Negativna solidarnost

Učiteljica slovenščine Bojana Potočnik se je lani odločila, da je treba nekaj narediti, in vstopila v politiko. Ker dobro piše, je začela urejati Facebookove strani šentjurskega odbora Stranke Mira Cerarja, jeseni pa je tudi kandidirala za občinsko svetnico v Šentjurju. »V Stranki Mira Cerarja vidim tisto stranko, ki bi dejansko lahko ustvarila spremembe v družbi,« je povedala v predvolilnem videoposnetku.

Da je z marsičim v družbi nezadovoljna, smo vedeli že dve leti prej, saj je to v odprtem pismu napisala takratnemu kmetijskemu ministru Francu Bogoviču. Za en stavek iz pisma je lani tudi dobila nagrado časnika Večer bob leta: »Na začetku svoje učiteljske poti sem jih učila, da lačni otroci živijo v Afriki, danes pa sedijo zraven njih.«

To je napisala 15. novembra, dan prej, preden je morala svojim učencem ob tradicionalnem slovenskem zajtrku razdeliti tri brošure o tem, kako pomembno je jesti zajtrk in uživati lokalno pridelano hrano. V prejšnjih letih so otroci ob tem vsakoletnem dogodku brezplačno dobili tudi hrano, takrat pa ne, ker je vlada varčevala. Bojana Popovič se je odločila, da ne bo več tiho.

»Kot učiteljica se vsak dan srečujem z neplačanimi položnicami za šolsko prehrano, ker starši v tej, tako socialno skrbni državi, tega preprosto ne zmorejo,« je zapisala Bogoviču in javnosti. »In ne samo to, spoštovani bralci, srečujem se tudi z lačnimi otroki, ki v podaljšanem bivanju in varstvu vozačev včasih tako s slastjo jedo tisto, kar smo jim prihranili od malice, da imam občutek, da jedo za popoldansko zalogo.«

Ukinitev financiranja učne pomoči je neposreden napad na plače učiteljev, ne na kakovost izobraževanja. Ministrica pričakuje, da bodo učitelji delali enako kot prej, le brezplačno.

Kljub motivaciji je bila njena politična kariera zelo kratka. V občinski svet ni bila izvoljena, kmalu po volitvah je izstopila iz SMC. Danes pravi, da jo je razočarala predvsem neambicioznost na področju šolske politike.

Utihnila pa ni in ta teden je spet pisala vladi, tokrat ministrici za izobraževanje

dr. Stanki Setnikar Cankar, ki je napovedala ukinitev plačevanja učiteljem za učno pomoč učencem s posebnimi potrebami. O pozivu Bojane Potočnik k odločnemu uporu zoper »poniževanje« so poročali v prvih minutah televizijskih dnevnikov in na naslovnicah dnevnih časopisov.

(Ne)čuteča bitja

Učna pomoč je eden od treh načinov nudenja dodatne strokovne pomoči, druga dva sta svetovanje in pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj. Do njih so na podlagi odločb o usmeritvi upravičeni otroci z različnimi invalidnostmi in motnjami v razvoju, ki ovirajo njihovo sodelovanje pri pouku.

Od leta 2007 se učiteljem izvajanje učne pomoči plačuje glede na realizirano uro. V nasprotju z na primer dopolnilnim oziroma dodatnim poukom za učno šibkejše oziroma nadarjene učence učna pomoč ni del učiteljevih pedagoških obveznosti, ampak se plačuje posebej. Z ukinitvijo financiranja učne pomoči ima ministrica možnost, da privarčuje tri milijone evrov, ne da bi posegla v osnovne plače učiteljev.

Proti temu ukrepu so protestirali mnogi. Generalni tajnik sindikata vzgoje in izobraževanja Branimir Štrukelj je nasprotoval »rezom pri najbolj občutljivih ljudeh«, predsednica Zveze prijateljev mladine Darja Groznik pa ni mogla razumeti, »kako se lahko ministrstvo zaveže, da bo varčevalo na prihodnosti države – otrocih«.

»To nas vrača trideset let in več nazaj, ko v Sloveniji skrb za dolgotrajno bolne učence sistemsko ni bila urejena,« je zapisala Tanja Bečan iz Združenja za pravice bolnih otrok. Specialna pedagoginja Katarina Kesič Dimic je ukrep označila kot še bolj nazadnjaški, saj naj bi se z njim »začeli za otroke s posebnimi potrebami pisati srednjeveški časi«.

