Vojna proti terorju 2.0

Baracka Obame na pariški multimilijonski »shod shodov« ni bilo – menda iz varnostnih razlogov. Lahko bi tudi rekel, da se shodov »belske solidarnosti« ne udeležuje, toda ko ga ni bilo, se je zdelo, kot da hoče reči: Vojna proti terorju me ne zadeva več! Tu jo imate! Zdaj se z njo ukvarjajte vi, Evropejci! Zdaj je to vaša stvar!

Obama je torej štafeto izročil Evropi, ta pa jo bo, kot kaže, prevzela v paketu, all-inclusive. Francoski premier Manuel Valls je namreč dan pred »shodom shodov« napovedal »vojno proti terorju, proti džihadizmu, proti radikalnemu islamu, ki skuša zlomiti bratstvo, svobodo in solidarnost«. In seveda: »Smo v vojni, toda ne v vojni proti religiji ali civilizaciji – branimo le svoje vrednote, ki so univerzalne.«

Zvenel je kot Bush, ki je po 11. septembru 2001 oznanil: Sovražijo nas, ker sovražijo našo svobodo, našo demokracijo in naš način življenja! Ni čudno, da so 7. januar tako hitro razglasili za »francoski 11. september«. Kot da bi hoteli reči: Pravico imamo do tega, da se nam zmeša! In kot da bi hoteli reči: Vojna proti terorju bo izraz naše svobode govora!

Ta retorika je mučna in zoprna, to pa zato, ker jo dobro poznamo in ker dobro vemo, da je bila kontraproduktivna. Ne da ni dala rezultatov – dala je katastrofalne rezultate. Bližnji vzhod je prelevila v globalni ground zero. Še huje: vojna proti terorju, ki jo je sprožila Amerika, terorja ni ustavila ali preprečila, ampak ga je ustvarila. In to v vseh smislih. Prvič, to vojno proti terorju so kot teror doživljali prebivalci muslimanskih dežel, ki jih je neposredno, invazijsko zadela (Irak, Afganistan). Drugič, to vojno proti terorju so kot teror doživljali prebivalci muslimanskih dežel, ki jih je zadela le »kirurško«, recimo z atentati z brezpilotnimi letali (Pakistan, Jemen, Sirija ipd.). Tretjič, to vojno proti terorju so kot teror doživljali muslimani, ki so jo spremljali le od daleč, z geopolitične distance. Četrtič, to vojno proti terorju so kot teror doživljali celo številni Američani, ki jim je življenje spremenila ali pokvarila »patriotska« zakonodaja, posledica vojne proti terorju. In petič, ta vojna proti terorju je ustvarila in homogenizirala nove množice teroristov in džihadistov, nove generacije teroristov in džihadistov (ne le v muslimanskih deželah, ampak tudi v evropskih muslimanskih getih in banlieues, ne le na Bližnjem vzhodu, ampak tudi v globoki Afriki, recimo Nigeriji), nove fronte in nove organizacije, celo nove kalifatske paradržave (Islamska država), kar pomeni, da je bila najboljša rekruterka teroristov, boljša od Osame bin Ladna.

Retorika je mučna in zoprna, to pa zato, ker jo dobro poznamo in ker dobro vemo, da je bila kontraproduktivna. Ne da ni dala rezultatov – dala je katastrofalne rezultate.

Vsi tisti eksperti, analitiki in insajderji, ki so ameriški vojni proti terorju nasprotovali od prvega dne, lahko dahnejo le: Kaj smo vam rekli! Kajti rekli so natanko to: Ta vojna bo ustvarila le nove teroriste! Še kreativnejše od prejšnjih.

