Erik Valenčič

»Kot vojni novinar tvegam, da me obglavijo islamisti, da me ubije ostrostrelec v Kobaneju, potem pa mi neki zapečkarji v Sloveniji podtikajo, da sem terorist. To streljanje prek tviterja je veliko bolj zanikrno od ostrostrelcev.«

Erik Valenčič je šel v Irak prvič leta 2003, malo pred drugo zalivsko vojno. Od takrat se vrača v te kraje, kot novinar, kot vojni poročevalec. Bil je še v Siriji, Palestini, v Izrael ga niso spustili, pa v Egiptu, Libiji, Sudanu, Afganistanu … Povsod je spoznaval, da se vojne vedno znova rojevajo, da so v interesu velikih sil in da v njih najbolj nastradajo nemočni, civilisti, otroci, ljudje, ujeti v svet nasilja in zla.

Erik je dolgo delal za Radio Študent, leta je pisal za Mladino, v zadnjem času poroča za TV Slovenija. In tam je zaradi svojega dela naletel na resne težave. Zaradi lanske oddaje Koalicija sovraštva, ki govori o povezavah Sove, politike in radikalnih desničarjev, so ga poklicali na tožilstvo. Janez Janša ga je obtožil, da je potencialni terorist, varuh pravic gledalcev Lado Ambrožič naj bi zaradi njegovega »neprimernega poziranja« zahteval razpravo v programskem svetu. Kar je seveda absurdno, gre za spin, pravi Erik. In za podle stvari.

Erik naj bi se kmalu vrnil v Kurdistan, k ljudem, o katerih pripravlja dokumentarno oddajo, k ljudem, ki so njegovi prijatelji. Z njimi je bil na prvih bojnih linijah, drugače kot marsikateri vojni dopisnik.

Kmalu naj bi oddajo predvajali na TV Slovenija.

So te že obiskali kakšni tajni agenti, vsaj iz Sove, če ne že iz Cie, saj si potencialni terorist?

Nimam stikov s temi ljudmi. Sem pa nekoč res pil čaj in jedel kuskus z nekim agentom Cie. To je bilo na turško-sirski meji leta 2012. Čakali smo nekega novinarja, da bi prišel v to našo »varno hišo«, kjer je bila operativna celica sirskih upornikov, da nas spravijo čez mejo. Potem je prišel neki človek in sem ga vprašal, hej, si ti ta novinar, pa je prebledel in potem hitel razlagati zgodbo o tem, da je samo na obisku pri starih prijateljih. Kakšnih prijateljih? Malo prej se je z njimi rokoval na hodniku, drug drugemu pa so se predstavljali z imeni. Bil naj bi Kanadčan, a je angleščino govoril z naglasom z juga ZDA. To vem iz nekaj stavkov, ker se z menoj ni želel veliko pogovarjati. Potem sem prebral v Washington Postu, da ima na tem območju Cia veliko operativcev, ki skrbijo za dotok orožja sirskim upornikom.

Pa si imel doslej kdaj težave zaradi novinarskega dela, zaradi svoje kritike ameriške in izraelske politike do Bližnjega vzhoda in arabskih držav?

Nič hujšega. Dvajsetega junija leta 2004 so mi odvzeli prostost na letališču v Izraelu. Namenjen sem bil v Gazo, imel sem vsa potrebna dovoljenja, od izraelskih in palestinskih oblasti. Potem so me na letališču Ben Gurion v Tel Avivu zasliševali kakšnih šest ur in mi na koncu povedali, da pomenim varnostno grožnjo, izgnali so me iz države ter za deset let prepovedali vstop v Izrael. Ne tedanjemu veleposlaniku Slovenije Igorju Pogačarju ne drugim ni uspelo zvedeti, kakšno varnostno tveganje naj bi pomenil. A za to tudi gre. Veliko novinarjev, aktivistov, tudi Nobelova nagrajenka za mir Mairead Maguire in pa Noam Chomsky, je bilo označenih za varnostno grožnjo. Izraelu potem zaradi državne tajnosti ni treba razlagati, kaj je v ozadju tega statusa. Jasno pa je, da želijo kritičnim ljudem preprečiti, da bi videli, kako Izraelci ravnajo s Palestinci na zasedenih ozemljih. Tudi prav. Šel sem v Gazo skozi Egipt. Že štirikrat.

