V čigavem imenu?

Privatizacijskih postopkov ni več mogoče zaustaviti zaradi »zavez, danih na evropski ravni«, so minuli teden povedali v strankah SMC in Desus. Javili so se tudi neimenovani viri iz evropske komisije, ki naj bi RTV Slovenija povedali, da so »priporočila državam, ki jih predlaga komisija in sprejmejo države članice, pravno zavezujoča in komisija mora kot varuh pogodb zagotoviti njihovo izvajanje«. Tudi nam je predstavništvo evropske komisije v Ljubljani pojasnilo, da so pri gospodarskem upravljanju priporočila komisije »pravno zavezujoča za vse države članice EU«. Slovenija naj bi se, sodeč po tem, glede privatizacije tako rekoč mednarodnopravno obvezala. Nismo dali samo zgolj obljub – podpisali smo pakt. Le eno vprašanje še ostaja: Zakaj potem preostale evropske države teh tako imenovanih »pravno zavezujočih« priporočil ne izpolnjujejo?

Dr. Sabina Lange, Slovenka, ki je zaposlena pri Evropskem inštitutu za javno upravo (EIPA), je ena izmed najboljših strokovnjakinj na področju evropskega pravnega reda – kot strokovnjakinja za EU uči recimo uradnike v evropski komisiji. Dr. Langejeva pravi, da odgovor, ki smo ga dobili na novinarsko vprašanje, ni točen. Priporočila državam članicam so resda »pravni akti«, pravi, ki pa »niso pravno zavezujoči«. So del tako imenovanega evropskega semestra, znotraj katerega države usklajujejo svoje ekonomske ukrepe. V tem okviru sta evropski parlament in svet sprejela več zavezujočih aktov, ki vsebujejo tudi kriterije »zdravega gospodarstva in financ države« in pravila o sankcijah, v primeru, ko države te kriterije očitno kršijo, pojasnjuje dr. Langejeva. Priporočila, recimo priporočila glede privatizacije v Sloveniji, pa so zgolj priporočila za doseganje teh ciljev.

Res je, da države članice priporočila soglasno potrdijo na najvišji ravni, v evropskem svetu. A po ugotovitvah evropske komisije jih nato države izpolnijo v zgolj 10 odstotkih, dodaja dr. Langejeva. Odgovorov na vprašanje, zakaj večina držav EU privoli v priporočila, ki jih potem ne izpolnjujejo, je več. Med njimi pa je tudi dejstvo, da priporočila niso zavezujoča in »da notranja politična dinamika politične elite sili, da iščejo načine, kako doseči iste cilje z drugačno kombinacijo ukrepov«, pravi. In še nekaj je treba poudariti: na začetku tega postopka je Slovenija Evropski uniji poslala dva dokumenta. To sta bila nacionalni program reform in program Slovenije za stabilnost za obdobje 2012–2016. A ta dva ključna dokumenta sta bila v Bruselj poslana nekaj mesecev prej, preden je parlament odločal o privatizaciji 15 podjetij. Slovenija torej EU nikoli ni obljubila privatizacije točno določenih podjetij, recimo Telekoma, ampak je uporabila zgolj splošne opise.

Sicer pa, če je slovenska politična elita res prepričana, da privatizacije ni mogoče ustaviti zaradi evropskih zavez, naj pomislijo na naslednje: prvak Desusa, zunanji minister Karl Erjavec, je minuli teden predlog Socialnih demokratov (SD), da Slovenija ponovno razmisli o seznamu 15 podjetij, namenjenih razprodaji, označil za »neresnega«, češ da smo privatizacijo obljubili tudi Bruslju. Toda v potrjenih priporočilih evropskega sveta Sloveniji je takoj v uvodu poudarjena nuja po pokojninski reformi, kjer naj bi Slovenija naredila zgolj »omejen napredek«. Poglejmo naokrog. Vlada panika? Ali koga skrbi verodostojnost Slovenije, ker ta reforma niti v koalicijski pogodbi ni napovedana? Seveda ne. Kljub domnevno »pravno zavezujočemu« priporočilu na ravni EU, če verjamemo neuradnim virom iz evropske komisije, Desus pokojninske reforme ne podpira do leta 2020. S čimer je debate konec.

