»Najprej bomo zavzeli Atene, nato bo padel tudi Madrid!«

Srećko Horvat, Hrvaški filozof, aktivist in ustanovitelj zagrebškega festivala Subversive

6. 2. 2015  |  Mladina 6  |  Komentar

Ko je maja 2013 na uradni obisk v kabinet tedanjega predsednika Republike Hrvaške Iva Josipovića prišla delegacija Subversive Festivala – Oliver Stone, Slavoj Žižek in Aleksis Cipras –, so bile prve predsednikove besede: »Vem, da me najbrž nimate za levičarja, toda tisti na desnici me imajo. Veste, težko je ...« Po uvodnem kramljanju, med katerim je imel glavno besedo seveda Žižek, je Josipović nagovoril Ciprasa: »Vi ste torej ’najnevarnejši človek’ v Evropi?« On pa je odvrnil: »Ne, gospod predsednik, nevaren nisem jaz, nevarne so razmere v Evropi.«

Ciprasa sem spoznal mesec dni prej v Atenah. Siriza ima prostore na Trgu svobode, stavba pa na prvi pogled spominja na tiste iz filmov Terryja Gilliama, v katerih množica zaposlenih teka naokrog in iz nadstropja v nadstropje. V prvem nadstropju je bila zakajena kantina, v drugih so se nizale pisarne in ljudje so hiteli iz ene v drugo. Hodniki so bili ozki in dvigalo majhno. V sedmem nadstropju, kjer je bila Ciprasova pisarna, sem po naključju naletel na starega tovariša Harisa Golemisa, sicer direktorja Inštituta Nikosa Pulancasa, s katerim sva se seznanila na Svetovnem socialnem forumu v Senegalu. Združil je del Transform! Networka oziroma Evropske levice, bistvenega dejavnika pri evropskem povezovanju Sirize z vsemi drugimi naprednimi strankami in gibanji. Pripovedoval mi je, da so razmere v Grčiji dosegle raven humanitarne katastrofe; njegova mama je zbolela, toda ker so medicinske sestre odpustili, v bolnišnici ni bilo nikogar, ki bi skrbel za bolnike, zato je moral ob vsem svojem delu pol dneva prebiti tam, da je sam skrbel za mamo.

Vstopila sva v pisarno in čez čas se nama je pridružil še Aleksis. Čeprav sva se videla prvič, se je vedel, kot da se že dolgo poznava. Ne le da so njegovi sodelavci podrobno preučili, od kod in zakaj prihajam, jasno mu je bilo tudi, da je vabilo na Hrvaško prišlo v pravem trenutku. Ni se mu zdelo najbolj bistveno, ali bo dobil priložnost za sestanek s kom iz hrvaške vlade, čeprav bi bilo to koristno, kot je dejal, kajti Sirizo bi v Evropi zaradi tega jemali resneje, pomembno se mu je zdelo predvsem, da bo to jasen znak, da se države na obrobju EU, med katere sodi tudi Hrvaška, najnovejša članica, lahko skupaj uprejo varčevalnim ukrepom.

Čeprav se je nekaj dni pred najinim sestankom vrnil s Chavezovega pogreba, bil pa je tudi na praznovanju obletnice »nageljnove revolucije« na Portugalskem, se je popolnoma osredotočil na tisto, kar naj bi mesec pozneje počeli v Zagrebu, in to do najmanjših podrobnosti.

Varufakis je takoj odpustil nepotrebne svetovalce na ministrstvu, službo pa so spet dobile čistilke, ki jih je zaradi varčevalnih ukrepov odpustila prejšnja vlada.

Le nekaj dni pred tem se je v Nemčiji sešel s finančnim ministrom Wolfgangom Schäublom in ta mu je pojasnil, da v zvezi z varčevalnimi ukrepi »ni druge možnosti«. Cipras je na to umirjeno odvrnil, da »program varčevalnih ukrepov ni bil učinkovit nikjer v Evropi«. Bil je tudi v Washingtonu itd. Vsak sestanek ali potovanje je bilo skrbno načrtovano, z vnaprej določenim ciljem in učinkom za Grčijo, ki naj bi ga doseglo. Ravno takrat so ga nekateri v Grčiji kritizirali, češ da se sestaja z razrednimi sovražniki v Nemčiji in Ameriki, toda že tedaj je vedel, da bodoči premier ne sme zanemarjati bilateralnih odnosov z drugimi državami. To ni pomenilo, da bo zaradi tega kaj manj nevaren. Ravno nasprotno ...

