Veliki otroci, velike skrbi

»Ko zrete v oči svojega malega nadobudneža, se ukvarjate z goro plenic, kašic in plišastih igrač, si težko predstavljate, da bo čez 15, 16 let ta vaš malček želel študirati,« starše nagovarja Zavarovalnica Triglav, ki ponuja redno postopno varčevanje za otrokov študij. Izračunali so, da bo kot študent potreboval trideset tisoč evrov na leto ali celo sto dvajset tisoč, če bo šel študirat v tujino. Starši se na to lahko pripravijo tako, da začnejo dovolj zgodaj varčevati, in plačujejo mesečne obroke v višini 58 evrov (za študij doma) oziroma 285 evrov (za študij v tujini).

V zavarovalnici Prima ocenjujejo, da je za šest let trajajoč študij potrebnih 42.380 evrov. »Mali otroci, male skrbi. Veliki otroci velike skrbi,« ponavljajo pregovor in ponujajo devetnajstletno varčevanje z devetdesetimi evri mesečnega vplačila.

Takšno varčevanje je zelo razširjeno v državah, kjer so šolnine za študij veliko bolj razširjene kot v Sloveniji. V Združenih državah Amerike morajo na primer študenti na nekaterih fakultetah plačati več deset tisoč evrov na leto. V ZDA in državah s podobnim visokošolskim sistemom so poleg varčevanja staršev razširjeni tudi študentski krediti. Skupni študentski dolg v ZDA presega bilijon dolarjev, pod njegovim bremenom pa živi 37 milijonov Američanov.

Tudi nekatere slovenske banke ponujajo študentske kredite, torej kredite z ugodnejšimi obrestnimi merami ter možnostjo, da ga kreditojemalec začne odplačevati nekaj let po tem, ko ga dobi. Zneski, ki jih ponujajo banke, so nizki, povpraševanje po teh kreditih pa zanemarljivo.

Študentski krediti so vabljivi le v povezavi s šolninami, v Sloveniji pa je študij načeloma brezplačen. Uvedbo šolnin s hkratnim spodbujanjem študentski kreditov nam na primer vztrajno predlaga Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj. Visokošolskim zavodom v Sloveniji namreč kronično primanjkuje denarja in tega se ne zaveda zgolj OECD, ampak tudi vsi v Sloveniji. Vendar v nasprotju z OECD nihče v Sloveniji javno ne zagovarja uvedbe šolnin.

Študenti, katerih starši niso dokončali osnovne šole, povprečno delajo 43 ur na teden. Študenti, katerih starši imajo diplomo, pa na teden opravijo dvanajst ur plačanega dela

Na slovenskih javnih in zasebnih fakultetah s koncesijo le izredni študenti plačujejo šolnino. Izredni študij je mišljen kot študij ob delu, saj predavanja potekajo popoldne in v soboto, za dokončanje pa je treba izpolniti manj obveznosti kot pri rednem študiju. Šolnine znašajo od okoli 1200 do okoli 14.000 evrov na leto.

Na ljubljanski univerzi je izrednih študentov le okoli deset odstotkov. V Sloveniji ne more vsakdo študirati ravno tistega, kar hoče, saj je število študijskih mest na posameznih študijskih programih omejeno, vpis pa je odvisen od uspeha v srednji šoli. Verjetno pa lahko pri nas skoraj vsak, ki je končal srednjo šolo, zase najde primeren brezplačen študij. Poleg tega nekatere najbolj priljubljene fakultete, kot sta na primer medicinska in farmacevtska, izrednega študija sploh ne razpisujeta.

Morda čez petnajst let ne bo več tako, a zavarovalnice, ki ponujajo kredite staršem malčkov, se ne ukvarjajo s takšnim napovedovanjem. Starše nagovarjajo na podlagi ocen sedanjih stroškov študija. Nekatere upoštevajo tudi šolnine (za izredni študij), druge pa tudi stroške, ki jih ne povezujejo neposredno s študijem, kot so počitnice na smučišču ali ob morju, zato so njihovi izračuni napihnjeni. Niso pa napačni.