Če torej Janša opozarja izraelske oblasti ali pa Cio, da si potencialni terorist, je to brez pravega haska, saj oni to že vedo.

Janša je malo naiven. Že takrat na letališču v Tel Avivu so me peljali po dolgem belem hodniku, ki je imel na koncu samo ena vrata – počutil sem se kot statist v nadaljevanki Dosjeji X. V majhni sobi je bil starejši možakar, ki je bil uslužbenec tajne službe ministrstva za obrambo. Tako da sem se že pred desetimi leti v Izraelu pogovarjal z bistveno vplivnejšimi posamezniki, kot pa so tisti nižji uradniki, ki morajo na izraelskem zunanjem ministrstvu brati najrazličnejše blodnjave tvite, ki jih ni malo.

To, da mene označujejo za ekstremista, pomeni, da se me bojijo. Tisti, ki se te boji, te želi vedno diskreditirati. Te označbe razumem kot priznanje.

Kako razumeš vse te pridevnike, ki ti jih v Sloveniji obeša politika, da si radikalec, ekstremist, anarhist, skrajni levičar, terorist, džihadist …

Sem v dobri družbi. Ali ni SDS nekoč že bivšega predsednika Danila Türka označevala za nekoga, ki je bil seznanjen s terorističnimi napadi? To, da mene označujejo za ekstremista, pomeni, da se me bojijo. Tisti, ki se te boji, te želi vedno diskreditirati. Te označbe tako razumem tudi kot priznanje svojemu delu, predvsem, ko je govor o oddaji Koalicija sovraštva. Ampak veš, zakaj me zmerjajo z ekstremistom, anarhistom in džihadistom? Ker sem premlad, da bi me označili za nekdanjega Udbaša.

Zakaj se vojni reporterji radi fotografirajo z orožjem?

Spomni se Carterjevega svetovalca za nacionalno varnost Zbigniewa Brzezinskega, ki je v začetku osemdesetih pomagal oskrbovati afganistanske borce za svobodo, kasnejše džihadiste in teroriste z orožjem. Nekoč je tulil vpričo njih: »Alah je na vaši strani!« Sam česa takšnega nikoli ne bi rekel. Vprašal si me za mojo fotografijo s kalašnikovko. Nekateri pravijo, da gre za samovšečnost. Mislim, da ne. To je bilo decembra 2006, bil sem v Iraku, kjer si orožje videl vsepovsod. Te stvari te na začetku fascinirajo. S fotografom Matejem Leskovškom sva neki večer sedela v recepciji hotela v Erbilu in se fotografirala skupaj z osebjem, ki je bilo zaradi varnosti oboroženo. Ena izmed teh fotografij je tudi ta, zdaj tako zelo sporna.

V svojih člankih, novinarskih prispevkih pišeš o miru, trpljenju ljudi, nesmiselnosti vojne, zakaj potem fotografija z orožjem?

Verjamem, da imajo skoraj vsi vojni poročevalci kakšno takšno fotografijo za osebni arhiv, in ta moja ni nikakršna izjema. Prav tako sem se takrat fotografiral s kurdskimi borci. Gre za neko fazo v razvoju vojnega poročevalca, ko so ti te stvari nove, zanimive, nenavadne. Zato te prevzamejo. Fotografija je spomin na to, kako sem bil začuden, ko sem videl oborožene delavce na recepciji hotela. Januarja 2007 jo je objavil Radio Študent in je na internetu dosegljiva že osem let. Janša tu ni opravil napornega raziskovalnega dela, vtipkal je moje ime v Google in kliknil na ’Slike’.