Če je pred vojno proti terorju tako malo teroristov, po njej pa jih je tako veliko, potem je z njo nekaj narobe. Če v vojni proti terorju pade tako malo teroristov in tako veliko civilistov, potem je z njo nekaj narobe. Če vojno proti terorju kot teror doživlja toliko ljudi, potem je z njo nekaj narobe. Če vojna proti terorju izgleda le kot maščevalni pohod, če nastopa le kot dokaz zahodne vzvišenosti, večvrednosti zahodnega življenja in manjvrednosti muslimanskega življenja, potem je z njo nekaj narobe. Če vojna proti terorju prebivalcem Bližnjega vzhoda in drugim muslimanom sporoča »Tiho bodite, mi bomo mislili namesto vas!«, potem je z njo nekaj narobe. Če vojna proti terorju muslimanom sporoča »Mi vas bomo sortirali!«, potem je z njo nekaj narobe. Če oznanjaš, da vojna proti terorju ni vojna proti islamski kulturi, potem pa islamsko kulturo – v Afganistanu, Iraku in drugod – tako razbijaš in tolčeš in bombardiraš, da od nje ostane le še religija, ki jo ex post facto – pač v slogu Samuela Huntingtona ali Richarda Perla – razglasiš za vzrok islamističnega fanatizma in terorja, potem je s to vojno nekaj narobe. Če sprožiš vojno proti terorju, ki teroristom ne daje nobenih možnosti, da bi nehali biti teroristi, potem je z njo nekaj narobe. Hudo narobe.

In seveda: če vojno proti terorju potem prikazuješ kot vojno za svobodo govora, celo kot izraz svobode govora, ni čudno, če so muslimani do takega izražanja svobode govora skeptični.

Kako smo ponovno vzljubili represijo

V resnici je še huje. Vojna proti terorju ima vgrajen hud strukturni defekt. Tako kot druge »humanitarne« vojne naše dobe, recimo vojna proti revščini. Samo pomislite: ko se boriš proti revščini, ni nujno, da se boriš proti neenakosti. Ali bolje rečeno: proti revščini se boriš zato, da se ti ne bi bilo treba boriti proti neenakosti. Elite – od Billa Gatesa navzdol – se proti revščini borijo zato, da se jim ne bi bilo treba boriti proti sistemu, strukturam oblasti in ekonomskim mehanizmom, ki to neenakost ustvarjajo. Podobno je z vojno proti terorju: vojno proti terorju se greš zato, da se ti ne bi bilo treba boriti proti okoliščinam, ki porajajo teror, da ti torej ne bi bilo treba spreminjati sveta, ki ustvarja teror.

In tako kot tisti, ki se borijo proti revščini, še naprej mirno slavijo politiko, ki revščino ustvarja (liberalizacija trga, deregulacija kapitala, privatizacija javnih storitev, vitka država, demontaža socialne države), tudi oni, ki se borijo proti terorju, še naprej zganjajo politiko, ki teror ustvarja.

Z vojno proti terorju, ki ustvarja teror, je nekaj narobe. Tako vojno težko posvojiš. Toda Evropa naj bi to vojno proti terorju zdaj enoglasno posvojila – z vsemi že vgrajenimi katastrofami vred. Z vso že vgrajeno narcisoidno retoriko. Z vso že vgrajeno kompromitiranostjo. Z vso že vgrajeno razsvetljeno apatičnostjo. Z vso že vgrajeno mrliško zloslutnostjo, češ najhujše šele prihaja. Z vso že vgrajeno zgrešenostjo in spodletelostjo. In ne pozabite, da to ponošeno vojno proti terorju zdaj prevzema EU, ki se z reševanjem zapletenih, občutljivih, pregretih, kriznih situacij ni ravno izkazala, če samo pomislimo, kako klavrno, pogubno, morbidno in kontraproduktivno je reševala finančno in gospodarsko krizo.

Ne da je šel kdo zaradi tega vase. Kje neki. EU je vojno proti terorju prevzela tako lahkotno in tako samoumevno, kot da je preprosto na vrsti – ja, prevzela jo je tako, kot članice EU vsakega pol leta prevzemajo predsedovanje EU. Kako bo Bruselj vodil tako kompleksno in tako občutljivo stvar, kot je vojna proti terorju? Glede na to, kako se Bruselj znajde pri reševanju kriz (recimo finančno-gospodarske), bi rekli, da nas čaka katastrofa.