»Verjetno študent potrebuje okoli petsto evrov na mesec, odvisno tudi od kraja študija,« pravi Matevž Kokol, strokovni sodelavec pri Študentski organizaciji Slovenije. »Socialno deprivilegiran študent si lahko s štipendijo in subvencijami pokrije okoli polovico teh stroškov. Preostalo krijejo starši ali študent sam z delom.«

Delajo revnejši

Mednarodna raziskava Evroštudent 2013, ki še ni bila javno objavljena, v Sloveniji pa jo je izvedla Študentska organizacija Slovenije, je ugotovila, da je imel študent v Sloveniji 598 evrov stroškov na mesec. Hkrati naj bi povprečen slovenski študent vsak mesec študijskega leta razpolagal s 416 evri. Neujemanje med stroški in odhodki je verjetno posledica tega, da je raziskava izvedena kot anketa, torej na podlagi subjektivnih ocen študentov.

A drugače takšnih podatkov ni mogoče dobiti in zagotovo so kljub subjektivnosti relevantni. Študenti so na primer povedali, da povprečno na mesec od staršev dobijo sto tri evre, petinsedemdeset evrov od države, nekaj več kot dvesto evrov zaslužijo kot plačilo za delo, preostalo pa iz več drugih virov.

Plačano delo opravlja šestdeset odstotkov študentov. Od teh jih je 49 odstotkov reklo, da delajo zato, da lahko preživijo. Na drugačno vprašanje – ali delate, da si izboljšate svoj življenjski standard – je pritrdilno odgovorilo sedemdeset odstotkov študentov.

Koliko študent dela, je zelo povezano s tem, kakšna je izobrazba njegovih staršev. Študenti, katerih starši niso dokončali osnovne šole, povprečno delajo 43 ur na teden, kar je, mimogrede, več kot redno zaposleni delavci, na mesec pa zaslužijo 727 evrov. Višja ko je izobrazba staršev, manj študent dela, in tako študenti, katerih starši imajo diplomo, na teden delajo dvanajst ur in na mesec zaslužijo 151 evrov.

Ta korelacija seveda izhaja iz tega, da imajo višje izobraženi povprečno višje plače kot nižje izobraženi. Podatki kažejo, da manjši ko je dohodek njegovih staršev, več mora študent delati.

Razlika je tudi med tistimi, ki med študijem živijo pri starših, in tistimi, ki živijo v svojem gospodinjstvu. Prvi manj delajo in tudi manj porabijo kot drugi. Vendar je tudi tu najpomembnejše socialnoekonomsko zaledje. Med študenti, ki ne živijo pri starših, še enkrat več z delom zaslužijo otroci staršev z nizko izobrazbo kot otroci staršev z višjo ali visoko izobrazbo: 250 evrov na mesec proti 127 evrov na mesec. Po drugi strani pa prvi od staršev dobijo 117 evrov na mesec, drugi pa 275 evrov na mesec.

Dr. Darja Zaviršek je lani prišla do »šokantnih« ugotovitev glede socialnega in finančnega položaja študentov. »Skoraj petina študentov in študentk je odgovorila, da ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano,« je povedala za radio Val 202.

Profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo je preverila, kako je kriza vplivala na družine tristotih študentov in študentk ljubljanskih družboslovnih fakultet. Rezultati raziskave še niso bili objavljeni, jih je pa Darja Zaviršek nekaj že predstavila. »Vedeli smo, da bi starši svojim otrokom za normalno življenje v Ljubljani morali dajati več denarja, vedeli smo tudi, da ga prek študentskega servisa ti lahko zaslužijo manj kot nekoč. Ta raziskava nam je prvič potrdila, da je proces obraten,« je razkrila.

Delo in kakovost življenja

To, da študenti, ki izhajajo iz finančno šibkejših družin, več delajo, še ne pomeni avtomatično, da zaradi tega težje študirajo. Matevž Kokol pravi, da podatki ne kažejo korelacije med količino plačanega dela, ki ga opravijo študenti, in uspešnostjo študija.