Kaj pa tista, ko si na shodu Hamasa, za nekatere države teroristične organizacije, z majico Lojzeta Peterleta? Prisrčna šala.

Se strinjam. Vedel sem, da imata Hamas in Nova Slovenija skupno zeleno barvo. Z majico Lojzeta Peterleta sem nekaj časa strašil po Metelkovi, potem je končala v omari. Spet sem jo našel, ko sem pakiral stvari za Gazo. Seveda sem jo vzel s seboj. Tam sem fotografiral shod ob obletnici ustanovitve Hamasa in naredil še to fotografijo – spet za moje prijatelje na Radiu Študent. Toda ko sem na samem shodu hotel na majici z dolgimi rokavi pokazati zelenega Peterleta, sem pomisli, ali ni mogoče Peterle podoben kakšnemu izraelskemu generalu. A na srečo ni, še brado ima, kar imajo hamasovci tudi radi.

Zakaj vse to sprašujem? Te fotografije – ti s puško, na zboru Hamasa in v Mladinini majici z Osamo bin Ladnom – kako so lahko takšne benigne stvari dokaz, da si potencialni terorist? Tega ne razumem.

To je pač Slovenija in njena politična kultura. In to je takšna kultura, da že spada v polje psihotike. Vse te fotografije, vsa ta zajebancija, so neposredno povezane s svetom, ki ga doživljaš kot vojni novinar. Vidiš toliko bolečine, tragedij, slišiš toliko žalostnih zgodb, streljajo nate, v tvojo neposredno bližino padajo granate, in ves ta pritisk moraš, takšna je človeška narava, razbijati tudi s humorjem. Te fotografije sem naredil zase in za svoje prijatelje, da jim pokažem utrinke iz tamkajšnjega sveta. Vsega hudega, kar tam vidiš in doživiš, ne moreš razlagati ne prijateljem ne svoji punci. Številne težke zgodbe obdržiš zase, to prtljago nosiš sam. Zato te smešne fotografije – da se lahko smejiš na pijači s prijatelji, nekako vsaj malo pozabiš na vse tragične zgodbe, ki te spremljajo vse življenje.

Z zlom se ne da pogajati, ne moreš ga razumeti, ne moreš ga opravičiti, treba ga je izbrisati. Sem za mir, sem mirovnik, a s takšnim zlom, kot ga predstavlja Islamska država, miru ne more biti. Tako kot z nacisti ni moglo biti miru.

Prvič si bil v Iraku leta 2003, z nesrečnim Živim ščitom, ki se je sesedel sam vase. Bil si star 23 let. Potem si izjavil, da te je ta izkušnja tako zaznamovala, da si postal drug človek. Kaj se je zgodilo?

Ob treh zjutraj me je klicala aktivistka Marta Gregorčič in mi povedala, da gre v Irak, pa sem rekel, velja, grem tudi jaz. In čez nekaj tednov sem bil v Bagdadu. Živi ščit, sestavljen iz več sto aktivistov, je sčasoma razpadel. Sam sem se hitro distanciral od te konfuzne in med seboj sprte množice in kot prostovoljec pristal v neki bagdadski bolnišnici, v drugem nadstropju otroškega oddelka, kamor so vozili otroke, ki so se rodili s telesnimi deformacijami zaradi osiromašenega urana. Ta je bil v ameriških bombah, s katerimi so ZDA napadle državo že v prvi zalivski vojni. Spomnim se otroka brez oči in Aiše, punčke, ki je umrla le nekaj dni po mojem prihodu, spomnim se otrok z nerazvitimi udi. Dajal sem jim igrače in počutil sem se, kot da jim polagam rože na grobove, ker so bili rojeni v smrt. Nikoli v življenju se nisem počutil tako nemočnega in nepomembnega. To je spremenilo moje življenje; odločil sem se, da bom odtlej redno potoval na Bližnji vzhod in poročal o tovrstnih tragedijah, ki jih svetovni mediji spregledajo ali zabeležijo kot kolateralno škodo. Zanimajo jih druge stvari, takrat recimo fantomsko orožje za množično uničenje. Odločil sem se, da ti mediji ne bodo moji razlagalci sveta, ampak da si bom svet razlagal sam.