Očitna želja nekaterih uradnikov evropske komisije po privatizaciji v Sloveniji je zato precej nenavadna, že ne že sumljiva. Za Slovenijo je na tem področju pristojen Madžar Istvan P. Szekely iz generalnega direktorata evropske komisije za gospodarske in denarne zadeve, ki je ta teden na obisku v Sloveniji tudi »vrednotil napredek« države. Szekely je bil v devetdesetih letih svetovalec madžarske centralne banke – takrat torej, ko so se na Madžarskem odločili za razprodajo svojega državnega premoženja, ki jo zdaj obžalujejo. Aktualni predsednik Madžarske vlade Viktor Orban poskuša recimo nacionalizirati komunalna in energetska podjetja. Potem pa je bil Szekely do leta 2007 zaposlen v Mednarodnem denarnem skladu (IMF) – v času, ko je IMF zagovarjal najbolj neoliberalistična stališča, dokler vodenje sklada leta 2011 ni prevzela socialistka Christine Lagarde. Najbolj navdušen nad ukrepi Slovenije je bil Szekely v času sprejema Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF). Na srečanju Ameriške gospodarske zbornice (AmCham), ki v Sloveniji promovira privatizacijo, je leta 2012 varčevalni sveženj druge vlade Janeza Janše (ZUJF) označil »za preboj«.

Države EU v povprečju izpolnijo vsako deseto priporočilo evropske komisije. Bo Slovenija res izgubila verodostojnost, če privatizacije ne izpelje do konca?

Ekonomist dr. Mitja Gaspari o Szekelyu nima dobrega mnenja. Po njegovem gre za še enega od kadrov bivše evropske komisije pod vodstvom Manuela Barrosa, za pravovernega sledilca ene same možne rešitve, varčevanja in rezanja, ki je Evropo pripeljala v slepo ulico. »Načina razmišljanja, ki se kaže v priporočilih komisije, ne cenim. S tem neoliberalnim konceptom, kot ga on tako papeško zagovarja, se ne strinjam. Drugič pa, pri njem tudi ne vemo, kakšna so morebitna lobistična ozadja,« namiguje Gaspari. Seveda. V teh tako imenovanih pravno obvezujočih priporočilih evropske komisije sta v zvezi s privatizacijo v Sloveniji izrecno omenjeni zgolj dve družbi, in sicer Abanka in NKBM. V priporočili celo piše, da bi morala Slovenija NKBM prodati »do konca leta 2014«, je zapisal Szekely. Zakaj le? Seveda, največji favorit za nakup banke NKBM je ravno madžarska OTP banka.

Spoštovanje obljub, četudi političnih, je pomembno. Toda danes vemo – in tudi politiki to priznavajo –, da je Slovenija v prodajo 15 podjetij privolila v nenavadnih okoliščinah. Jernej Pikalo, Dejan Židan in vodja poslanske skupine SD Matjaž Han so že priznali, da so privatizacijo 15 podjetij poleti leta 2013 podprli zaradi groženj evropske komisije, da utegne v Slovenijo priti trojka. Poslanci so brez posebne debate v ihti dali soglasje, da ne bi prišla trojka, a se je kmalu izkazalo, da so bili strahovi odveč. Slovenija ima danes eno najvišjih gospodarskih rasti v EU, rekorden presežek plačilne bilance, nizke obresti na državne obveznice in je po zadnjih ocenah Lizbonskega sveta, ugledne finančne nevladne organizacije iz Bruslja, država EU, ki je najbolj odporna proti finančnim šokom. Slovenija utegne zato že letos proračunski primanjkljaj spraviti pod tri odstotke in se s tem znebiti »pritiskov« evropske komisije. Morda pa se Szekelyu prav zato mudi? Prihodnje leto morda privatizacije ne bo več mogel zahtevati.

V evropski komisiji za privatizacijo najbolj navija Madžar Istvan Szekely, ki je v njej pristojen za Slovenijo. Doslej ga je najbolj navdušil ZUJF, ki ga je leta 2012 označil za »preboj«.

