Davorin Lenko, pisatelj

Je avtor s kresnikom nagrajenega romana Telesa v temi, ki po raztrganih koščkih fabule pripoveduje zgodbo velikega slovenskega pisatelja, ki zboli za rakom, ostane brez mod, odrezan od sveta konvencionalne spolnosti in nezmožen napisati tradicionalen, linearen roman. Kaj takega kot »velik slovenski pisatelj« ne obstaja, pravi.

Ker so ga težila ugibanja o morebitni avtobiografski naravi romana, je javno povedal, da je knjiga nastala kot rezultat njegove impotence in paranoičnega strahu pred rakom. Prej zato, da bi imel končno mir, kot zato, ker bi rad govoril o sebi. To so bile stvari, ki so ga obremenjevale, stvari, okrog katerih se je nabralo ogromno emocionalnega in racionalnega materiala, ki je silil ven in hotel biti zgodba. In nikjer ne piše, da ne smeš uživati v tem, kar pišeš, pravi. Tudi če gre za temne stvari.

Telesa v temi, ki so njegov romaneskni prvenec, je pisal pet zelo bolečih, a ravno zaradi bolečine zelo resničnih mesecev. Pisal je kaotično, včasih stavek na dan, včasih tri strani, z brutalno iskrenostjo, brez strahov pred tem, kaj vse bo z literaturo preniknilo v javni diskurz.

Odraščal je v Solčavi, živi in dela v Spodnji Idriji. Nekaj mučnih srednješolskih let je preživel v internatu v Celju, vrata stran od heroinskega odvisnika in ljubitelja glasne, slabe glasbe. Ljubljana ga ni zadržala, saj je bila zanj hkrati premajhna in prevelika. Nanjo je projiciral preveč svojih kompleksov, da bi z njo lahko mirno zaživel. V Idrijo se je naselil v stanju, v katerem je z večino svojih demonov že opravil. Svojo kaotičnost uravnava z delom v muzeju. Koristi mu, da se ukvarja z nečim, kar se da stehtati, izmeriti, opisati. Z nečim nedvomnim.

Pisati je začel kot mulec, ki je bil velik fan Batmana in je hotel tudi sam prispevati svoj delež h gothamski mitologiji. V letih, ko ljudje svojo eksistenco še poimenujejo z glasbenim okusom, je bil metalec. Neka Onina novinarka ga je ob neki priložnosti oklicala celo za satanista in k njegovemu imenu dopisala parolo: »Križajte me navzdol!« »Pa sem samo citiral nekega apostola,« pravi. Delal je kot glasbeni novinar in recenzent, kar mu je omogočilo poslušati lepo vsoto neposlušljivih plat, ob neki priložnosti pa celo pogled na penis frontmana nekega norveškega benda.

V Ljubljano je prišel študirat primerjalno književnost in se na predavanjih profesorja Toma Virka zaljubil v postmodernizem. Nekaj časa je njegov odnos s postmodernizmom presegal odnos do literature ali umetnosti, pogoltnil je ves njegov pomenski svet in vso njegovo govorico. Ampak na koncu se je treba tudi malo prizemljiti, ugotavlja. S Telesi v temi je bil precej v zraku, zdaj pa bi se rad vrnil k tlom. Od filofaksovščine bi se počasi rad vrnil k slovenščini. K jeziku, ki je lahko tudi zelo grob in krut, kot je lahko groba in kruta telesnost. Če bo to, kar piše zdaj, iz poskusa romana preraslo v roman, si predstavlja, da bo potencialni lektor ponorel. Pa ne, da bi hotel vsakič reči ajmar namesto vedro. Verjame le, da surovost bivanja včasih terja tudi surovost jezika. Roman bo menda o ljubezni. Pa o tanki meji med skromnostjo in hinavščino. Pa o tem, da je v sodobni obsedenosti z iskanjem samega sebe nekaj grozljivega. Pa ne da bi se bilo grozljivo iskati – grozljiva je misel na to, da bi se našel.

Že leta mu na duši leži snov za roman, ki bi med drugim govoril tudi o incestu, a meni, da ta vsebina še ni zares našla svoje forme, poleg tega pa se mu ne ljubi ukvarjati s tem, da bi ga zaradi nekaj stavkov vlačili po Slovenskih novicah zaradi pedofilije. Verjame, da je o stvareh smiselno govoriti in pisati šele, ko si prepričan, da si pripravljen sprejeti kakršnekoli posledice. Če te nekaj zadržuje, je pametneje počakati. Čaka že kakšnih šest ali sedem let.

Ne verjame v šok in ne verjame v ekshibicionizem, ki bi bila sama sebi namen, pa vendar v obojem uživa, kadar sta pomensko utemeljena.

Konceptov, vplivov, literarnih ljubezni ne kopiči. Zase pravi, da pozna bolj malo teorije, a tisto, kar pozna, globoko ponotranji. Zunanje stvari zanj hitro postanejo osebne.

Je velik ljubitelj Barthesa in kot učenec je vedno sovražil prizadevanja učiteljic slovenščine, da bi raztolmačile, kaj je želel povedati avtor. V filozofskem smislu še vedno vztraja, da je vsak človek tekst, odprt za določene indice, ki jih prevaja v svojo lastno, edinstveno, neponovljivo govorico. Kljub vsemu pa priznava, da v zunajliterarnem svetu obstajajo meje, ki jih zarisuje odgovornost, in ve, da ti pri obisku bližnjega Mercatorja bolj malo koristi razumeti, da sta tako ti kot prodajalka tekst.