Od tega je že skoraj ducat let. Kako se je v tem času spremenil Bližnji vzhod?

Ti kraji nikoli niso bili zares mirni, a v zadnjih letih se je zgodila takšna degradacija, kot jo je pričakoval le malokdo. Danes kot novinar nisi več nikjer varen. Prej sem samo v afganistanskem Kandaharju razmišljal o tem, ali me bodo ugrabili talibani, zdaj pa je na Bližnjem vzhodu ta možnost prisotna skoraj povsod. Enostavno ne veš, komu zaupati. Včasih je bil problem na fronti, v obleganih mestih, zdaj pa je nevaren že prihod v te kraje. Obstajajo različne Facebook skupne, kjer si poročevalci izmenjujejo informacije, komu zaupati, komu ne. Lahko se namreč zgodi, da te prevajalec, ki ga najameš, proda Islamski državi. Celo v Urfi, turškem mestu, ki je bilo še nedavno polno turistov, je pametno bivati v hotelu, ki ga vodijo preverjeni kurdski prijatelji. Ki te ščitijo, spet s puškam na recepciji. Situacija se je resnično zelo poslabšala. Poleti 2012 sem bil recimo v Siriji, severno od Alepa, s sirskimi uporniki. Med njimi so bili Kurdi, Turkmenci in Arabci. Že takrat so se med seboj pogovarjali, kam gre ta vojna zoper Asada, kako ohraniti medetnično strpnost, in mi odkrito govorili, da gredo stvari v napačno smer. Američani, Katarci, Savdijci so dobavljali orožje tudi napačnim skupinam. Napovedali so razvoj in vzpon novih islamističnih gibanj, a nihče si ni predstavljal, da bo prišlo do tako strahotnega problema, kot ga danes pomeni samozvana Islamska država. Seveda ni krivo le ameriško orožje, kriva je tudi prejšnja Al Malikejeva sektaška vlada v Bagdadu. Stvari so eksplodirale, postale so popolnoma nepredvidljive.

Pred nekaj tedni si se vrnil iz Kurdistana. Bil si tudi v Kobaneju, mestu, v katerem so še vedno potekali spopadi med kurdskimi borci in Islamsko državo. Kako je bilo?

Najprej sem bil v Iraku. Sam, s kamero, ki je bila zavarovana, jaz pa ne. Snemal sem dokumentarec za RTV, ki ga zdaj montiramo. Jaz in moja zavarovana kamera sva bila najprej na dveh frontah, v Kirkuku in na gori Sindžar, kamor sem prišel s pešmergo, kurdsko vojsko v Iraku. Potem sem odšel do turško-sirske meje. Ko sem z nje opazoval Kobane, iz katerega se je dvigoval črn dim, sem pomisli, ali res hočem tja. Ampak sem vedel, da bom šel. Ne narediš, če karikiram, tisoč kilometrov, da potem ne bi stopil še petsto metrov naprej. Želel sem spoznati te najbolj pogumne kurdske borce, organizirane v Ljudske obrambne enote, ki se zgledujejo po Titovih partizanih. Slišim, da se slovenski desničarji navdušujejo nad Kurdi v Kobaneju, ti borci pa se navdušujejo nad rdečo zvezdo. Skratka, 1. januarja sem s skupino 20 kurdskih borcev ponoči tekel čez turško-sirsko mejo v ravni vrsti čez minsko polje proti eksplozijam in, priznam, takrat sem malce podvomil o svoji razsodnosti. Seveda me je bilo strah, v trebuhu nosiš kovinsko kroglo, a ko sem prišel tja, videl najstnike, punce, ljudi, ki se borijo in umirajo, sem pri priči ugotovil, da hočem biti z njimi. Da hočem poročati o njih. Skupaj smo veliko preživeli. Neki dan me je skoraj zadel ostrostrelec Islamske države, kar imam posneto. In to je to, česar ne sprejmem – kot vojni novinar tvegam, da me obglavijo islamisti, da me ubije ostrostrelec v Kobaneju, potem pa mi neki zapečkarji v Sloveniji podtikajo, da sem terorist. To streljanje prek tviterja mi je veliko bolj zanikrno od ostrostrelcev, je strahopetno in hinavsko.