Bojana Potočnik je ena redkih, ki je ukrep kritizirala kot napad na učitelje in ne na učence. Ukrep je za zdaj še predlog, a šole so bile o njem že obveščene z okrožnico, iz katere jasno izhaja, da naj delo učiteljev z učenci s posebnimi potrebami poteka enako kot prej, le brez plačila za učitelje.

»Z odločbo zagotovljene pravice se bodo izvajale naprej,« je povedala ministrica na tiskovni konferenci v torek, po več dnevih ogorčenih odzivov. Nato je presenetila s podatkom, da finančni minister dr. Dušan Mramor od nje zahteva zmanjšanje proračuna ministrstva za več deset milijonov evrov, čemur sama nasprotuje, tudi z grožnjo odstopa.

Tudi tokrat varčevanje ne poteka brez opominov, da so v zadnjih letih delavci v zasebnem sektorju trpeli mnogo bolj.

Za zdaj bodo poskusili prihraniti deset milijonov evrov. Na slabšem bodo nekateri uslužbenci na ministrstvu, ki se jim bodo znižale plače, raziskovalci, ki bodo imeli financiranih manj projektov, ter starši. Šola v naravi bo namreč subvencionirana zgolj za socialno najšibkejše, ministrstvo pa bo varčevalo tudi pri financiranju zasebnih glasbenih šol. Prihodki učiteljev se ne bodo zmanjšali zgolj zaradi ukinitve plačevanja učne pomoči. Za sedem odstotkov nižje plačilo bodo dobivali za izvajanje interesnih dejavnosti ter za delo pri maturi in nacionalnem preverjanju znanja. Odstotek teh znižanj je enak kot tisti, za katerega so se znižale plače v izobraževanju od leta 2012. Torej za sedem odstotkov, s 1127 evrov neto na mesec maja 2012 na 1050 avgusta lani.

Ukinitev plačevanja učne pomoči ne pomeni velikega znižanja plač učiteljev. Bojana Potočnik je na primer decembra za devet ur dela z učenci s posebnimi potrebami dobila 58 evrov neto. A ta ukrep je zgolj pika na i, je sporočila Stanki Setnikar Cankar. »Entuziazem v slovenskem javnem šolstvu je mrtev, ker ga sistemsko uničujete že nekaj let!!! Ampak koga to zanima, vas zanimajo le privarčevani evri in projekti na papirju, s katerimi se boste hvalili v Bruslju,« je zapisala. Ministrici je očitala poniževanje in razvrednotenje učiteljskega poklica, in to ravno zaradi napovedi, naj delo poteka enako kot doslej, le brez plačila. »Staršem ste obljubili, da bodo njihovi otroci dodatno strokovno pomoč še vedno dobili, in sedaj nas skušate prikazati kot nečuteča bitja, ki nočemo zastonj pomagati tistim otrokom, ki potrebujejo dodatno strokovno pomoč.«

Brezplačno delo

Stanka Setnikar Cankar se ob varčevanju res sklicuje na obljubo Bruslju, da bomo letos znižali proračunski primanjkljaj na 2,8 odstotka bruto družbenega proizvoda, a kljub temu trdi, da pismo Bojane Potočnik razume. »Razumem frustriranost in razdraženost učiteljev, učiteljic, asistentov in profesorjev, ki se že nekaj let soočajo samo z jemanjem, pa tudi stališčem, da je izobraževanje področje, ki samo troši, nič pa ne ustvarja,« je rekla ministrica na torkovi tiskovni konferenci in dodala, da bi lahko pol ure govorila o tem, kako zelo takšno stališče ne drži. Zato je obljubila zavzemanje za izboljševanje statusa učiteljic in učiteljev, a hkrati opozorila, da je treba upoštevati »danosti«.

Predsednik združenja ravnateljev osnovnih in glasbenih šol Milan Rejc si kljub navodilom ministrice ne predstavlja, da bi učiteljici ali učitelju rekel, naj nekaj naredi brezplačno. Tako kot drugi ravnatelji bo precej premislil o tem, kako opraviti enako količino dela za nižje plačilo.

Odnos do brezplačnega dela, kakršnega ima Rejc, ni samoumeven. Kot je povedala anonimna mama šolajočega se otroka, katere mnenje je objavil časnik Delo, bi se morali učitelji »zavedati, da njihov poklic ni le služba, ampak poslanstvo. Poslanstvo izobraziti in vzgojiti otroke, ki bodo nekoč v prihodnosti poskrbeli tudi za pokojnine svojih učiteljev«.