V dneh, ko sem se z njim seznanil v Atenah, so vse ankete kazale, da ima 43 odstotkov možnosti, da postane grški premier. Že takrat ga ni bilo taksista ali prodajalca, ki ne bi vedel, kdo je Cipras. Ko je bil izvoljen za predsednika Sinaspismosa, največje stranke v tedanji Sirizini koaliciji, je bil star šele 33 let in je tako postal najmlajši predsednik stranke v grški zgodovini. Danes, pri 40 letih, je najmlajši grški premier v zadnjih 150 letih.

Kaj sta se Josipović in Cipras pogovarjala za zaprtimi vrati, ne vem, ne bi rekel, da je to kakorkoli učinkovalo na Evropo, prav tako pa tudi ni vplivalo na Josipovićeve volivce na Hrvaškem, toda v Grčiji so o tem srečanju precej poročali. Pred kamerami grške nacionalne televizije, katere ekipa je z nami prišla v predsedniški kabinet, je Cipras hollywoodskemu režiserju razkril, da mu je še posebej všeč film Vod iz leta 1986, ki govori o vietnamski vojni, Stone pa ga je posnel na podlagi osebne izkušnje, saj je bil leta 1967 v Vietnamu pripadnik pehotnih enot ameriške vojske. Dodal pa je, da se danes bije drugačna vojna, »danes smo sredi gospodarske vojne, tudi v tej so žrtve, žrtve varčevalnih ukrepov, in to ne samo v Grčiji, ampak povsod po Evropi«. Stone mu je odgovoril, da je bil Georgios Papadopulos, ki je najprej sodeloval z nacisti, pozneje, od leta 1967 do 1974, pa je bil eden od vodij vojaške hunte v Grčiji, Cijin agent in da so imele ZDA v Grčiji od nekdaj zelo velik vpliv. Ko smo pred dnevi izvedeli, da je Cipras postal grški premier, se mi je Stone nemudoma oglasil in mi naročil, naj mu čestitam in povem, da je to pomemben trenutek za Evropo.

Ko je bil v Zagrebu, se je zgodilo nekaj zanimivega, kar bi ga lahko stalo glasove. Grška nacionalna televizija nas je presenetila pred restavracijo, in ko je ekipa Stona vprašala, kaj si misli o Ciprasu, je odgovoril: »Pravkar sem kosil ...« Tisti hip je vskočil Žižek in dodal: »S politikom in popolnim norcem.« Politik je bil seveda Cipras, »popolni norec« pa on sam. Stone je nadaljeval in dejal, da »Cipras pomeni upanje za Grčijo in da bo naredil nekaj pomembnega, ne le v Grčiji in ne le v Evropi, ampak morda tudi v svetu«. Žižek pa je komaj čakal, da bo lahko nadaljeval, kjer ga je Stone prekinil: »Tudi jaz verjamem vanj, vendar sem platonist, in če filozofi že ne kraljujejo, bi morali vsaj nadzorovati kralje. Podpiram ga torej, a le pod pogojem, da bom lahko njegov tajni svetovalec.« Ko je pozneje med razpravo s Ciprasom v kinu Europa dejal, da bi v »moji viziji demokratične prihodnosti morali vsi, ki ne podpirajo Sirize, dobiti enosmerno vozovnico prvega razreda za gulag«, je novica o tem hitro zasenčila celo obisk pri Josipoviću, pa tudi Stonovo podporo. V Atenah se je na Žižkove besede odzval celo tedanji premier Antonis Samaras in pripombo označil za »strašljivo in odvratno«, čeprav vsak, ki pozna Žižka, ve, da take trditve sodijo v njegov železni humoristični repertoar.

