Privatizacija in javno mnenje

Dr. Srečo Dragoš , Sociolog

30. 1. 2015  |  Mladina 5  |  Komentar

Nejasno ni, ali naj privatiziramo vse ali raje ne. Stališča v prid eni in drugi možnosti so znana, manjkata le politični konsenz in razmislek, ali se splača truditi zanj. Bistven, vendar nejasen je odgovor na vprašanje, ali je privatizacija evfemizem za razprodajo ali pa velja nasprotno. Kaj je bolj res? Če se državna podjetja prodajajo (tudi) tujim državnim podjetjem v razmerah, ko strategija tega početja ni niti narejena, kaj šele usklajena, pri čemer cena prodaje sploh ni predmet javne polemike o smiselnosti te namere, ampak vse drugo, potem je verjetneje, da je privatizacija zgolj olepševalni izraz za razprodajo po vsakršni ceni in komurkoli, le zato, da se zgodi. Sklicevanje na dane obljube, na nepopravljivo nesposobnost za upravljanje, na državno kredibilnost navzven itd. so argumenti v prid navedeni tezi. Nasprotna teza – da je prav razprodaja olepševalna krinka za privatizacijo – pa izhaja iz enakih utemeljitev, a z drugačnim predznakom. S temi se opozarja, da ni res, da strategije privatiziranja ne bi imeli, glavna težava je v tem, da ta obstaja, in to že dlje, izrecno vsaj od prve Janševe vlade. Ker pa obstaja v tako radikalni obliki, da se niti v nekaj letih od začetka še vedno ni zmogla povsem realizirati, saj se zaradi nje krhajo koalicije in padajo vlade, se zato privatizacija zdaj kamuflira z razprodajo, torej s sklicevanjem na hitrost, na nujnost (dolgovi), na verodostojnost, ker smo to obljubili, na doslednost, ker se obljubljenega držimo, na nemoč, ker to od nas terjajo drugi, na formalno potrditev v parlamentu in na izsiljevanje, kaj nas bo doletelo, če tega ne naredimo.

Skratka, prodati moramo vse, in to takoj, brezkompromisno, stoodstotno in na vseh področjih državnega lastništva, kot to terja zadnja peticija ZA privatizacijo iz prejšnjega tedna. Njena »dodana« vrednost v tej zgodbi je dvojna. S tem, ko na enem mestu povzame vse tipične neoliberalne trditve, jih razbremeni branja med vrsticami, kar je gotovo prispevek k jasnosti pri presojanju »globine« njenih argumentov. Taka jasnost je pred tem uspela le bivšemu finančnemu ministru Čuferju v izjavi (z dne 15. julija 2013), da se bomo za prvim, drugim in tretjim svežnjem privatizacije »nato lahko lotili tistega, kar v svetu imenujejo prava privatizacija, namreč privatizacije zdravstva in šolstva«. Drugi prispevek peticije ZA privatizacijo, s katerim je ta diametralno različna od prejšnje, nasprotne peticije (Mencingerjeve), pa je vnos novega kriterija v polemike o omenjeni temi: moraliziranja. Kdor je moralen, je ZA privatizacijo, kdor ni moralen, pa ji nasprotuje. Peticija ZA privatizacijo poziva vsakogar, »naj se postavi na pravo stran zgodovine v boju med nazadnjaškim in naprednim; med uničevalnim šovinizmom in ustvarjalno odprtostjo« in tako dalje. Nič ni vmes, samo ali/ali. Zaradi predpostavke, da je razmerje med dobitki in stroški tako samoumevno, da ga sploh ni treba dokazovati, se vpelje maniheizem, kjer odločitev postane stvar moralne, ne pa racionalne presoje. Kdor je ZA, bo na pravi strani (med tistimi, »ki dobro v srcu mislijo«), kdor je proti, pa ostaja na strani pokvarjenih elit, ki denarni tok iz gospodarstva preusmerjajo v svoje žepe. Kajti sistemska težava z državno lastnino naj bi bila v polnjenju teh »žepov«, torej v državnem ropanju podjetij, kot poudarjajo avtorji peticije, ta težava pa bo ostala po njihovem tako dolgo, dokler bo imela država kakršenkoli del lastništva v kateremkoli podjetju ali panogi. Tako preprosto je to. Ob tem je peticija zagovornikov privatizacije začinjena še z nekaj dodatki, da bi bila moralna izbira ZA/PROTI vabljivejša. Ti dodatki so treh vrst: ponavljanje laži (tista o davkih), koketiranje z nacionalizmom (vpletanje mita o slovenskih kobajagi tradicionalnih vrednotah, ki bodo brez privatizacije ogrožene) in pa obljube, da se bosta po privatizaciji zagotovo začela cediti med in mleko (ker bo šele takrat in prav zato boljša socialna država, boljše zdravstvo, bo več delovnih mest, več poštenja, višja skupna blaginja, boljša politika, k nam bo prišlo več razvitih tehnologij itd. – preberite, če ne verjamete!). A ti bravurozni dodatki niso ključni. Kot rečeno, bistvena je moralna izbira, ker je totalna, nujna, preprosta, odrešilna in edina. Ter nepovratna, bi lahko dodali, to je edino, kar ni sporno.