Povezava med plačilom učiteljev in znanjem učencev zagotovo obstaja, vendar je zapletena in nikakor ne neposredna. Nekateri govorijo o »učinkovitosti« izobraževanja in tako je na primer mednarodna organizacija Gems Education Solutions lani objavila izsledke raziskave o učinkovitosti izobraževanja, v kateri je primerjala države glede na rezultate učencev na testih pismenosti, ki jih vsako leto pripravi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, razmerje med številom učencev in učiteljev ter plače učiteljev. Ugotovili so, da je Slovenija sedma najučinkovitejša med tridesetimi državami. Kako točno naj Slovenija izboljša kakovost svojega izobraževanja, ne ve nihče, a iz omenjene raziskave sledi, da bi morali, če bi se želeli zgledovati po najučinkovitejši Finski, plače učiteljev povečati za osemnajst odstotkov in zmanjšati povprečno število učencev na učitelja s 14 na 9,5.

Privoščljivost ljudi, naj gre vsem enako slabo ali še slabše kot njim, je najpomembnejši razlog za sovraštvo do javnega sektorja.

O tem, ali lahko učitelji več dela opravijo zgolj na tako imenovan etični pogon oziroma izključno zaradi poslanstva, se Rejc noče niti pogovarjati. »Se bom, ko boste novinarji delali zastonj,« se je razjezil. Tudi tu mu lahko odgovori ena od anonimnih mam, ki jih je citiralo Delo. Rekla je, da učno pomoč vidi podobno kot dodatno delo v nekem podjetju. »Ponekod ga že dolgo ni, vse delo je namreč obveljalo za redno. Tudi mene nihče ne vpraša, ali hočem priti v nedeljo v službo. Pridem, da ohranim službo.« Podobno je na tiskovni konferenci razmišljala ministrica. Čeprav se zaveda, da javni sektor ni kriv za sedanje stanje javnih financ, je poudarila, da je večina sedanjih brezposelnih v Sloveniji prišla iz zasebnih podjetji. »Izjemno pomembno je, da sta danes zaposlitev in delo vrednota. Zato morda nekoliko večja varnost zaposlitve odtehta tudi kakšen varčevalni ukrep,« je dejala.

Bizarna družbena teorija

Zakaj to, da je delavcem v zasebnem sektorju težje kot tistim v javnem, pomeni, da je treba varčevati v javnem sektorju, in ne, da je treba narediti zaposlitve v zasebnem varnejše, se v Sloveniji sprašujejo le redki. Morda se je najbolj resno tega vprašanja lotil sociolog Primož Krašovec leta 2010 na predavanju Delavsko-pankerske univerze z naslovom Od boja med delavcem in kapitalistom do boja med podjetnikom in državo. Krašovec zdaj predava predmet Teorije ideologije na ljubljanski filozofski fakulteti, takrat pa je bil še doktorski študent in zmotila ga »bizarna« družbena teorija, ki jo je zaznal ob medijskih in političnih razpravah ob takratni stavki javnega sektorja.

Po njegovi oceni je bilo namreč predstavljeno, kot da osnovni družbeni antagonizem ne poteka med delavcem in lastnikom, ampak med zasebnim podjetnikom in javnim sektorjem, »kjer prvi služi denar v potu svojega obraza in pozno v noč lomi svinčnike ob urejanju bilanc in davčnih napovedi, medtem ko zaposleni v javnem sektorju lagodno uživajo na državnem proračunu«.

Ob razlagi tega se je Krašovcu zdelo pomembno upoštevati dejstvo, da se je v Sloveniji delež zasebnega sektorja od osamosvojitve zelo povečal, delež javnega sektorja pa se je manjšal. Hkrati smo Slovenci v precejšnji meri sprejeli ideologijo ekonomskih liberalcev, torej slavljenje lika podjetnika ter inovativnost, iniciativnost, prodornost, ekonomsko svobodo in osebno odgovornost.

»Navdušenci nad svobodo trgovine in podjetniško iniciativnostjo bi morali biti zmagoslavni, ampak niso,« je opazil. Razlog za to je po njegovem v tem, da prostor za podjetniško iniciativo ne ustvarja blaginje, ki jo napovedujejo »desničarske« ekonomske teorije. »Ljudje imajo ideje, a pri tridesetih letih starosti še vedno živijo pri starših. Majhna zasebna podjetja se komaj prebijajo iz meseca v mesec. Inovativna podjetja, ki ponujajo konkurenčne rešitve, sproti propadajo,« je opisoval.