Spomnim se otroka brez oči in Aiše, punčke, ki je umrla le nekaj dni po tem, ko sem prišel tja, spomnim se otrok z nerazvitimi udi. Dajal sem jim igrače in počutil sem se, kot da jim polagam rože na grobove, ker so bili rojeni v smrt.

Kaj se je zgodilo v Kobaneju?

Glede ostrostrelca? Borci so mi rekli: drži se vzhodne strani ulice, ne hodi iz kritja. A ker želiš dobiti dobre posnetke, te zanese, greš en korak, pa še en korak, dokler nisi na čistini. Potem pa slišiš žvižg mimo ušes. Samo ena krogla, torej ostrostrelec. Ampak v redu, potem smo šli na prvo bojno linijo, bili smo kakšnih 15 metrov od položajev islamistov, ki so bili na drugi strani ulice. Bilo je čudovito, videl sem, kako kurdski borci in borke drug drugemu pojejo prek walkie-talkijev. Sicer pa smo čutili veliko pomanjkanje. Edina hrana, ki je je bilo v izobilju, so bile ’kokoši’, a jih nisi smel jesti, ker so se pitale s trupli islamistov in poginjale – iz meni neznanega razloga vedno na vogalih hiš. Trupel islamistov se nihče ni dotikal, ker so bile pod njimi velikokrat podstavljene bombe.

Kako sam razumeš Islamsko državo? Kako dojamejo Kurdi svoje nasprotnika?

Intervjuval sem, pa daleč od tega, da bi se z njimi strinjal, džihadiste, ki so znali argumentirati svoj boj. Pogovarjal sem se recimo z vodjo islamskega džihada v Gazi, ki me je presenetil s svojo inteligenco in retoriko. Že to, da lahko prideš do džihadistov in se z njimi pogovarjaš, pomeni, da obstajajo neka pravila igre. Osama bin Laden je recimo britanskega novinarja Roberta Fiska označil za »nevtralnega«. Takšna pravila novinarjem omogočajo delo. Z Islamsko državo pa je drugače. Kurdi samozvano Islamsko državo – veliko muslimanov je zaradi tega imena upravičeno užaljenih – dojemajo kot čisto zlo. Z njimi se ne moreš pogovarjati. Veš, kaj so ti islamisti počeli v Kobaneju? V mesto so pošiljali kurdske otroke, opasane z bombami, ki so jim prej oprali možgane, da so se potem razstrelili med svojimi sorojaki. Z zlom se ne da pogajati, ne moreš ga razumeti, ne moreš ga opravičiti, treba ga je izbrisati. Sem za mir, sem mirovnik, a s takšnim zlom miru ne more biti. Tako kot z nacisti ni moglo biti miru. Bojim pa se, da se bo to zlo v naslednjih letih še bolj razraščalo in postalo močnejše.

Kako to misliš?