Previdnost javnosti do privatizacije nikakor ne izhaja iz domnevnega »socialističnega sindroma«, ni posledica udbomafijske indoktrinacije iz Murgel niti averzije do tržnih akterjev.

Ta trik ni nedolžen, pri nas vedno vžge. Ne pozabimo, da so prvi, ki so v zadnjih sto letih na Slovenskem začeli kulturni boj – in tudi prvi, ki so ga trikrat obudili, ko je vmes splahnel –, bili vselej tisti, ki so prvi zaklicali, da gre za kulturni boj. Redukcija na moralno izbiro vseh o vsem je bistvo kulturnih bojev. Če sploh obstaja kaj takega, kot je slovenski nacionalni značaj, potem obstaja zgolj v tem pravilu, ker je edino, ki ga je mogoče empirično verificirati vse od prvih Mahničevih napadov na pesniške verze (Gregorčiča) v 19. stoletju pa do zadnjih napadov na temo karikatur Charlie Hebdo (Jesenice). Ne gre zgolj za partizane in domobrance, to ni slovenska posebnost. Slovenska posebnost je, da smo v omenjenem vzorcu tako zelo dosledni, da v modernih časih sami raztegujemo kulturni boj na različna področja. Zadnji veliki, najodmevnejši, najusodnejši primer, še vedno aktualen, od začetka krivičen in do konca škodljiv, se je na gospodarskem področju zgodil z denacionalizacijo, prototipom vseh kasnejših privatizacij. Pri takratni ekonomski vzpostavitvi nacije skozi denacionalizacijo – v tako ekstremni obliki se je zgodila samo na Slovenskem! – smo zavozili prav na točki, ko je v soočenju različnih denacionalizacijskih modelov racionalno kalkulacijo mogočih posledic izpodrinila moralna izbira. In ta trik – ko je bistvo vsega zreducirano na moralo z namenom, da postane prava morala zgolj tisto, kar moraš – se ni zgodil v civilni družbi, torej niti med ekonomskimi niti med pravnimi niti med kleriškimi strokovnjaki. To se je skotilo v političnih elitah. Od tod tista katastrofa s stoodstotno naturalizacijsko denacionalizacijo, od katere si še danes nismo opomogli. Z moralno kvalifikacijo tega problema so takratne politične elite premislek o ekonomskih učinkih nadomestile z ekonomskim servisiranjem največjega in najbogatejšega denacionalizacijskega upravičenca, katerega vera in morala sta se smatrali za bistvo slovenstva.