Priča smo torej velikemu sprenevedanju, ki z načeli Evropske unije nima nobene povezave. Privatizacijski sveženj je bil v Sloveniji pred letom in pol sprejet z argumentom, da mora država prodati naložbe, ki so nestrateške, kot sta podjetji Žito ali Unior, ali ki so slabo upravljane in prinašajo izgubo, kot je Peko. Tako sta sklenila vlada in parlament. Toda Slovenski državni holding (SDH) je med prvimi izbral prav najbolj »neprimerna« ali dobičkonosna podjetja, tista, ki jih je bilo najlažje prodati. Kot enega izmed prvih je prodal Aerodrom. Ljubljansko letališče je, pravijo ekonomisti, oblika »naravnega monopola«, ki zagotavlja redne dobičke. Sedaj je na vrsti Telekom, ki ima edini vzpostavljene informacijske povezave v odročnih krajih Slovenije. Ravno tam, kjer bo morala naša država v prihodnjih petih letih verjetno vložiti okrog 200 milijonov evrov v širitev internetnega omrežja. V skladu s cilji EU mora namreč Slovenija do leta 2020 vsem gospodinjstvom zagotoviti internetno povezavo hitrosti vsaj 30 Mbps. Zdaj je v Sloveniji kar 260 tisoč gospodinjstev, ki nima možnosti takšnega priključka.

Če torej ta privatizacija ekonomsko ni upravičena – z razprodajo vseh 15 podjetij bi Slovenija plačala zgolj enoletne obresti na državni dolg – in četudi zaveze Evropski uniji niso razlog, kaj potem koalicijo še ovira, da postopkov prodaje ne prekine? Predsednik vlade Miro Cerar je ta mesec dejal, da so določeni postopki, kot je »privatizacija« Telekoma, že tako daleč, »da bi prišlo do pravnih problemov in tožb in odškodninskih zadev«. Toda tudi ta razlog je nenavaden. Iz Slovenskega državnega holdinga (SDH) so nam denimo odgovorili, da holding »s potencialnimi kupci ni sklenil sporazumov, ki bi ustvarjali posebne podlage za morebitne odškodninske zahtevke zaradi ustavitve prodajnih postopkov«, kar z drugimi besedami pomeni, da posebnih pravnih problemov in »odškodninskih zadev« ne more biti. Kaj torej v resnici skrbi politično elito?

Če moramo privatizacijo res nadaljevati zaradi obljub, danih EU, kot pravi tudi Erjavec, zakaj potem ne izvedemo pokojninske reforme, ki smo jo prav tako obljubili?

Cerar ponavlja, da gre pri razprodaji državnega premoženja za načelno vprašanje, za vprašanje »verodostojnosti države«. A o kakšni verodostojnosti govori? Če govori o verodostojnosti za volivce, je bila prav Stranka Mira Cerarja (SMC) tista, ki je pred volitvami trdila, da bo v primeru zmage ponovno preverila upravičenost prodaje Telekoma in Aerodroma. Privatizacija je bila pred volitvami pomembna tema. Zato je tudi Alenka Bratušek začasno zamrznila privatizacijske postopke in si verjetno s tem zagotovila vstop v parlament. A zdi se, da ima predsednik vlade tokrat v mislih neko drugo verodostojnost – verodostojnost za finančne trge, bonitetne agencije, svetovalce pri prodaji, lobistične mreže, investicijske bančnike, tudi verodostojnost za Angelo Merkel, ki jo je na zadnjem srečanju s Cerarjem skrbelo, ali Telekom Slovenije bo privatiziran. Minuli teden je v parlamentu finančni minister Dušan Mramor dejal: »Vse te mednarodne institucije, rating agencije in investitorji podrobno gledajo, si ustvarjajo o nas sliko in je vprašanje, ali nam verjamejo ali ne. Vsi ti imajo kot eno izmed ključnih zadev nadaljevanje privatizacije.«

V primeru konca privatizacije Cerarja skrbi verodostojnost Slovenije. A zakaj bi država morala prevzeti tveganja, ki jih morajo nositi finančni trgi in špekulativni kapital?

