Tehnološke družbe pobirajo mastne dobičke, delavci dobijo drobtinice

Bi želeli živeti, kjer vse, kar je mogoče programirati vnaprej, delajo roboti in tako rekoč vse dobičke pobirajo lastniki robotov? Ljudje pa bi opravljali le dela, ki so nepredvidljiva in bi zaslužili zgolj za preživetje, na svojem blogu sprašuje Robert Reich, profesor za javne politike na univerzi Berkeley v Kaliforniji in nekdanji minister za delo v ZDA.

To je gospodarstvo delitve, ki že nastaja z družbami Uber, za katero vozniki s svojimi avtomobili prevažajo potnike, Airbnb, prek katere ljudje oddajajo svoja stanovanja, Taskrabbit, prek katere poteka medsosedska pomoč, Upcounsel, ki prek spleta ponuja odvetnike, ali Healthtap, prek katere zdravniki zdravijo prek spleta. To so tehnološke družbe, ki prek spleta združujejo posameznike za opravljanje del, ki jih računalniki ne morejo opravljati.

Novi računalniški programi omogočajo, da je mogoče tako rekoč za vsako delo najeti ljudi, ko obstaja za to potreba, in jih plačati glede na ponudbo v danem trenutku. Stranke in delavce je mogoče povezati prek spleta, delavce pa ocenjevati glede na kakovost in zanesljivost. Velike zaslužke v tem gospodarstvu pobirajo družbe, ki so lastnice računalniških programov. Delavci, ki glede na povpraševanje delajo zanje, dobijo drobtinice.

Družba Amazon recimo ponuja storitev Mechanical Turk, ki jo predstavlja kot »tržnico za dela, za katera je potrebna človeška pamet«. Dejansko pa gre za spletno oglasno desko za opravljanje del za drobiž, ki jih računalniki ne morejo opravljati. To so dela, ki zahtevajo minimalno presojo. Takšna dela so recimo opisati izdelek za tri dolarje, izbrati najboljšo med več fotografijami za 30 centov ali dešifrirati rokopis za 50 centov.

Robert Reich navaja, da se je ta proces začel pred 30 leti. Takrat so korporacije začele na delovna mesta za polni delovni čas zaposlovati začasne delavce, pogodbene delavce, samozaposlene in svetovalce. To je način za prenos tveganj na delavce, ki ne dobijo plačanih nadur, ko delajo več, kot je predvideno in ne morejo uveljaviti ugodnosti, ko opravljajo bolj stresno delo, kot je bilo pričakovano. To je način izogibanja delovnopravni zakonodaji, ki določa minimalne standarde za plače, delovne ure in delovne razmere. Ti novodobni delavci nimajo nikogar, ki bi jih povezoval, da bi se skupaj lahko pogajali za boljšo plačo in ugodnosti.

Tudi v Sloveniji je prekarnega dela, to je delo, ko delavec pri delodajalcu ni redno zaposlen, ampak zanj opravlja delo na podlagi pogodbe ali kot samostojni podjetnik, vse več. Po podatkih društva Gibanje za dostojno delo je prekarnih delavcev v Sloveniji okrog četrt milijona. Čeprav imajo formalno prekarni delavci kot samostojni podjetniki enake socialne pravice kot redno zaposleni, jih kar tretjina živi pod pragom revščine. Posledica razcveta te oblike dela po izbruhu krize je tudi povečanje števila podjetnikov v Sloveniji. V letu 2013 se je v Sloveniji število samozaposlenih povečalo za 16 odstotkov, kar je bila največja rast med vsemi članicami EU.

Najemanje delavcev, ko je na voljo delo, je po Reichovih besedah vračanje v 19. stoletje, ko delavci niso imeli moči in zakonskih pravic, ko so bili prisiljeni prevzeti nase vsa tveganja in delali od jutra do večera za skoraj nič plačila.

Vozniki družbe Uber uporabljajo lastne avtomobile, za katere sami plačujejo zavarovanje, delajo toliko ur, kot je potrebno oziroma zmorejo, Uberju pa plačujejo provizije in mu s tem zagotavljajo mastne zaslužke, saj investitorji njegovo tržno vrednost ocenjujejo na 40 milijard dolarjev. Kako pa Uber skrbi za varnost svojih voznikov, za njihovo socialno zavarovanje? V Uberju pravijo, da to ni skrb njih kot delodajalca.

Kako je minimalno plačilo, ki ga Amazon zagotavlja delavcem, najetih prek platforme Mechanical Turks, v skladu z zakonodajo o minimalni plači in z ureditvijo o plačilu za nadure? Amazon razlaga, da samo zagotavlja povezavo med kupci in prodajalci, zato to ni njegova skrb.

Zagovorniki najetih delavcev izpostavljajo, da ta sistem zagotavlja prožnost, saj vsak lahko dela takrat, ko mu ustreza. Arun Sundararajan, professor na poslovni šoli univerze New York, je za New York Times povedal, da ljudje tako lahko svoj prosti čas spreminjajo v denar. Toda dan ima še vedno 24 ur. Kako vpliva na medosebne odnose, družino, zdravje ljudi, če prosti čas postane slabo plačani delovni čas, pa sprašuje Robert Reich.

Nekateri opozarjajo na študije, kakršno je pred kratkim objavila družba Uber. Te kažejo, da so najeti delavci srečni. Ne povedo pa, koliko bi jih bilo še bolj srečnih, če bi imeli dobro plačano službo in zakonit delovni čas, dodaja Reich.

Zagovorniki najetih delavcev prav tako pravijo, da so se ti delavci že začeli združevati in skupaj kupovati zavarovanja in druge storitve. Toda to ni sindikat, ki bi jim zagotovil večjo pogajalsko moč. Seveda Uber, Amazon in druge družbe sindikatov nočejo.

Nekateri ekonomisti pravijo, da najemanje omogoča bolj učinkovito izrabo delavcev. Toda največji gospodarski izziv ni, kako ljudi izrabiti bolj učinkovito, največji izziv je, kako bolj pošteno deliti delo in dobičke od dela. Ker je v ospredju vprašanje, kako čim bolj učinkovito izrabiti ljudi, nas po Reichovih besedah »gospodarstvo delitve drobtinic« vrača v preteklost.