Kdor sluti, da je verjetno, da se ista zgodba spet ponovi, se mora vprašati, ali sploh obstaja izhod iz tega vzorca. In če je mogoč – kje, v čem, kako? Da bi tretjo, današnjo fazo privatizacije iztrgali manihejskemu fatalizmu, se je koristno spomniti edinega načina – edini je bil tudi takrat, ko je bil prvič preslišan –, na katerega bi se lahko politične elite izognile omenjeni pasti, nastavljeni že na začetku osamosvajanja, da je ne bi preigravali tudi tokrat. Odgovor: namesto moraliziranja naj razmislijo o legitimnosti. Na težave z legitimnostjo aludira že Mencingerjeva peticija proti razprodaji, in sicer v vsej prvi polovici besedila (prva dva odstavka), na kar so v kasnejših razpravah izrecno opozorili tudi drugi; France Bučar v zadnjem intervjuju izpodbija celo legalnost privatizacije. Ker je legitimnost težje preverljiva od legalnosti, poglejmo, kaj o prvi sodi slovensko javno mnenje – podatke o tem namreč že od leta 1992 hrani Center za raziskovanje javnega mnenja.

Ko so na začetku osamosvajanja ljudi povprašali, ali bi se moral v podjetjih povečati delež zasebne ali delež državne lastnine, se je (na 10-stopenjski lestvici) za zasebno lastnino odločilo 41,5 odstotka anketiranih in za državno le 10,7 odstotka. V ponovljeni meritvi 20 let kasneje je delež zagovornikov državne lastnine ostal do decimalke enak (10,7 odstotka), navdušencev nad zasebno lastnino pa je bilo pol manj, 24 odstotkov. Kakšno sporočilo je to za politične elite? Neoliberalci se bodo prvič ogreli za javno mnenje, ker ga bodo razumeli kot dokaz, da je bilo vedno več navdušencev za privatizacijo kot za javno lastnino, torej je prav, da se vse razproda. Drugi pa lahko v teh številkah vidimo nasprotno opozorilo, namreč da zagovarjanje privatizacije nikoli ni bilo večinsko podprto, niti takrat, ko je bilo največje, torej v naivnih začetkih gospodarske liberalizacije ob osamosvojitvi, ko so nas prepričevali, da bomo druga Švica, če se le dovolj hitro izkopljemo iz socializma. Večina javnega mnenja je bila že takrat – kasneje še bolj – skeptična do privatizacije, a hkrati tudi ne tako neumna, da bi znova a priori stavila na državno lastništvo. Javnost ni naivna, ne misli črno-belo in ni manihejsko fundamentalistična, drugače od podpisnikov peticije ZA privatizacijo. Pri tem je zgovoren že podatek iz leta 1991, ko so ljudi povprašali po njihovem odnosu do takratne družbene lastnine, po tem, kaj z njo narediti. V odločanje so jim ponudili štiri možnosti, med katerimi je največji delež anketiranih izbral: »družbeno lastnino je treba razdeliti tistim zaposlenim, ki z njo delajo in ustvarjajo narodno bogastvo« (41,7 odstotka), najmanjkrat pa je bila izbrana možnost, da lahko družbeno lastnino »prepustimo tistim, ki so jo pripravljeni odkupiti« (9,1 odstotka). Istega leta je bilo isti temi namenjeno tudi izrecno vprašanje o lastništvu podjetij: »Kakšna bi bila po vaši oceni prava rešitev?« Prav tako so anketirancem ponudili štiri možnosti, med katerimi je bila za najboljšo izbrana: »podjetja bi morala postati last delavcev« (33,4 odstotka), skoraj pol manj vabljiva pa je bila prodaja podjetij najboljšim ponudnikom, »čeprav bi jih kupili tujci« (18,4 odstotka).

Slovenska javnost ni nič drugačna od javnosti v drugih državah, niti od tistih v državah z bolj liberaliziranim gospodarstvom. Povsod obstaja večinski odpor do neoliberalne globalizacije.

