Paul Collier: Potrebna je prava mera priseljevanja in odseljevanja

Migracije so ena od prednostnih nalog evropske komisije pod vodstvom Jeana-Clauda Junckerja. Juncker je ob izvolitvi obljubil, da želi vzpostaviti novo evropsko politiko za legalne migracije. V veliki meri je bil prisiljen migracije določiti kot eno od prednostnih nalog zaradi tragičnih smrti beguncev pred obalo italijanskega otoka Lampedusa, kjer so prejšnjega predsednika evropske komisije Joseja Manuela Barrosa v jeseni leta 2013 aktivisti humanitarnih organizacij izžvižgali in mu vzklikali »sramota« in »morilec«. Na Lampeduso se je odpravil, ko je tam v morju umrlo več kot 100 beguncev.

Paul Collier, izvedenec za Afriko in gospodarstva držav v razvoju na univerzi Oxford, zgrešeno evropsko politiko priseljevanja vidi tudi kot izvor ekstremnih gibanj, kot je v Nemčiji gibanje proti islamizaciji Pegida, v tem, da so politiki sredinskih strank pozabili na politiko migracij. V pogovoru za die Zeit je razložil, da je to napaka, kajti študije kažejo, da se ljudje v družbah ne vznemirjajo zaradi priseljevanja samega, ampak zato, ker priseljevanje spreminja njihovo okolje.

Če se na to odzovemo tako kot evropski politiki, ki so to temo ubili, se zgodi natanko to, kar imamo danes: ljudje svojih skrbi ne pozabijo. Levičarski in desničarski ekstremisti pa dobijo podarjeno temo, o kateri bi morali razpravljati politiki na politični sredini.

Tako imamo čustveno, smešno in polarizirano razpravo, ki se vrti okrog vprašanja, ali je priseljevanje dobro ali slabo, eni so za brezpogojno priseljevanje, drugi so proti. Ob tem je to vprašanje nesmisel. Paul Collier pravi, da je pravo vprašanje, koliko priseljevanja je za vse najboljše. To je po njegovih besedah odločilno vprašanje tako za bogate države, ki so cilj priseljevanja, kot za države, od koder priseljenci prihajajo.

Vprašanja o ekonomskih posledicah priseljevanja je treba zanemariti, odločilne so socialne posledice. »Vemo, da določena mera kulturne raznolikosti družbi koristi, ker novi priseljenci prinesejo inovacije in spremembe,« razlaga Collier. Če je ta meja presežena, so posledice priseljevanja za družbo lahko negativne. Ameriški sociolog Robert Putnam recimo pravi, da se medsebojno zaupanje v družbi znižuje, če se s priseljevanjem povečuje raznolikost. Za sodobne in bogate družbe je to pomembno zato, ker imamo številne in zelo kompleksne institucije, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju in sodelovanju. Tak je recimo naš socialni sistem. Če je ena družba preveč raznolika, je v takšnih sistemih težje poskrbeti za sodelovanje. To je standardna ugotovitev raziskav.

Druga značilnost družb v Evropi je po besedah Paula Collierja velikodušnost do tistih, ki so pomoči potrebni. Številne študije dokazujejo, da se pripravljenost družb za zagotovitev socialne varnosti zmanjša, če je veliko priseljevanja.

Toda kdo naj odloči, koliko priseljevanja je dobro in koliko je slabo? Paul Collier: »Družba bi se morala o tem pogajati. Tako bi takoj ugotovili, da obstajajo različni interesi. Mladi in izobraženi bodo znali ceniti prednosti priseljevanja: inovativne moči, več izmenjave. Starejši bodo izpostavljali vse večje nezaupanje, ki ga povzroča priseljevanje. Naloga politike je uskladiti te interese«.

Seveda hočejo evropske države privabiti najboljše in najbolj talentirane ljudi iz revnih držav, a pri tem pozabljamo, da ti ljudje manjkajo doma, zato te države počasneje dohitevajo bogate. Torej živimo na račun teh držav? Paul Collier: »Ja in to je zame zelo pomembna točka. Samo ena država svojim prebivalcem preprečuje izseljevanje: Severna Koreja. Za vse druge države je politika priseljevanja bogatega dela sveta pomembna. Odločamo torej tudi o blaginji teh držav«.

Tudi za revne države velja prava mera. Če je val odseljevanja prevelik, jim škoduje. V mnogih najrevnejših državah je ta meja že zelo presežena. Te države doživljajo eksodus. Imamo paradoks: na eni strani podpiramo razvojne programe, na drugi strani pa sprejemamo politiko, ki tem državam škoduje.

Paul Collier navaja dva ključna razloga, ki spodbujata svetovne migracije. To sta razlika med državami glede prihodka in velikost diaspore, ki živi v državah, kamor se ljudje priseljujejo. Škarje med bogatimi in revnimi državami na svetu so se v zadnjih desetletjih zelo odprle, kar pospešuje migracije. Tudi diaspora raste.

Sedanja politika priseljevanja je smrtonosna, ljudem enostavno daje lažno upanje. Zakaj nekdo sedi v čolnu in tvega življenje, sprašuje Collier. Prvi odgovor je, da ima 4000 dolarjev za prevoz in je pripravljen prevzeti določeno tveganje. Drugi odgovor je, da ta begunec ve, da dobi veliko več pravic, če mu uspe priti na obalo otoka Lampedusa. Ta obljuba vabi ljudi v čolne. »Rezultat našega ravnanja je, da je že umrlo 17 tisoč ljudi. Ljudem stiskamo v roke nabit revolver in pravimo: 'Pridi, igraj rusko ruleto.' To ni moralno močno stališče. Ob tem še podpiramo ogromno kriminalno industrijo, ki se je specializirala na prevoz beguncev,« opozarja profesor Collier.

V svojih odgovorih, ki jih utemeljuje predvsem z rezultati različnih študij, profesor Collier ne omeni, da bi morda kazalo spremeniti sedanji sistem kapitalizma, ki pozna le več dobička za najbolj premožne. Ta je temeljni razlog, da se razviti svet sooča s čedalje manj rojstvi, saj si številni mladi, tudi v razviti Nemčiji zaradi prenizkih dohodkov ne morejo privoščiti otrok, v kriznih državah pa jim to v veliki meri preprečuje brezposelnost in tako rekoč ničelni obeti, da bodo kmalu lahko dobili službo. Iz manj razvitih držav večina beguncev beži zaradi vojn in drugih konfliktov, ki jih zaradi lova za surovinami povzročajo zahodne države in njihove korporacije.

Tudi za Junckerjevo evropsko komisijo sedanji sistem kapitalizma, ki je povzročil najhujšo finančno in gospodarsko krizo po drugi svetovni vojni, ni razlog, da ima EU čedalje več problemov s priseljenci.