Komu vedno sreča laže?

V soboto, 7. februarja, na dan pred slovenskim kulturnim praznikom, je govornik na slovesnosti, ki jo vsako leto gosti srečna draga vas domača, predsednik državnega sveta Mitja Bervar poudaril, da gre za praznik, »ki nas ne razdvaja in ločuje, temveč globoko povezuje«. Njegove besede hitro dobijo ironičen podton, če vemo, da se v tem času tradicionalno podeljujejo Prešernove nagrade – odlikovanja za vrhunske umetniške dosežke, ki tako rekoč vsako leto povzročijo nekaj jeze, trenj, zgražanja, tu in tam kakšen škandal. Spomnimo se lanske prigode, ko je upravni odbor Prešernovega sklada mimo mnenja strokovne komisije za eno od področij odločil, da nagrado podeli Jožetu Možini. Ker letos posebnega škandala ni bilo, sta v ospredje stopili temi, ki podeljevanje Prešernovih nagrad spremljata tradicionalno: statistična odsotnost ustvarjalk in primerljiva odsotnost filmarjev, ki še vedno niso dočakali, da bi Prešernov sklad film obravnaval kot ločeno področje.

Ob tej priložnosti je Dnevnik pripravil infografiko, iz katere izvemo, da je Prešernovo nagrado od leta 1992, ko je zakonska sprememba število nagrajencev omejila na dva na leto, prejelo sedem žensk in 38 moških, nagrado sklada pa 34 žensk in 94 moških. Je mogoče, da v Sloveniji nimamo kakovostnih ustvarjalk ali smo samo tako udobno pogreznjeni v šovinizem, da se ga sami od sebe ne bomo otresli? Bi pomagala institucionalna prisila? Bi morali tudi pri podeljevanju nagrad razmisliti o ženskih kvotah? Preštevanje glav odločevalcev, od katerih je izbira nagrajencev odvisna, pove, da je v sedanji sestavi strokovnih komisij zaslediti po pet žensk (po ena za vsako področje) in da nobena med njimi ni predsednica komisije. V 15-članskem upravnem odboru sedita dve ženski. Je mogoče, da tudi primernih strokovnjakinj nimamo?

Peti člen zakona o Prešernovi nagradi pravi, da se Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada podeljujejo za vsa področja umetnosti, pri čemer besedna zveza »vsa področja umetnosti« pomeni glasbo, literaturo, likovno umetnost in tako imenovane scenske umetnosti, med katere spada film. »Film je pri nas scenska umetnost: kako čim prej zapustiti sceno,« je komentar, ki ga je bilo zaslediti v razpravi na Twitterju. Ker si film nagrado deli z gledališčem in njegovimi derivati, se rado zgodi, da dosežkov na filmskem področju Prešernov radar ne zazna. Tako je tragedija posebne sorte to, da sta Rok Biček in njegov Razredni sovražnik ostala praznih rok.

Dobrih 20 let star zakon o Prešernovi nagradi vabi k posodobitvam in korekcijam. Upati velja, da ne na slabše.