A kaj pomeni verodostojnost v mednarodnih financah, smo lahko najbolj plastično videli pretekli teden, ko je švicarska centralna banka presenetljivo sprostila tečaj franka. Guverner švicarske centralne banke je nekaj dni pred tem dogodkom zatrjeval, da bo banka z vsemi sredstvi branila tečaj franka. Kmalu za tem je obljubo snedel, pustil je, da je vrednost franka zrasla za več kot 15 odstotkov v razmerju do evra, in na tiskovni konferenci priznal, da je moral govoriti neresnico zaradi mednarodnih špekulantov. In res, zaradi njegove odločitve je moralo vrata zapreti več skladov, med drugim tudi sklad tveganega kapitala Everest Capital. Ta sklad, registriran v davčni oazi na Bermudih, se je v Švici opekel. V Sloveniji pa je ta sklad profitiral. Ko je leta 2007 naša država dala v javno prodajo delnice banke NKBM, so pri tem lahko sodelovali tudi nekateri skladi, med njimi je bil največji Everest Capital. Everest Capital je tedaj s hitrim nakupom in prodajo delnic banke v zgolj nekaj dneh zaslužil več milijonov evrov. V Sloveniji niti ni špekuliral, zaslužek mu je dejansko zagotovila vlada, ko mu je dala priložnost, da trguje z delnicami NKBM.

Isto politiko zdaj nadaljuje Cerar. Namesto da bi se kot politik postavljal po robu zasebnim finančnim interesom in skrbel za javni interes, ga skrbi, ali je Slovenija preveč nepredvidljivo okolje za kapital. Skrbi ga, kakšno verodostojnost ima Slovenija na mednarodnih finančnih trgih. A zakaj bi morala država prevzeti ta tveganja? Zakaj bi si morala država prizadevati, da špekulativnemu kapitalu zagotovi predvidljivo, stabilno okolje? O kakšni verodostojnosti torej govori predsednik vlade in v imenu koga dela?

Ne prodaji!

Dve tretjini vprašanih nasprotujejo odprodaji

Jure Trampuš

Časopis Delo je sredi novembra meril razpoloženje javnosti ob vprašanju načrtovanje prodaje petnajstih državnih podjetij. Javnomnenjska raziskava je takrat pokazala, da je proti prodaji malo več kot polovica vprašanih. Vprašanje smo ta teden ponovili pri Mladini.

Agencija Ninamedia je opravila raziskavo in ugotovila, da je proti privatizaciji zdaj že dve tretjini (64,5 %) vprašanih. Nasprotovanje se torej povečuje. Zanimivo je, da prodajo državnega premoženja v največji meri podpirajo ravno volivci SDS (40,6 % volivcev SDS), v veliki meri pa ji nasprotujejo volivci SMC (proti jih je 56,6 %), torej volivci stranke, ki vodi vlado in zagovarja odprodajo. Največ nasprotnikov privatizacije je pričakovano pri stranki Združene levice (91,7 %). Podobni so odgovori pri vprašanju o prodaji Telekoma Slovenije, le da je tu nasprotovanje javnosti bolj izrazito. Proti prodaji je kar 70,2 % vprašanih. Prodaji Telekoma nasprotujejo celo volivci SDS-ja (proti jih je 57,8 %).

Anketirance smo tudi povprašali, če bi se udeležili napovedanega protestnega shoda proti razprodaji. Rezultat je bil presenetljivo visok. Kar tretjina vprašanih (34,7 %) je namreč zatrdila, da bi se odpravili tudi na proteste. Gre za velik protestniški potencial.

