Dr. Srečo Dragoš , Sociolog
-
8. 4. 2016 | Mladina 14 | Komentar
V prejšnji številki Mladine je bila v intervjuju s patrom Brankom Cestnikom postavljena teza, da RKC nasprotuje univerzalnemu temeljnemu dohodku (UTD) zato, ker ga propagira levica – »ker je danes to idejo skuhala levica, smo seveda mi proti. To je posledica naše antiidentitete,« pravi Cestnik. Ta teza sicer ni nova, je pa prvič pogumno in odkrito formulirana. A je trikrat napačna: stvarno, zgodovinsko in interesno. Najprej o prvih dveh argumentih, o zadnjem pa v zadnjem odstavku.
-
11. 3. 2016 | Mladina 10 | Komentar
Kidričevo, Kranj, Šenčur, Lenart, Vrhnika, Ljubljana, za kaj tu sploh gre? Za parafrazo stavka iz Komunističnega manifesta: pošast hodi po Evropi – pošast beguncev (55 odstotkov žensk in otrok)? Ali za to, kar pravi evropska komisarka za pretok ljudi in vozil, »EU je najnaprednejša demokracija na svetu« (Violeta Bulc, glasilo MOL)? Gre za širjenje moralne panike ali pa nam spet zmanjkuje besed za opis družbenih težav? Moralna panika je oznaka za odziv na dogodke, ki jih množice dojemajo za tako hud napad na vsakdanje rutine, da se zdi ogrožen obstoj skupnosti. Rutine so zato, da lahko delujemo brez razmišljanja, kar večinoma ni nič slabega. Kam bi prišli, če bi vsakič, ko si zavezujemo čevlje, morali vedno znova izumljati vzorec ravnanja z vezalkami, ali pa vsak dan računati, katera pot v službo je najkrajša? A v spremenjenih razmerah je drugače. Ko je samoumevnost radikalno ogrožena – ali pa se nam zdi, da je –, nas udari nazaj trikrat. Najprej s krizo tradicionalne zaloge priročnih razlag, ki so prve na udaru, ko rutine odpovedo. Posledica je pomanjkanje orientacije. Tretji bumerang je čas. Naenkrat se nam zdi, da ni več časa za soglasje o edinem oprimku, ki se ga še držimo, o znamenjih in simbolih. Tu je razlog, zakaj metanje milijard v NLB (= najbolj luknjičavo brezno) ni sprožilo moralne panike. Sprožata pa jo nova džamija, čeprav je še ni, in množični prihod beguncev, čeprav ti množično bežijo naprej. Drugače od denarja so muslimani in begunci svež simbol na temo mi/oni, milijarde evrov pa so zgolj stvar politikov in bankirjev, za katere se ne menimo, saj jih preziramo že od prej.
-
Presenečenje svežega poročila organizacije Oxfam, ene uglednejših organizacij, ki se ukvarja z bojem zoper revščino, je, da se najbolj črnoglede napovedi uresničujejo hitreje od predvidevanj in da ni jasno, kako preobrniti trend. Gre za povečevanje neenakosti tako na globalni ravni kot znotraj nacionalnih držav, s Slovenijo vred. A poročilo še ne pomeni sporočila, slednje je odvisno od interpretacije. Ker smo tu najbolj bosi, je nujno opozoriti na pogosto napačno branje podatkov, iz katerega se izpeljujejo zgrešene teze.
-
28. 8. 2015 | Mladina 35 | Politika
Naslov tega članka sem si sposodil pri finančnem ministru dr. Mramorju. Mramor je v zadnjem intervjuju za Mladino rekel, da je pri nas tveganje revščine »prikazano zelo populistično«. Trditev je utemeljil s podatkom, da imamo še vedno evropsko podpovprečen delež revnih (Mladina, 8. 5. 2015). Ja, in? Če je v Evropi povprečno več revnih kot pri nas, naj bomo zato tiho? Ali pa je mišljeno, da so opozorila o revščini populistična zato, ker tisti, ki jih izrekamo, ignoriramo ta podatek? Nič od tega ni res. Nikoli ni nihče niti enkrat samkrat nikjer zanikal, da je pri nas delež revnih res manjši od evropskega povprečja. In tudi če bi kdo rekel kaj takega, bi bila takšna izjava trikrat bolj nedolžna od ministrove, ki govorjenje o revščini enači s populizmom. Prvič zato, ker statistika ne obstaja zaradi brezbrižnosti do problemov. Na primer, čeprav smo statistično ena od najvarnejših držav na svetu, zato še ne bomo odpravili policije, zelo neumno pa bi bilo tudi nalašč povečevati kriminal, da bi se približali povprečju drugih – zakaj bi bilo pri revščini drugače? Drugič, ker evropsko podpovprečna revščina ne velja za vse Slovence – še manj za Slovenke –, saj dobra četrtina našega prebivalstva živi v regijah z evropsko nadpovprečno stopnjo revščine (Pomurska, Podravska, Spodnjeposavska). Pa tudi, če bi bil v vsej državi reven en sam samcat človek, vsi drugi, bogati in fleksibilni, pa bi hodili mimo, bi se populizem res začel takrat, ko bi kdo to omenil na glas? V čem je torej težava? Je populistično opozarjati na revščino, dokler ne zraste še bolj, ali pa je populistično ministrovo diskreditiranje opozoril na to temo? Se res iz muhe napihuje slon ali pa je Mramor tisti slon v trgovini s porcelanom?