Pri tem velja, da ta previdnost javnosti do privatizacije nikakor ne izhaja iz domnevnega »socialističnega sindroma«, ni posledica udbomafijske indoktrinacije iz Murgel niti averzije do tržnih akterjev. Zaupanje naše javnosti v gospodarstvo ni prenizko, še manj kritično, a je tudi zelo daleč od idealiziranja. Povsem je primerljivo s tistim v drugih državah. Delež tistih, ki izrazito zaupajo v »tovarne in podjetja« (kot se je glasila formulacija pri merjenju leta 2008), je v Sloveniji 17,8 odstotka, kar je enak delež kot v ZDA (17,4 odstotka), hkrati pa manjši kot v nordijskih državah (28,5 odstotka) in precej večji kot v Franciji, na Madžarskem, Hrvaškem in Japonskem ter malce večji kot v Veliki Britaniji in Italiji. Skratka, nič posebnega. Je pa v javnosti večinsko strinjanje z mnenjem, da »velika mednarodna podjetja povzročajo vedno več škode domačim podjetjem«. V Sloveniji se s tem strinja 57,1 odstotka, v ZDA 58,9 odstotka, evropsko povprečje je 60,2 odstotka, na primer v Avstraliji pa 77,2 odstotka. Torej ni slovenska javnost nič drugačna od javnosti v drugih državah, niti od tistih v državah z bolj liberaliziranim gospodarstvom – povsod obstaja večinski odpor do neoliberalne globalizacije, ki so ji sicer nacionalni politiki bolj naklonjeni kot prebivalstvo, ki jih je izvolilo. Teh številk ne gre podcenjevati v času barantanja s kraticami TTIP, CETA in TiSA.

V nasprotju s splošnim zaupanjem v podjetja (to ni slabo) javnost v Sloveniji izraža majhno zaupanje v banke, te so od začetka krize leta 2009 pa do leta 2013 izgubile tretjinsko zaupanje javnosti (zmanjšalo se je s 30,8 na 19,6 odstotka), zmanjšanje zaupanja v menedžerje in direktorje se je leta 2013 ustavilo pri skromnih 7,8 odstotka, s sindikati pa je ravno nasprotno. Iz najmanjšega zaupanja, izmerjenega v letu osamosvojitve, ko je znašalo zgolj 15,3 odstotka, je leta 2012 zaupanje v sindikate zraslo na 25,3 odstotka, vmes variiralo navzgor in navzdol, a z jasno dolgoročno tendenco rasti. Smo pa v zvezi s sindikati Slovenci skoraj evropski rekorderji pri mnenju o tem, »koliko vpliva imajo po vašem mnenju na splošno sindikati na odločitve o načinu in pogojih dela v vašem podjetju«. Delež tistih, ki na navedeno vprašanje odgovarjajo, da je ta vpliv velik, je v Sloveniji neznaten, zgolj 7,2 odstotka, evropsko povprečje je 13,9 odstotka, povprečje v nordijskih državah pa 21 odstotkov.

Problem je na glavo obrnjen, v resnici je politika tista, ki bi morala prevzeti vrednote javnosti in ne nasprotno.

S slovensko javnostjo ni prav nič narobe, večinska presoja je zelo trezna in pravočasna celo pri najtežjih vprašanjih. Pravi problem so politične elite. V predvolilnem programu največje vladne stranke SMC – se še spomnimo? – je kopica formulacij o tem, kako je treba »prebuditi pozitivne vrednote«, kako bosta sedanja koalicija in vlada popeljali Slovenijo iz »vrednotne krize«, obljublja se, da »v podporo tej viziji želimo /…/ vzpostaviti sistem vrednot«, stranka se izrecno zavzema celo za nekakšno »uveljavljanje /…/ duhovnih vrednot« in tako dalje. Eno samo prevrednotenje vseh vrednot, kot da bi plonkali iz Nietzscheja.

Problem je na glavo obrnjen, v resnici je politika tista, ki bi morala prevzeti vrednote javnosti in ne nasprotno.