Tistega dne, ko je Nova demokracija iz tega napravila škandal in skušala doseči, da bi zaradi tega padla senca na Ciprasov uspešni obisk na Hrvaškem (srečanje s predsednikom Josipovićem, Oliverjem Stonom, Slavojem Žižkom, nabito polna dvorana kina Europa in ovacije občinstva itd.), je Zlata zora zagrozila, da bo zbrala sto tisoč Grkov, da bodo preprečili gradnjo džamije v središču Aten. Zlata zora je poslala pismo Islamski skupnosti Grčije: »Muslimanski morilci, če do 30. junija ne zaprete svojih bordelov po Grčiji, vas bomo poslali naravnost v pekel. Tiste, ki ne bodo upoštevali tega svarila, bomo poklali kot kokoši na cesti.«

Na eni strani je bila torej neškodljiva Žižkova šala, na drugi dejanska grožnja skrajnežev. Toda Samaras je izkoristil le prvo, ker je hotel vplivati na podporo Ciprasu. Kapital se v želji, da bi onemogočil levico, pogosto poveže z odkritim fašizmom. Kljub temu je bil Cipras v Zagrebu dokaj sproščen, čeprav je verjetno vedel, kaj ga čaka doma. Po pogovoru z Žižkom smo šli na sendvič v edino restavracijo s hitro pripravljeno hrano, ki je bila takrat odprta na Teslovi ulici, njegova telesna stražarja, ki sem ju pozneje redno videval ob njem in nekaj prijateljev. Telesna stražarja sta bila nekoliko živčna, Cipras pa popolnoma sproščen. Ko je nekdo iz družbe vprašal, zakaj sta stražarja ves čas ob njem, je drugi odgovoril: »Spomni se Allendeja, Evropa Ciprasu ne bo dopustila, da pride na oblast.« Kljub temu smo bili že na poti v diskoteko in prav Cipras je bil najživahnejši med vsemi. Že naslednjega dne se je vrnil v Atene.

Srečanje, za katero smo šele pozneje, retroaktivno, ugotovili, da je bilo usodno, se je zgodilo prav tiste dni na Subversive Festivalu. Poleg drugih Grkov je v Zagreb prišel tudi Janis Varufakis, ki se je ravno med grško krizo izkazal za enega najbolj kritičnih ekonomistov na svetu – finančne ukrepe, ki jih je EU vsiljevala Grčiji, je odkrito poimenoval »finančni waterboarding« in ameriški dušebrižniki so se ob tem seveda zgražali.

Od januarja 2004 do decembra 2006 je bil Papandreujev svetovalec za gospodarstvo, toda kmalu je postal eden najostrejših kritikov njegove vlade. V Zagreb je prišel z ženo, umetnico Danae, s katero je prepotoval pol sveta od Kosova do Cipra, od Palestine do Etiopije. Spominjam se, kako so Cipras, Kostas Duzinas in on govorili o stranki PASOK in Varufakisovi vlogi v njeni vladi. Šele pozneje sem izvedel, da je zelo kmalu po srečanju v Zagrebu začel pripravljati kovčke in da sta se z ženo vrnila v Atene. Danes vemo, zakaj ...

Postal je novi grški finančni minister in z mešanico umirjenosti in napadalnosti je že prve dni pokazal, da ne pozna šale. Takoj je odpustil nepotrebne svetovalce na ministrstvu, službo pa so spet dobile čistilke, ki jih je zaradi varčevalnih ukrepov odpustila prejšnja vlada. Več let je pisal precej bran in vpliven spletni dnevnik, v katerem je redno pojasnjeval svoja ekonomska stališča in analiziral finančno krizo, takoj ko je zasedel ministrski položaj, pa je napisal, da se ne bo več oglašal tako redno kot doslej, a bo dnevnik kljub temu pisal naprej, naj bo to za ministra še tako nenavadno. In nismo čakali dolgo. Oglasil se je takoj, ko je EU spet zagnala vik in krik, ker je bil prvi tuji uradnik, ki ga je sprejela nova grška vlada, ruski veleposlanik, in to ravno, ko je hotela EU vpeljati ukrepe zoper Rusijo. Varufakis ni ostal nikomur dolžan in je v spletnem dnevniku zapisal, da sicer ni pristojen, da bi govoril v imenu ministra za zunanje zadeve, vendar mora s položaja ministra za finance sporočiti, da ne gre za to, ali se Grčija z ukrepi strinja ali ne, ampak se je za veto odločila predvsem zato, ker nove grške vlade sploh ni nihče vprašal za mnenje! Gre, po njegovih besedah, za spoštovanje nacionalne suverenosti.