-
Nejasno ni, ali naj privatiziramo vse ali raje ne. Stališča v prid eni in drugi možnosti so znana, manjkata le politični konsenz in razmislek, ali se splača truditi zanj. Bistven, vendar nejasen je odgovor na vprašanje, ali je privatizacija evfemizem za razprodajo ali pa velja nasprotno. Kaj je bolj res? Če se državna podjetja prodajajo (tudi) tujim državnim podjetjem v razmerah, ko strategija tega početja ni niti narejena, kaj šele usklajena, pri čemer cena prodaje sploh ni predmet javne polemike o smiselnosti te namere, ampak vse drugo, potem je verjetneje, da je privatizacija zgolj olepševalni izraz za razprodajo po vsakršni ceni in komurkoli, le zato, da se zgodi. Sklicevanje na dane obljube, na nepopravljivo nesposobnost za upravljanje, na državno kredibilnost navzven itd. so argumenti v prid navedeni tezi. Nasprotna teza – da je prav razprodaja olepševalna krinka za privatizacijo – pa izhaja iz enakih utemeljitev, a z drugačnim predznakom. S temi se opozarja, da ni res, da strategije privatiziranja ne bi imeli, glavna težava je v tem, da ta obstaja, in to že dlje, izrecno vsaj od prve Janševe vlade. Ker pa obstaja v tako radikalni obliki, da se niti v nekaj letih od začetka še vedno ni zmogla povsem realizirati, saj se zaradi nje krhajo koalicije in padajo vlade, se zato privatizacija zdaj kamuflira z razprodajo, torej s sklicevanjem na hitrost, na nujnost (dolgovi), na verodostojnost, ker smo to obljubili, na doslednost, ker se obljubljenega držimo, na nemoč, ker to od nas terjajo drugi, na formalno potrditev v parlamentu in na izsiljevanje, kaj nas bo doletelo, če tega ne naredimo.
-
26. 7. 2013 | Mladina 30 | Komentar
Novi papež Frančišek ima vidno drugačen osebni slog od prejšnjih, še zlasti od Benedikta XVI. V ospredje postavlja skrb za revne, ki jim je bil zvest tudi prej, namesto zlatega križa za vratom nosi železnega, namesto 12-sobne papeške rezidence prebiva v hotelu, ko se slika z reveži, nima rad ob sebi ne cerkvenih ne posvetnih oblastnikov (Lampedusa), rad si kuha sam in zahaja v poceni restavracije, kjer so mu najljubši svinjski kotleti, ignorira rimsko kurijo. In kaj zdaj?
-
Teorije revščine so brez zveze. Sicer ne povsem, a niso bistvene. Obstaja pet teorij revščine, med katerimi je daleč najbolj razširjena šesta, ki ni teorija, ampak vreča predsodkov. Prav ta je najbolj inertna, kronološko najstarejša, najbolj populistična, najtrdovratnejša in najaktualnejša tudi pri nas.
-
3. 8. 2012 | Mladina 31 | Politika
Kar je ob vseh nejasnostih res nenavadno pri zapletu glede nadškofa Urana, sta dve okoliščini. Prvič, da se sploh piše o tem, in to z odmevnostjo, ki je v našem prostoru presenetljiva. Toliko člankov, komentarjev, intervjujev, zapisov sta v naši novejši zgodovini obravnavanja RKC bili deležni, kot se spomnim, le dve temi, denacionalizacija in finančni polom mariborske škofije. In drugič, presenetljivo je, da prav vsi, ki se oglašajo in zadevo komentirajo z različnih, tudi povsem nasprotnih si strani, vidijo glavni problem v pomanjkanju informacij.
-
13. 4. 2012 | Mladina 15 | Komentar
Varčevanje je nujno, več porabimo, kot ustvarimo, trend ni vzdržen, tujina nas gleda, nam zvišuje obresti na posojila, zato čas, v katerem nič ne naredimo, plačujemo po vse višjih tarifah, zaradi nesposobnosti bivše Pahorjeve vlade, ki so jo blokirali sindikati in Janševa opozicija, je zdaj na oblasti Janša, ki ga blokirajo sindikati in opozicija itd.
