Nova galaksija ali črna luknja?

Wanda & Nova deViator, glasbeno-plesni projekt dveh vsestranskih umetnikov, plesalke Maje Delak in glasbenika Luke Prinčiča, je pred dvema letoma presenetil domačo kritiško javnost z albumskim prvencem Pacification, na katerem sta zbrala svoje intermedijske performanse.

Tedaj zelo dobro sprejeti elektropunkovski glasbeni pristop in dodelana produkcija zvoka, ki je večinoma temeljila na breakbeatu, triphopu in podobnih elektronskih žanrih, pa sta te dni dobila naslednika – izšel je namreč novi album dueta, naslovljen ARP 339, ki sta ga umetnika skupaj s sodelujočimi plesalci in didžeji predstavila kar na dveh koncertno-plesnih performansih v ljubljanski Stari mestni elektrarni.

In kaj pravzaprav predstavlja naslov ARP 339? S kratico ARP 338 (Atlas of Peculiar Galaxies 338) označujemo 338 galaksij, ki imajo povsem samosvojo spiralno obliko, ARP 339 pa je še neodkrita galaksija, ki je drugačna ter v kateri se je mogoče potopiti v neodkrite dimenzije in nenormativne oblike, zavite v zvočni vrtinec.

Projekt, kot sta si ga zamislila Delakova in Prinčič, je bil tudi zaradi vsega tega odrsko postavljen nekoliko drugače, kot bi pričakovali na »navadnih« koncertnih dogodkih, in sicer tako, da je oder z vseh strani obkrožal občinstvo, ki pa tega ni dojelo takoj, saj se je tik pred dogodkom namestilo ravno na tiste dele dvorane, ki so bili namenjeni odrski uprizoritvi. No, za »predvozača« Lifecutterja, ki je uvodni set, obarvan z minimalističnim technom in ambientom, izvedel kot nekak-

šno uverturo v dogodek Wande & Nove deViator, to še niti ni bilo toliko moteče.

Potem sta krmilo prevzela Delakova in Prinčič in nastop začela v izrazito koncertni maniri, oblečena v kiber-futuristične oblačila, s projekcijami vesolja v ozadju, kar je bilo sprva videti kot še kakšen (nenavaden) glasbeno-scenski nastop. A ta se je kmalu zatem prelevil v koncertno-plesno predstavo. Po celotnem prostoru so se začeli premikati plesalci in plesalke, ki so nam med opojnimi, pogojno rečeno futurističnimi elektronskimi ritmi poskušali predstaviti nekoliko drugačen pogled na potek koncertnega dogodka, ob tem pa je pozornost občinstva nenehno begala iz fragmenta v fragment, s posameznega plesalca na glasbo in v projekcije, z nastopajočih glasbenikov na skupino plesalcev in spet nazaj h glasbi.

Dogodek, prepreden z dodelano elektronsko glasbo in namenjen odkrivanju še neodkritih dimenzij, je gotovo postregel z drugačnim glasbenim nastopom. Hkrati pa je tudi precej zmedel občinstvo, saj to na trenutke ni vedelo, komu naj nameni svojo pozornost: plesalcem, nastopajočima ali glasbi v ozadju.

Da, ARP 339 je mogoče res še neodkrita galaksija in nanjo se moramo še navaditi.

Kaj pa, če gre zgolj za črno luknjo?