V tolažbo nam je lahko le, da Evropa nima koga napasti. Amerika je po 11. septembru napadla Afganistan. Evropa, voljna sodelavka pri juriših na Afganistan in Irak, pa tudi Libijo in Sirijo, je že vnaprej – ja, preventivno, koalicijsko – napadla tiste, ki bi jo lahko napadli, toda napada nase s tem ni preprečila, ampak ga je povzročila.

Ker so ljudje šokirani, prestrašeni, panični, zmedeni in dekoncentrirani, bo vse tisto, kar je bilo pred pariškim pokolom in vojno proti terorju nemogoče, postalo mogoče, bi rekla Naomi Klein.

Po pariškem pokolu so širom po Evropi izpeljali kopico policijskih racij, s katerimi naj bi bili preprečili »več kot 20 terorističnih napadov«, smo slišali, toda kot vemo, je v naravi vojne proti terorju, da več terorja ustvari, kakor pa ga prepreči. Vojna proti terorju bo ustvarila paniko in histerijo, tako da bodo Evropejci sami zahtevali policijsko državo in državo nacionalne varnosti in zaprtje schengenskih meja in vpeljavo nadzora na notranjih mejah in strožjo imigrantsko zakonodajo.

Ne pozabite: Evropa je še nedavno burno protestirala proti ameriški Nacionalni varnostni agenciji, ki je v Evropi prisluškovala evropskim državljanom. Jo bomo zdaj prosili, naj nam prisluškuje? Jo bomo zdaj prosili, naj nas nadzoruje, spremlja vsak naš korak ter prebere vsak naš mejl in tvit? Evropa je tik pred tem, da ponovno vzljubi represijo.

Ne, pretok ljudi v EU ne bo več tako prost, kot je bil. Prost bo le še pretok kapitala, ta bo imel tako več človekovih pravic kot ljudje.

In Bog jih bo sortiral

Pokol v uredništvu revije Charlie Hebdo je sprožil zelo živahno javno razpravo: je šel Charlie Hebdo predaleč, je bil v karikiranju islama islamofobičen in rasističen, je karikiral vse religije enako, krščansko, židovsko in islamsko, ali pa je bil selektiven in je največje žaljivke prihranil za islam, se je pri karikiranju krščanstva bolj samocenzuriral kot pri karikiranju islama? Dalje: kdo je bolj pretiraval, Charlie Hebdo ali teroristi, je treba res do smrti braniti pravice tega, s katerim se ne strinjaš, je Charlie Hebdo mučenik svobode govora, je Zahod »pametnejši« in »superiornejši« od Vzhoda, ker ima svobodo govora? Dalje: je bil Charlie Hebdo slavilec svobode govora ali slavilec vojne proti terorju, je bilo to, kar so islamistični fanatiki storili v Parizu, res hujše od tega, kar Zahod počne v muslimanskem svetu? In tako dalje.

Razprava je bila sicer res burna in epska, toda vsem je ušla nemara največja ironija: namreč to, da je sama medijska podoba muslimanov že ves čas na las podobna natanko karikaturam revije Charlie Hebdo, da je torej podoba muslimanov, ki jo ponujajo množični mediji (in ne le mediji, ampak tudi vsi drugi razsvetljevalci javnosti), že ves čas karikirana. Pazite: če muslimane opaziš šele, ko kateri izmed njih kje koga ubije (češ glejte, kako agresivni in nasilni so!), če njihov življenjski slog zvedeš na burko, če jih prikazuješ kot statični, monolitni blok, ki da je nezdružljiv z modernim svetom in zahodnimi vrednotami, če jim očitaš, da ne razumejo tako univerzalne vrednote, kot je svoboda govora, če jih getoiziraš in od njih obenem terjaš asimilacijo (češ naj bodo veseli, da so lahko med nami!), če nanje stalno gledaš skozi ideološka očala, če svoje »vrednote« pred njihovimi braniš v imenu »naše humanistične tradicije«, ki je za »humanistično« veljala tudi tedaj, ko je počela največje svinjarije, če birokratsko prikimavaš bombam, dronom in »kolateralni škodi«, s katerimi skušajo »reformirati« islam (Martin Luther z drugimi sredstvi!), in če posmehovanje Mohamedu predstavljaš kot vrhunec zahodne kulture (in nekaj, za kar je vredno umreti), potem ne moreš reči, da ne slikaš le karikature islama, ki je tako irealna, tako fiktivna in tako orientalistična kot Charliejeve karikature.