V Sloveniji po njegovem mnenju študij pač omogoča dovolj prostega časa. »Nekateri ga porabijo za delo, drugi so aktivni v društvih, se ukvarjajo s športom ali čim drugim,« pravi, a dodaja, da obstajajo velike razlike med različnimi študijskimi programi.

Po drugi strani skoraj dve tretjini študentov trdi, da študiju namenijo več kot trideset ur na teden. Tisti, ki ne opravljajo plačanega dela, so povedali, da so s študijem povprečno obremenjeni 41 ur na teden. Morda sta pač v Sloveniji mogoča dva načina študiranja: tak, da lahko zraven veliko delaš, in tako intenziven študij, da zraven ni mogoče delati.

Tudi v študentski svetovalnici, kjer pomagajo študentom v stiski, nimajo podatkov o tem, kakšna je natančna povezava med količino študentskega dela in kakovostjo življenja študentov. »Samoumevno je, da imajo študenti, ki izhajajo iz revnejših družin, nižjo kvaliteto življenja,« pravi direktorica svetovalnice Suzana Todorović. »Sklepam, da se zaradi višjih stroškov težko odločajo za študij v kraju, ki je oddaljen od kraja prebivališča. Morda se prav zato, da bi se izognili dodatnim stroškom, odločijo za ’dostopnejši’ študij. Morda je taka izbira vseeno zdravorazumska. Sama uspešnost študija je odvisna tudi od časa, ki ga ima študent na voljo za študij, predvsem pa od notranje motivacije posameznika,« pravi in poudarja, da gre za njeno osebno mnenje.

Družbene neenakosti se povsod izražajo tudi v izobraževanju in Slovenija ni izjema. Raziskava, ki so jo med svojimi študenti naredili na mariborski univerzi leta 2003, je pokazala, da je na univerzi delež študentov, katerih starši imajo diplomo, enkrat večji od deleža visoko izobraženih v populacij. Delež študentov, katerih starši niso končali osnovne šole, je enkrat manjši od deleža, ki ga v populaciji pomenijo ljudje z nedokončano osnovno šolo. Za otroke visoko izobraženih je skoraj petkrat bolj verjetno, da bodo šli študirat, kot za otroke najnižje izobraženih.

Otroci bolj izobraženih staršev zaradi mnogih razlogov dosegajo višjo izobrazbo kot vrstniki iz manj izobraženih družin. Pomembno je, kolikšno vrednost starši pripisujejo izobraženosti, koliko knjig imajo doma, koliko hodijo v muzeje in galerije … Naloga javnih šol je, da te neenakosti zmanjšujejo in v Sloveniji osnovne in srednje šole to nalogo razmeroma dobro opravljajo.

Slovenija je po enaki dostopnosti študija za mlade iz različno premožnih družin sicer pred večino drugih držav. »Socialno zaledje za zdaj še ne vpliva toliko na dostopnost študija kot drugod,« pojasnjuje Kokol.

Poleg kakovostnega javnega splošnega izobraževanja so pomembne tudi različne oblike pomoči, ki jih revnejšim zagotavlja država. Vsi študenti, ki izpolnjujejo pogoje – so na primer nezaposleni –, imajo subvencionirano prehrano in javni prevoz, državne štipendije in subvencije bivanja pa so vezane na socialni položaj. Študenti, katerih starši imajo nizko izobrazbo, od države tako povprečno dobijo okoli 150 evrov na mesec, tisti, katerih starši imajo višjo ali visoko izobrazbo, pa osem evrov vsak mesec. To so sicer podatki za leto 2010 in zgolj za tiste študente, ki so živeli v lastnem gospodinjstvu.

Novejših podatkov še ni, a se je od leta 2010 precej spremenilo. Država je pred štirimi leti za štipendije dijakom in študentom namenila 116 milijonov evrov, leta 2013 pa 76 milijonov evrov. Od leta 2011 se je skupno število štipendistov zmanjšalo z 68.859 na 37.890. Štipendijo v Sloveniji sicer prejema približno četrtina od okoli 90 tisoč študentov.