Peticija dvoličnežev

Kdo so podpisniki peticije »ZA privatizacijo, ZA depolitizacijo gospodarstva!«

Borut Mekina

Nekaj mesecev po prevzemu oblasti, poleti 2012, je druga vlada Janeza Janše začela kadrovati v državnih podjetjih. Med prvimi si je izbrala državni Telekom. Do takrat je še veljalo, da kandidate za nadzornike v državnih podjetjih sprva preveri kadrovsko-akreditacijska komisija v Agenciji za upravljanje s kapitalskimi naložbami države (AUKN), a drugi vladi Janeza Janše se s tem več ni dalo ubadati. Čeprav bi moral starim nadzornikom Telekoma mandat poteči šele aprila 2013, so že konec maja 2012 iz kabineta infrastrukturnega ministra Zvonka Černača (SDS) v AUKN poslali elektronsko sporočilo z navodilom, kdo naj postane novi nadzornik. Poslali so zgolj spisek kadrov, niti z življenjepisi se niso potrudili. Na tem seznamu sta bila tudi Matjaž Janša, tedaj član ljubljanskega izvršilnega odbora SDS, in Miha Klun, tedaj vodja svetniške skupine SDS v ribniškem občinskem svetu.

Minuli teden je pet organizacij, ki so razmeroma blizu stranki SDS, začelo zbirati podpise »ZA privatizacijo, ZA depolitizacijo gospodarstva!«. Seveda sta se kot po ukazu na njej znašla tudi Matjaž Janša in Miha Klun. Čeprav sta pustila, da ju je SDS najbolj brezsramno, politično imenovala v Telekom, ju ni motilo, da se ne bi podpisala pod peticijo, pod tekst, v katerem piše, da podpisniki v celoti zavračajo »kulturo političnega komisarstva v gospodarstvu; strankarske bližnjice v uprave in nadzorne svete« in »poslovne ugodnosti za dosežene strankarske čine in ideološko kompatibilnost«; ali recimo »medijsko kritje tega početja z oglaševalskimi proračuni državnih podjetij, vključno z brutalnimi medijskimi umori«. Na ljubljanski Ekonomski fakulteti pravkar poteka raziskava o političnem kadrovanju in privatizaciji v Sloveniji. Prvi izsledki seveda jasno kažejo, da se je »kultura političnega komisarstva« v gospodarstvu najbolj razrastla v času prve in druge Janševe vlade.

Seveda se je pod peticijo, poleg Černača, podpisal tudi Janeza Janša. Tudi Janša je proti »medijskemu kritju tega početja z oglaševalskimi proračuni državnih podjetij…«. Bolj dvolično skoraj ne more biti. Prav prva vlada Janeza Janše je bila tista, ki je vzpostavila skorajda vojaško strukturo razdeljevanja oglaševalskega denarja državnih podjetij med medije, ki so jih s tem izsiljevali. (Vsa državna podjetja so morala oglase tržiti prek nadzorovanega podjetja Media Polis.) In seveda je prav njegova stranka s pomočjo reklam Telekoma in Pošte Slovenije pred volitvami leta 2008 organizirala izdajanje propagandističnih brezplačnikov.

Pod peticijo za privatizacijo se je podpisal tudi bivši finančni minister v Janševi koaliciji, Janez Šušteršič, ki je upravljanje državnih podjetij razgradil in uvedel neposredna politična imenovanja. Še zdaj je na Slovenskem državnem holdingu (SDH) za privatizacijo pristojen »njegov« Matej Runjak, član uprave.

Pod peticijo sta se podpisala in se še posebej izpostavila ekonomista dr. Igor Masten in dr. Sašo Polanec, podpisala sta se pod tekst, v katerem med drugim piše, da v celoti zavračata »od državnih podjetij financirane fiktivne raziskave z vnaprej dogovorjenimi rezultati«. Leta 2009 je zavarovalnica Vzajemna pri njiju in pri ekonomistu dr. Alešu Ahčanu naročila dejansko fiktivno raziskavo, vredno več kot 300 tisoč evrov. Mladoekonomisti so si po elektronski pošti pisali, da morajo za ta denar narediti zapleten model, »najmanj tako kompleksen in softwarsko podprt, da noben domač pametnjakovič ne bo sral zaradi cene« … Masten in Polanec sta seveda proti javni potrošnji, a sta si dovolila, da ju je njun kolega, guverner centralne banke Boštjan Jazbec, pred kratkim dodatno zaposlil še v Banki Slovenije. Redno zaposlena sta na ljubljanski Ekonomski fakulteti.