Še huje: s to karikirano percepcijo islama daješ legitimnost prav islamskim fundamentalistom, džihahistom, fanatikom, navsezadnje, s tem jih preleviš v neke vrste uradne predstavnike islama.

Toda vsi tisti, ki navijajo za vojno proti terorju, vam zdaj pravijo, da ne gre za vojno proti muslimanom, ker vsi muslimani niso teroristi. Ne, vsi muslimani niso slabi – le nekateri. Le tisti, ki morilsko zlorabljajo vero, islam, Koran. (Kot da je cilj vojne proti terorju reformacija islama ali pa vrnitev islama k avtentičnemu Koranu!) Kaj to predpostavlja, veste: da je treba slabe muslimane ločiti od dobrih. To kakopak tudi predpostavlja, da jih bo nekdo ločeval. A kdo? Bog? Ne, ampak vojna proti terorju – tajne službe in protiteroristične brigade, ki bodo »preventivno« ustavljale teroristične zarote, preprečevale akcije in napade, izvajale racije ter internirale ali pa likvidirale »potencialne« teroriste. To bodo »slabi«, »nevarni«, »fanatični« muslimani. V naturi vojne proti terorju je, da tega ne more narediti tako, da ne bi bili pri tem »slabi« in »nevarni« videti vsi muslimani.

Neoliberalizem se hrani s fundamentalizmom

Ne, ne, pravijo evropski »humanisti«, Zahod ne diskriminira muslimanov, nanje ne gleda zviška in pokroviteljsko, vsi smo enaki, vsi smo ljudje, toda v isti sapi poudarjajo, da muslimani ne razumejo svobode govora, kar pomeni, da niso tako univerzalni kot zahodnjaki in da so od njih inferiornejši. Prav jim je, kaj pa svobode govora ne cenijo in slavijo tako, kot jo ceni in slavi Zahod!

Kdo pravi, da jo Zahod res tako zelo ceni in slavi? Mar ni prav sam Zahod svobode govora že tako kompromitiral, da ni več vrednota, s katero bi se še lahko petelinil? Čakajte: kje je že Julian Assange, ustanovitelj WikiLeaksa? Aha, še vedno se skriva na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu!

Sploh pa: ali recimo v Evropi, v kateri imajo status Boga korporacije, svobodo govora res ogroža islam? Mar je precej bolj ne ogrožajo prav korporacije? In finančni trgi, v katere je treba preprosto verjeti, vdano in predano, tako rekoč fanatično? Če jim oporekaš, če jih žališ, če se do njih obnašaš blasfemično, te zbombardirajo. Sploh pa: zgodba o svobodi govora, ki da je neodtujljiva svetinja zahodne civilizacije, temelji na predpostavki, da obstaja absolutna svoboda govora. Izvolite, skušajte koga užaliti – tožil vas bo in tožbo dobil! Izvolite, skušajte užaliti kako korporacijo ali kakega direktorja, ki bogati z zlorabljanjem cenene otroške delovne sile v Pakistanu, ali še bolje, narišite ga, kako si pakistanskega otroka maže na kos kruha – in glejte, koliko oglasov boste še imeli! Zakaj pa mislite, da mediji žgejo le še po politikih in podjetjih, ki so že tako propadla, da nimajo več denarja za oglaševanje – in zakaj je Mohamed tako samoumevna in tako lahka tarča?

Tudi to, da je bil napad na uredništvo revije Charlie Hebdo napad na našo demokracijo in naš način življenja, je za lase privlečeno. Kdo bolj ogroža našo demokracijo: islam ali korupcija? Islam ali interesi ozkih finančnih elit, ki jim mora slediti demokracija? Za demokracijo, ki je le še zrcalo ozkih, elitnih interesov, ne moreš reči, da jo ogroža islam. In kdo bolj ogroža naš način življenja: islam ali politika strogega varčevanja? Islam ali stalno podružbljanje zasebnih izgub? Islam ali diktatura trojke, finančnih trgov in bonitetnih agencij? Islam ali izsiljeno zadolževanje po oderuških obrestnih merah? Islamski ali tržni fundamentalizem? Islam ali rušenje socialne države, pravega temelja zahodne civilizacije? Mar ni prav socialna država izraz našega načina življenja, naše svobode in naše demokracije?