Vzrok za zniževanje sredstev je bilo varčevanje in prejšnja vlada Alenke Bratušek ga je na tem področju v precejšnji meri odpravila. Lani smo za štipendije tako namenili 87 milijonov evrov, letos pa bi jih morali 103 milijone.

Nova vlada, ki jo vodi dr. Miro Cerar, se je odločila, da je treba spet zaostriti varčevanje. Potem ko so poskus dodatnega znižanja plač zavrnili sindikati javnega sektorja, vladi pa ni uspelo uveljaviti nekaterih novih davkov, je minister za finance dr. Dušan Mramor iznajdljivost pri varčevanju zahteval od vseh ministrstev.

Med sredstvi, ki jih upravlja ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak, so prihranek našli pri štipendijah. V rebalansu proračuna piše, da bo zanje na voljo 33 milijonov evrov manj.

»Ministrstvo nadaljuje varčevanje na račun potencialnih in nadarjenih študentov in dijakov,« so konec januarja javnost obvestili predstavniki Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, ki jo vodi Rok Likovič. Sredstva za štipendije so se lahko zmanjšala tudi zaradi nizkega materialnega cenzusa, saj lahko Zoisove štipendije dobijo le najrevnejši. Poleg tega so se zaostrili drugi pogoji za pridobitev štipendije. »Tako je na prvi stopnji bolonjskega študija kot obveznost predpisan izjemni dosežek, kar je še posebej v družboslovju domala nemogoče izpolniti,« so primer navedli v ŠOUL.

V času krize se je povečala tudi obremenitev študentskega dela, ki je na voljo zgolj študentom in dijakom ter je daleč najpogostejša oblika dela, s katero denar služijo študenti. »Leta 2012 je ministrstvo za štirinajst odstotkov dvignilo koncesijsko dajatev in študentskega dela je bilo manj za primerljivi delež,« pravi Matevž Kokol. Letos je država še bolj obremenila študentsko delo s socialnovarstvenimi prispevki.

»Politiki morda nočejo priznati, a mislim, da se zavedajo, da je študentsko delo močan socialni korektiv,« razmišlja Kokol, »zato ga tudi ohranjajo.«

Ker je bilo študentsko delo v primerjavi z drugimi oblikami dela manj obremenjeno z davki in prispevki, so študenti res pomenili nelojalno konkurenco drugim delavcem. Delodajalcem so sicer v številnih situacijah še vedno najbolj privlačna delovna sila, a v mnogih drugih to niso več.

Seveda bi bilo bolje, če bi država namenila študentom dovolj denarja, da jim ne bi bilo treba delati. So namreč študenti, ne delavci. Verjetno pa je študentsko delo vendarle boljše kot sistem študentskih kreditov.

Pravica pričakovanja

Kaj pa, če izobrazba ne bo več imela vrednosti?

Ljudje najrazličnejših svetovnih nazorov se strinjajo, da ima izobrazba vrednost in da mora biti dostopna tudi tistim iz revnejših družin. Večina bi se strinjala tudi, da je enakost možnosti tisti ideal, ki nas mora voditi, ko določamo okvir, v katerem poteka izobraževanje učencev, dijakov in študentov.

Dr. Mitja Sardoč s pedagoškega inštituta poudarja, da obstajajo tri dimenzije pravičnosti v izobraževanju. Ena je pravičnost enakih izhodišč, torej da imajo vsi enaka izhodišča, ne glede ozadje, iz katerega izhajajo. Druga je proceduralna pravičnost, ki pomeni akademsko poštenost, torej spoštovanje pravil. Tretja je »stakes fairness« oziroma »pravičnost izidov«, ki se nanaša na to, kakšne nagrade si lahko obetajo tisti, ki se v procesu izobraževanja izkažejo bolj kot drugi.

Dokler pristajamo na neoliberalno ideologijo, izobraženim ne moremo obljubiti visokega življenjskega standarda. S tem izobrazba izgublja vrednost.