Spomni se, kako je bilo, ko smo vstopili v 21. stoletje: pompozno velike besede in bleščeči ognjemeti. Toda kot kaže, bo 21. stoletje stoletje terorizma in ekstremizmov in revščine. Po svetu se širijo območja brezvladja. Vem, da se, hodim po njih. Bil sem v Libiji, ko je bila še država, danes Libija ne obstaja več. V Siriji, v Iraku je enako, tudi Egipt razpada … Upam celo trditi, da je zahodnim silam, ki se vse bolj zapirajo, ki postajajo trdnjave, to v interesu. Ne gre za verske vojne, gre za geopolitične interese. Ne, ni islam kriv, da je svet, kakršen je. Veliki, močni in vplivni podpihujejo rasizem in versko razklanost. Huntingtonov Spopad civilizacij je postavil ideološko podstat vsega, kar se je zgodilo v zadnjih dveh desetletjih. Ne gre pozabiti, da je bil harvardski profesor Samuel Huntington v času administracije ameriškega predsednika Carterja in Johnsona svetovalec Bele hiše, NSA in Cie. Ko je padel komunizem, so na Zahodu potrebovali drugega svetovnega sovražnika in ga našli v Islamu. Tik pred tem pa so še namenjali milijarde dolarjev bin Ladnovim džihadistom v Afganistanu.

Ravno zaradi tovrstnega razmišljanja bi ti tukaj v Sloveniji očitali, da si neobjektiven.

Na vratih svoje pisarne na RTV imam nalepljen list z besedami novinarja Chrisa Hedgesa, ki pravi, da je objektivnost ubila novinarstvo. »Nikoli nisem želel biti objektiven,« je zapisal v svoji knjigi World as it is. »Kako si lahko nevtralen do vojnih dobičkarjev, ki lažejo in poskušajo skriti zločine, ki so jih storili, in profite, ki so jih ustvarili. Kako si lahko objektiven ob človeški bolečini. In končno, kako si lahko nevtralen do tistih, ki so odgovorni za trpljenje. Če bi tudi vi videli vojno klavnico tako od blizu, kot sem jo sam, potem tudi vi ne bi bili nevtralni.« Kritike o tem, da sem neobjektiven, ne sprejmem. Objektivno poročam o humanitarnih stiskah, bedah, vojnih grozotah, kot jih vidim in dokumentiram. Sprejemam pa oznako, da sem velikokrat enostranski. Enostranski sem zato, ker pokrivam tisto stran, ki je mainstream mediji praviloma ne pokrivajo. Če sem morda oster v prispevkih, je to zato, ker sem tam bil. Ker vem, kako je v Palestini, kako je v Iraku, kako je v Siriji, Libiji, v Južnem Sudanu, Afganistanu ... Nihče, ki je delal svojo novinarsko kariero za računalniškim ekranom, tudi če mi je nadrejen, mi ne bo razlagal, kako je v svetu. In zakaj novinarji, ki zelo dobro poznamo svoja področja, ne bi smeli imeti in povedati svojih mnenj? Kje piše, da moramo hoditi naokoli kot kastrirani cucki? Resno, kje?

Te televizijska hiša, vodstvo, po zaslišanju in Janševem tvitu podpira?

Ne vem, nihče iz vodstva me ni kontaktiral. Če se pošalim, ne vem, ali me bodo vrgli iz hiše ali nagradili, ali kaj. Za zdaj me bolj ignorirajo. Moram priznati, da mi to paše, ker se lahko posvečam svojemu delu.

Lahko se celo zgodi, da bo Programski svet TV Slovenija razpravljal o tvoji majici in terorizmu, ne pa o tem, kako te je napadla politika, kako te preganja tožilstvo, zakaj ti lastna medijska hiša na začetku ni želela dati pravne pomoči.

Gre za spin, za prelaganje odgovornosti, od urednikov k varuhu gledalčevih pravic, pa potem do svetnikov. Pazi, o meni naj bi zdaj razpravljali zaradi nekega poziva, ki ga je sestavil človek, ki so ga, kot razumem, zaradi desničarskega ekstremizma odpustili z Radia Ognjišče. Kar je zelo smešno, to bi bilo tako, kot če bi koga nagnali z Radia Študent, ker je prevelik levičar. Ko sem delal Koalicijo sovraštva, zaradi katere sem zdaj v postopku, so za mano stali vodstvo hiše, uredništvo in tudi pravna služba TV Slovenija, ki si je oddajo prej ogledala in dala pozitivno mnenje. Zakaj je zdaj ta oddaja problem?

