Marilyn Manson: The Pale Emperor

2015, Hell, Etc.

Naj se je Manson še tako trudil, mu v novem tisočletju ni več uspelo upravičiti antikristovskega zvezdništva. Očitno se je z dejstvom, da bo v internetni dobi težko strašil najstnike (in njihove starše), sprijaznil že pri prejšnjem, po desetletju povprečnosti spet solidnem albumu, temu razodetju pa zdaj sledi še z novo, deveto ploščo. Skladbe res nimajo takojšnjega apila iz njegovih najboljših let, toda The Pale Emperor potrdi, da zna še vedno napisati soliden komad in konsistenten album. Tega tokrat zaznamuje bolj klasično (blues)rockovska podoba, ki namiguje, da bomo provokatorja po novem bolj kot po ekscesih poznali kot zrelega glasbenika, ki očitno odpira novo poglavje v burni karieri. Mimogrede, Manson z akustično kitaro je še vedno strašljiv.