In tu je velika ironija, ki je ne kaže spregledati: tako kot sodobni džihadizem – s pokolom v uredništvu revije Charlie Hebdo vred – leti na krilih islamskega fundamentalizma, ki je vzletel na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja (islamska revolucija v Iranu, aktiviranje mudžahedinov in džihada v Afganistanu, savdski izvoz fanatičnega, regresivnega, puritanskega, nestrpnega vahabizma ipd.), je tudi neoliberalizem, ki duši našo svobodo, našo demokracijo in naš način življenja, na začetku osemdesetih let vzletel na krilih ameriškega krščanskega fundamentalizma, ki sta ga tedaj poganjala predvsem »džihadistični« Jerry Falwell in njegova Moralna večina. Jasno, predsednik Ronald Reagan je obema ponižno salutiral.

Neoliberalizem in krščanski fundamentalizem sta bila koalicijska partnerja. Še več: neoliberalizma ne bi bilo brez krščanskega fundamentalizma – neoliberalizem se je dobesedno hranil s fanatizmom tedanjega krščanskega fundamentalizma, dokler ni tudi sam postal enako fanatičen in enako džihadističen. Toda neoliberalizem se s fundamentalističnim fanatizmom ni hranil le v Ameriki, zibelki neoliberalizma, ampak tudi v samih muslimanskih deželah. Recimo: ko je skušal Zahod, gnan s truščem neoliberalne histerije, na začetku osemdesetih let »osvoboditi« Afganistan, ki ga je okupirala Sovjetska zveza, je na pomoč poklical mudžahedine, islamske fundamentaliste, radikalne islamiste, džihadiste (Osama bin Laden, Al Kaida), oboroževal jih je, financiral in podžigal, tako da je sodobni islamski fundamentalizem predvsem produkt Zahoda, neoliberalnih politik. Podobno je bilo drugod: ko je Zahod skušal uveljavljati svoje ekonomske in finančne interese (svojo vrojeno »pravico« do muslimanskih naravnih bogastev), je angažiral džihadiste in vahabiste. Zahod napoveduje vojne džihadistom, ki jih je sam ustvaril – dokler jih potrebuje, jih hrani, ko pa jih ne potrebuje več (ali ko hočejo »na svoje«), napove vojno proti terorju.

Tisti islamizem, ki ga Zahod ne mara, je kreatura samega Zahoda, ki zdaj javka: kako fino bi bilo, če bi bil muslimanski svet bolj sekularen! Pa saj je bil. Fundamentalizem je bil v muslimanskih deželah do začetka osemdesetih let neopazen – te dežele je, če odštejemo Savdsko Arabijo, preveval sekularni panarabski socializem, ki pa ga je Zahod s prijateljskim aktiviranjem islamskega fundamentalizma sesul. Če kdo, potem je torej prav Zahod delal vse, da muslimanski svet ne bi bil sekularen. Hej, kdo je podpiral, financiral in oboroževal islamiste, ki so rušili sirskega despota Bašarja Al Asada in libijskega despota Gadafija? Zahod. Vidite, ko gre za nafto, nima sekularizem nobenih možnosti.

Neoliberalizem ni nič tako zelo sekularnega, kot nas prepričujejo, še toliko bolj, ker predpostavlja Boga, ki ga ne smeš pod nobenim pogojem užaliti – trg.

Kot se je vprašala Khalisah K. Stevens, ameriško-malezijska aktivistka: Kdo bi imel največ koristi od konca džihadizma? Kdo si dejansko najbolj želi konca džihadizma? Muslimani, najmnožičnejše žrtve džihadizma. Mi pa se vprašajmo: kdo bi največ izgubil s koncem džihadizma? Uganili ste.

