanjih odločilo njej v prid. Ko ji odločitev sodstva, državnega zbora ali katerega drugega državnega organa ne ustreza, že vnaprej napove, da bo slej ko prej razveljavljena na ustavnem sodišču. To se potem pogosto res zgodi.

V postopku izbire ustavnih sodnikov sicer velja gentlemansko pravilo, da kandidatov za sodnike ustavnega sodišča ne sprašujejo po politični pripadnosti, »ker gre za ugledne pravne strokovnjake«. A ustavne norme so zelo splošne. Drugi člen ustave recimo pravi, da je »Slovenija pravna in socialna država«. Javnost ima gotovo pravico vedeti, kako neki ugleden ustavnopravni strokovnjak razume to normo. Jo bo tolmačil tako, da od nje ne bo ostalo nič ali kako drugače?

Ni prav, če širše družbeno pomembne odločitve ustavnega sodišča pričakujemo s strahom. Odločanje ustavnega sodišča, kadar s seboj nosi politične posledice, ne bi smelo biti kolateralna škoda tega, da živimo v demokraciji, pravni in socialni državi. Preočitno politično motivirane odločbe ustavnega sodišča lahko politiko, državni zbor prisilijo k sprejemanju ustavnih zakonov, s katerimi bi se obšle odločitve ustavnega sodišča. Točno to se je zgodilo pred poldrugim desetletjem pri odločitvi o volilnem sistemu. Če se bo res dokončno dogodil ustavni puč, bo ustavno sodišče paradoksalno postalo ena večjih groženj ustavni demokraciji, ki bi jo moralo varovati.