O državi spektakla
Jasmina Cibic nadaljuje uspešni pohod po tujih galerijah, tokrat v Budimpešti
Kratki film med drugim izpostavi arhitekturne skice za stavbe, narejene za prvo konferenco neuvrščenih držav, ki jo je leta 1961 gostil Beograd.
Vizualna umetnica Jasmina Cibic, ki živi med Londonom in Ljubljano, uspešno izkorišča prepoznavnost, ki ji jo je leta 2013 prinesel nastop na beneškem bienalu, enem najpomembnejših dogodkov sodobne umetnosti na svetu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Kratki film med drugim izpostavi arhitekturne skice za stavbe, narejene za prvo konferenco neuvrščenih držav, ki jo je leta 1961 gostil Beograd.
Vizualna umetnica Jasmina Cibic, ki živi med Londonom in Ljubljano, uspešno izkorišča prepoznavnost, ki ji jo je leta 2013 prinesel nastop na beneškem bienalu, enem najpomembnejših dogodkov sodobne umetnosti na svetu.
Cibičeva je bila takrat predstavnica Slovenije in je za potrebe projekta Za naše gospodarstvo in kulturo v Benetke prenesla slike največjih slovenskih umetnikov iz poslanskih pisarn v parlamentu ter opozorila, kako se politika oplaja z umetnostjo, znanostjo in kulturo. To je med drugim ponazorila tudi s predstavitvijo slovenskega avtohtonega jamskega hrošča, poimenovanega po Hitlerju. Bila je prepričljiva, saj se je njen projekt uvrstil na številne sezname najboljših na zadnjem bienalu.
Ne preseneča, da je takoj po bienalnem projektu razstavljala na Oktobarskem salonu v Beogradu, na Trienalu sodobne umetnosti in na Mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani, temu pa je lani sledilo še 17 predstavitev, samostojnih razstav, predavanj in skupinskih razstav od Talina do New Yorka.
Zdaj je, kot kaže, na vrsti Budimpešta, saj so v tamkajšnjem muzeju Ludwig pravkar začeli predstavljati najnovejši projekt Jasmine Cibic. Z naslovom Spielraum – The Nation Loves It je nastal ob umetničinem sodelovanju s številnimi institucijami in na ogled bo v treh poglavjih. Po prvem v madžarski prestolnici bo drugi del marca predstavljen v domači Ljubljani, sledilo pa bo še sklepno poglavje v Beogradu.
In kakšen projekt je Cibičeva pripravila tokrat? Pravzaprav ga ni pripravila sama, temveč skupaj z obsežno mednarodno ekipo, ki je poskrbela za preplet instalacije, filma in performansa. Zvok, podoba, beseda in gibanje obiskovalcu nevsiljivo ponudijo zavest o tem, kako se je oblikovala država spektakla, v kateri živimo še danes. Z monumentalno arhitekturo, nam kaže Cibičeva, si je država naročala lepše in bogatejše lice. S podobo je državljane in tujce prepričevala o svojem pomenu.
Ena izmed ključnih prvin novega projekta Jasmine Cibic je kratki film. Scenaristično je sestavljen iz množice realnih političnih govorov, ki zadevajo arhitekturo in so bili izrečeni ob velikih zgodovinskih protokolarnih dogodkih. Eden izmed njih je bila prva konferenca neuvrščenih držav, ki jo je leta 1961 pripravilo mesto Beograd. Iz arhitekturnih skic in načrtov, nastalih za nove stavbe, postavljene ob tem dogodku, izvira scenografija filma Jasmine Cibic.
Deli scene iz tega filma so v živo razstavljeni na razstavi v Ludwigu. Nanjo metaforično vdirajo, kot politična retorika vdira v umetnosti. Umetnica pa je v projekt vključila tudi podobe krajin iz arhivov Titovih fotografov. Nastajale so v Afriki, Evropi, Ameriki in Aziji, vzporedno s fotografijami (nastalimi po naročilu države) političnih dogodkov, ki so krojili povojno zgodovino. Krajino lahko na razstavi opazimo odtisnjeno na lokalni marmor s posebno metodo tiska, ki z dvema barvama pričara vtis večbarvnosti in so jo v želji po prihranku uporabljali v povojni Veliki Britaniji.
In kdo so člani ekipe, ki je Cibičevi pomagala pripraviti umetniški projekt o državi spektakla? Scenarij za 15-minutni film, ki je v Ludwigu pravkar doživel premiero, je umetnica napisala v sodelovanju z britanskim umetnikom in pisateljem Timom Etchellsom. V Ljubljani ga dobro poznamo, saj je predlani pripravil program festivala Exodos in razstavo svojih del v Galeriji Jakopič. Glasbo za film je prispeval Britanec Simon Fisher Turner, sprva najstniška televizijska zvezda, kasneje pisec filmske glasbe in avtor, ki glasbo izdaja pri založbi Mute Records. Kostumografijo je Jasmina Cibic spet zaupala kakovostni slovenski modni oblikovalki Sanji Grcić, madžarski del projekta pa je kurirala umetnostna zgodovinarka Rona Kopeczky.
Ekipa je 500 kvadratnih metrov galerijskega prostora s skupnimi močmi spremenila v mešanico gledališča, razstave in filmskega seta. Razstava, zasnovana kot instalacija, v katero se obiskovalec dobesedno potopi, bo prihodnja dva meseca tudi prostor za več performansov, hkrati pa bodo tam, na javnem prizorišču, posneli novo poglavje projekta.
In marca, ko se bo projekt Spielraum – The Nation Loves It pod kuratorsko taktirko Anne Gritz nadaljeval v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, si bomo lahko od blizu ogledali, kaj točno je nastalo v Budimpešti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.