Ne, neoliberalizem ni nič tako zelo sekularnega, kot nas prepričujejo, še toliko bolj, ker predpostavlja Boga, ki ga ne smeš pod nobenim pogojem užaliti – trg. Trg je vseviden in vseveden, vsepovsoden in vsestranski, vsevrsten in vselejšnji, vsenaokrožen in vsemočen, vsemožen in vseumen, vsenavzkrižen in vseskozen, vsesmeren in vseobsežen, vsepočezen in vseprešinjajoč – kot Bog. In ja, tako kot za islamske in krščanske fundamentaliste tudi za neoliberalce Bog ni ta, ki ljubi, ampak ta, ki kaznuje.

Doktrina šoka

Kdo ni priredil »shoda shodov«, ko je islamistični Boko Haram v Nigeriji v enem samem dnevu – ja, natanko na dan atentata v uredništvo revije Charlie Hebdo – brutalno pobil 2000 starcev, žensk in otrok? Zahod. Kdo ni priredil »shoda shodov«, ko se je zvedelo za Faludžo, Sadr City, Gazo, pokole z brezpilotnimi letali, mučenje muslimanov in ameriško helikoptersko eksekucijo Reuterjevih novinarjev v Bagdadu? Zahod. In tako dalje.

Ko vse to seštejete, si zlahka mislite, kaj so ob vsem tem rekli muslimani na Bližnjem vzhodu: Na Zahodu očitno ni svobode govora! Toda napad na revijo Charlie Hebdo so zahodni voditelji razglasili prav za napad na svobodo govora. Ne, tega nam pa ne boste vzeli, so rekli – to je naš temelj! To je srce Evrope! To je za nas najpomembnejša stvar! Svoboda govora je naš Mohamed!

Tu je prišlo do hude mistifikacije. Podton te retorike je namreč na dlani: Vse damo – samo svobode govora ne! Vse damo: socialno državo, zaposlenost, blaginjo, državna podjetja, šolstvo, zdravstvo, vodo – samo svobode govora se ne dotikajte! Pomembno je, da imamo svobodo govora, pa četudi potem stradamo! Ta logika je perverzna: kot da nam socialno državo, zaposlenost, blaginjo, državna podjetja, šolstvo, zdravstvo in vodo jemljejo džihadisti. In kot da nam je ne jemljejo prav evropski voditelji, ki so vpili: Vse damo – samo svobode govora ne! Pri ljudeh, žrtvah njihove varčevalne politike in njihovega reševanja krize, so skušali ustvariti vtis, da so socialna država, zaposlenost, blaginja, šolstvo in zdravstvo v primerjavi s svobodo govora povsem irelevantni, celo pogrešljivi. Kaj vam bo socialna država, če pa imate svobodo govora?

Toda koga v resnici briga svoboda govora: v naravi vojne proti terorju je, da svobodo govora omeji – da torej sproži prisluškovanje telefonskim pogovorom, nadzorovanje spletnega prometa in samocenzuriranje. Pazite, kaj govorite, so bušiji svarili medije. S svojim pisanjem lahko pomagate sovražniku! Varnost ima prednost pred svobodo.

Vojna proti terorju je varčevalni ukrep – varčevanje pri svoboščinah in svobodi. Pariški pokol in vojna proti terorju ne bosta le pozornosti Evropejcev odvrnila od neoliberalnega teptanja Evrope, ampak bosta vse neoliberalne nakane olajšala. Ker so ljudje šokirani, prestrašeni, panični, zmedeni in dekoncentrirani, bo vse tisto, kar je bilo pred pariškim pokolom in vojno proti terorju nemogoče, postalo mogoče, bi rekla Naomi Klein. Vse bo šlo laže skozi – varčevanje, pokop socialne države, prostotrgovinski sporazumi, privatizacije.

Ker bo EU v šoku, bodo lahko izpeljali vse tisto, česar prej niso mogli. A ne skrbite: imeli boste svojo svobodo govora – lahko boste kričali, kolikor vas bo volja, a to ne bo ničesar spremenilo.