Zakaj novinarji, ki zelo dobro poznamo svoja področja, ne bi smeli imeti svojih mnenj in jih povedati? Kje piše, da moramo hoditi naokoli kot kastrirani cucki? Resno, kje?

Hm, v oddaji si dokazal, da je bila Slovensko varnostno-obveščevalna agencija politično zlorabljena in da je »spregledala« obstoj neonacističnih skupin v Sloveniji.

Sam ne bi bil rad nikoli v položaju, da bi eden od teh lunatikov, ki izdelujejo cevne bombe, to bombo tudi vrgel. Ne bi bil rad v položaju, ko bi moral reči, poglejte, razkrili smo, opozorili smo vas, vi pa ste se raje šli politizacijo. Absurd je še večji. V Sloveniji se pojavlja razrast skrajno desničarskih skupin, imamo največjo opozicijsko stranko, ki širi sovražni govor o »opankarskem žurnalizmu« in podobno ter ima dokazane povezave z neonacisti, državni organi pregona pa želijo kaznovati novinarje. Pred časom sta na TV Slovenija prišla kriminalista, ki sta preverjala govorice, ali sem res dobil službo na RTV prek nekih izmišljenih družinskih povezav. Mimogrede, ne, nisem in nočem. Zakaj ta kriminalista takrat nista stopila še v mojo pisarno in me vprašala o fotografijah cevnih bomb, ki smo jih pokazali v oddaji, torej kateri neonacisti so jih izdelali, kje v Sloveniji so nastale ...

Kdaj boš dokončal oddajo Fronte Kurdistana?

Predvidoma konec februarja, takrat naj bi bila že predvajana. Mesto Kobane je zdaj osvobojeno, marsikdo pa se ne zaveda, da je še vedno obkoljeno in oblegano. Tja se hočem vrniti, ker pogrešam svoje prijatelje, in upam, da jih bom vse našel žive. Boji se zdaj selijo na podeželje, Kurdi morajo v regiji Kobane osvoboditi še več kot 300 vasi in zaselkov. Res je, ZDA jim pomagajo z zračno podporo, toda premalo, kar sem videl tudi sam. Po drugi strani obstajajo zelo močni indici, da Turčija tu pa tam pomaga Islamski državi. 29. novembra je turška vojska skozi sicer zaprt mejni prehod spustila avto bombo, ki jo je vozil samomorilski napadalec in se razstrelil v Kobaneju. To ni nobeno naključje, to je Bližnji vzhod, ki ga moramo razumeti kot šahovnico, na kateri ima vsako polje še svojih 64 polj. Toda če zahodne sile in Turčija računajo na to, da se bodo Kurdi izčrpali v dolgotrajnem boju z Islamsko državo in da ne bodo imeli moči zahtevati svoje države, se motijo. Biti Kurd dejansko pomeni biti borec.

Kaj je po zadnjem potovanju ostalo v tebi, katere podobe se ti vrtijo pred očmi?

Veliko jih je, nisem imel še časa vseh sprocesirati, ker sem se po vrnitvi domov moral ukvarjati s kupom drugih stvari. Ampak so podobe, ki se mi pred očmi vrtijo v poznih večernih urah. Ko sem prišel v Kobane, sem rekel, rad bi takoj začel delati, in so me odpeljali v kletne prostore osnovne šole, v katerih je začasna bolnišnica. Tistim sobam ne morem reči operacijske. V eni od njih je bila triletna punčka z razparanim trebuhom, ki je kasneje umrla, in v tistem času, ko sem bil tam, v tistih petnajstih minutah, so pripeljali v ’bolnico’ še štiri ranjene borce. Takoj mi je bilo jasno, kje sem. Sredi vojne. Ampak to sprejmem. Bil sem na treh frontah v treh tednih. Nisem pa vedel, da me čaka še četrta, zahrbtna, takoj po vrnitvi domov.