Odgovor navdušencev nad ekonomskim liberalizmom je, da imamo še vedno državo, da se torej ni nič spremenilo. Zasebni podjetniški sektor ne deluje, kot bi moral, ker stari administrativno-regulativni model še ni propadel. Vedno znova slišimo, da je pretežko odpreti podjetje in spraviti izdelek na trg, da so davki previsoki, javni sektor pa preobsežen in neučinkovit ter odžira prostor in sredstva skromnim in učinkovitim podjetnikom.

Krašovec je naštel več razlogov, zakaj taka pojasnila niso priljubljena le med podjetniki, ampak tudi med delavci. Eden od njih je prepričanje, da bi delodajalci zvišali plače, če bi bili davki nižji. Mnogi so tudi prepričani, da je trg pravičen pri nagrajevanju najsposobnejših, v javnem sektorju pa so nagrajeni prijatelji in sorodniki tistih z vplivom. Čeprav je seveda v zasebnem sektorju klientelizma in nepotizma mnogo več kot v javnem. Najpomembnejši razlog, da se ohranja sovraštvo do javnega sektorja, pa je po Krašovčevem mnenju »negativna solidarnost«.

Nastanek in razširjanje te zavesti nista raziskana, verjetno pa je vzroke zanju treba iskati v dejstvu, da je eno od orodij, s katerimi se uveljavljajo varčevalnimi ukrepi. Negativno solidarnost zaznavajo v več državah. En primer je ministričina izjava, v kateri je delavcem v javnem sektorju za zgled postavila delavce, ki so izgubili službo, ker je varčeval ali propadel njihov nekdanji delodajalec. Gre za nasprotje običajne oziroma pozitivne solidarnosti, kjer si vsi delavci prizadevajo, da bi dvignili raven delavskih in socialnih pravic na čim višjo raven, je leta 2010 povedal Primož Krašovec. Negativna solidarnost pomeni, da si človek želi, da bi šlo vsem enako slabo ali slabše kot njemu.

»Nekdo, ki gara pri privatniku, ne mara študentov, ki dobivajo štipendije, češ da je sam pri osemnajstih letih delal za 350 evrov na mesec in jedel plesniv kruh,« je ilustriral Krašovec.

Taka ’solidarnost’ škoduje (skoraj) vsem.

Efektivno delo

Delavci v javnem sektorju so več na dopustu kot tisti, ki delajo pri zasebnikih

Le nekaj dni prej, preden je ministrica za izobraževanje dr. Stanka Setnikar Cankar obvestila šole o novem varčevanju, je statistični urad sporočil, da je v javnem sektorju precej manj efektivnega dela kot v zasebnem sektorju. V letu 2012 so javni uslužbenci efektivno delali 73,1 odstotka delovnega časa, med delavci v zasebnem sektorju pa je bil ta delež povprečno 78,2-odstoten. Med posameznimi dejavnostmi je najnižje prav izobraževanje, kjer je efektivnega dela v delovnem času 73,6 odstotka.

»Statistiki dokazali. Zaposleni v javnem sektorju efektivno delajo manj od zaposlenih v zasebnem sektorju. Šah, mat!« je na spletnem komunikacijskem omrežju Twitter zapisal urednik spletne strani 24ur Denis Oštir, ko so objavili novico z naslovom V javnem sektorju manj učinkovito izkoriščajo delovni čas.

Veselje kritikov javnega sektorja je morda prehitro. Raziskava statističnega urada se ni ukvarjala s tem, kako učinkoviti so delavci, ko so v službi, ali na primer, koliko časa med delovnim dnem presedijo na kavi, čeprav naj bi delali. Ugotavljala je zgolj to, koliko časa so ljudje »opravičeno« odstotni, in ugotovila, da so javni uslužbenci dlje kot delavci pri zasebnikih na letnem, bolniškem in starševskem dopustu, da so pogosteje na strokovnih izobraževanjih … Izmed sedemnajstih različnih načinov odsotnosti so delavci v zasebnem sektorju kolege iz javnega prehiteli zgolj v kategoriji »ure odsotnosti brez nadomestila plače«.

Delež efektivnega dela se povečuje povsod, v zasebnem sektorju mnogo hitreje kot v javnem. Za leto 2002 niso na voljo podatki posebej za javni in zasebni sektor, imamo pa na primer podatek, da je delež efektivnih ur v delovnem času delavcev na področju izobraževanja znašal 73,1 odstotka, med delavci v dejavnosti gradbeništva pa 72 odstotkov. V desetih letih se je delež pri gradbenikih povečal za deset odstotnih točk, pri šolnikih pa za pol odstotne točke.

Vmes je bila gospodarska kriza, za zgled pa smo si postavili tiste, ki so manj zaščiteni.