Prvi dve simbolni potezi, za kateri se je odločila Ciprasova vlada, dokazujeta, da je Siriza sklenila spremeniti način, na katerega sicer deluje tradicionalna politika »brez druge možnosti«. Cipras je dal najprej odstraniti barikade, ki so še od časa velikih protivladnih protestov zaradi varčevalnih ukrepov, torej od leta 2010, stale pred grškim parlamentom. Ne, grških poslancev ni treba varovati pred ljudstvom. Potem je, to je bilo prvo osebno dejanje, odkar je prejšnji ponedeljek postal predsednik grške vlade, z obiskom počastil spominsko znamenje v Kesarianiju, kjer so nacisti leta 1944 pobili 200 pripadnikov grškega odporniškega gibanja. Tradicionalno je bilo prvo dejanje novega premiera polaganje venca na grob neznanega junaka. Tako je že s to prvo potezo jasno pokazal ne le, kakšna je preteklost in kakšna bo prihodnost njegove vlade, ampak tudi, kaj si misli o koalicijskih partnerjih; ne, temelj sodobne Grčije niso nekakšni abstraktni neznani junaki, ampak prav protifašistični boj!

Še pomembnejše je bilo njegovo naslednje dejanje. Takoj je ustavil privatizacijske procese, ki sta jih vsilila MDS in Evropska centralna banka in naj bi sodili k »bailout planu«, med drugim privatizacijo pristanišča Pirej, avtocest, letališč itd. Spodbudil je ponovno zaposlovanje delavcev v javnem sektorju, ki so zaradi varčevalnih ukrepov ostali brez službe, med njimi tudi čistilk na finančnem ministrstvu. Trgi so se seveda odzvali »negativno«, toda Cipras ni popustil, nemudoma se je sestal z ruskim veleposlanikom, naslednjega dne pa s kitajsko delegacijo, s čimer je pokazal, da bo nova grška vlada geopolitiki namenjala izjemno veliko pozornosti. Takoj pa je napovedal tudi zmanjšanje vojaškega proračuna, vložil zahtevo za dodatno obdavčenje kapitalistov in prepoved bančnih špekulativnih ponudb, dal nalog za subvencioniranje hipotekarnih posojil najrevnejših, predlagal, naj brezdomci dobijo v uporabo državne, bančne in cerkvene stavbe, vsem brezposelnim in brezdomcem pa naj bi zagotovili tudi brezplačno zdravstvo. In kaj o tem pravi Financial Times? Demagogija?

Seveda veste, kako je videti na Hrvaškem, ko na oblast pride nova vlada. Vsi, naj gre za HDZ ali SDP, obljubljajo vse po vrsti, že prvi dan po prevzemu oblasti pa rečejo: »Sorry, tile pred nami so stvari tako zasrali, da jih nikakor ne moremo popraviti čez noč.« Cipras je pokazal, da je mogoče ravno nasprotno, in upajmo, da bo vztrajal na tej poti. To je preskus za levico, pa tudi za vso Evropo.

Cipras je že ob najinem prvem srečanju v Atenah, pa tudi pozneje v Zagrebu in še enkrat v Atenah, v Beogradu itd. pokazal, da je sočasno odločen in umirjen; da je skromen, vendar oster; da je hkrati stvaren človek in utopist oziroma da je utopija, pravzaprav tveganje značilno za vsako pravo politiko, če sploh hoče biti vredna tega imena. Politike brez tveganja ni, tako kot tudi pri ljubezni ne gre brez njega. Cipras drugače od naših politikov ni niti bahač niti izgubljenec, poleg tega ima smisel za humor in dober okus za glasbo, kar se je pokazalo na zadnjem predvolilnem zborovanju, na katerem je Leonard Cohen pel: »First we take Manhattan, then we take Berlin.« Na govorniški oder je takrat stopil Pablo Iglesias, vodja španskega Podemosa, s sporočilom, ki so ga razumeli vsi in je bilo morda obet drugačne Evrope: »Najprej bomo zavzeli Atene, nato bo padel tudi Madrid!«