Te tri dimenzije je podrobneje razčlenil Lesley A. Jacobs, profesor politologije in sociologije na univerzi York v Torontu. Pojasnil jih je na primeru boksarskega spopada. Enakost dostopa bi tu pomenila, da se borita boksarja, ki sta si primerljiva po teži. »Nekaj temeljno nepravičnega bi bilo v tem, da se 60 kilogramov težak borec pomeri s 90-kilogramskim težkokategornikom,« ponazarja. Proceduralna pravičnost bi se v tem primeru nanašala na pravila, kot je na primer prepoved udarcev pod pasom ali da zmagovalec ne sme biti dogovorjen. Pravičnost izidov pa se kaže v tem, da je natančno opredeljeno, kako se določi zmagovalec dvoboja, ter v tem, kako se razdeli nagrada. »Če zmagovalec dobi 750 tisoč dolarjev in poraženec 250 tisoč, je to pravičneje, kot če bi zmagovalec dobil milijon dolarjev, poraženec pa nič,« utemeljuje Jacobs.

Prvi dve dimenziji pravičnosti sta veliko bolj splošno sprejemljivi kot tretja. Proceduralna pravičnost in pravičnost dostopa namreč predpostavljata posege družbe oziroma države v izobraževalne ustanove, s tem da podeljuje socialne transferje in subvencije revnejšim ter da določa pravila poteka izobraževanja.

S tem bi se načeloma strinjali tudi neoliberalni teoretiki, kateri ideal je svobodni trg, kjer se tekmuje in zmaguje na podlagi sposobnosti in truda. Tudi ameriški ekonomist Milton Friedman, ki je umrl leta 2008, se je zavzemal za povečevanje dostopnosti izobraževanja za otroke revnejših. Njegovi predlogi rešitev so sicer druga zgodba: predlagal je privatizacijo šol in spremembo načina financiranja. Še vedno bi dobivale javni denar, a ne neposredno iz proračuna, ampak prek vavčerjev, ki bi jih podeljevali otroci oziroma njihovi starši.

Tretja dimenzija Jacobsove pravičnosti, pravičnost izidov, pa je za neoliberalce nesprejemljiva. Predpostavlja namreč, da država posega tudi na trg delovne sile, tako da izobraženim zagotavlja dovolj visok dohodek.

Neoliberalna ideologija temelji na prepričanju, da je vsak izid, dosežen na svobodnem trgu, pravičen. Svoboden oziroma nereguliran mora biti tudi trg delovne sile. Plača delavca in varnost njegove zaposlitve morata biti odvisna od tega, koliko je vreden za delodajalca. Če je njegova služba prekarna, to pač pomeni, da ni dovolj vlagal v povečevanje svoje vrednosti.

Friedman je na primer leta 1955 v članku »Vloga oblasti v izobraževanju« zapisal, da je šolanje »oblika investiranja v človeški kapital, ki je natanko takšno, kot so investicije v stroje, stavbe ali druge oblike ne-človeškega kapitala. Njegova funkcija je povečati ekonomsko produktivnost človeškega bitja. Če v tem uspe, je posameznik v družbi svobodne pobude nagrajen s prejemkom višjega povračila za svoje storitve«.

Neoliberalni pogled med drugim zanemarja dejstvo, da delavec za preživetje mora delati, zato je njegova pogajalska moč šibkejša od delodajalčeve. Če sledimo neoliberalnemu vidiku, pridemo tja, kjer smo zdaj: življenjski standard delavcev se znižuje, življenjski standard kapitalistov pa povečuje.

»Če se znižuje število zaželenih služb oziroma družbenih položajev, se znižuje tudi vrednost izobraževanja,« opozarja Sardoč.

Na to je želela opozoriti magistrica antropologije Miša Gams, ko je po petnajstih letih začela čistiti čevlje, hkrati pa s transparenti sporočala: »Ni statusa? Ni panike! Bova skupaj čistila čevlje.«