Bistvo sodobnih prostotrgovinskih sporazumov ni več trgovina

Predstavljajte si, da bi z določenim zakonom povečali bruto domači proizvod države in bi skoraj vse koristi od te rasti imel le en odstotek najpremožnejših. Večina državljanov bi sicer lahko določene izdelke po novem kupovala ceneje, a to korist bi izničila izguba delovnih mest in plač. To so v zadnjih dveh desetletjih ljudem v ZDA prinesli sporazumi o prosti trgovini, na svoji spletni strani piše Robert Reich, nekdanji minister za delo ZDA. Ob tem priznava, da je verjel v sporazume o prosti trgovini, a to je bilo, preden so plače večine Američanov začele stagnirati in je vse koristi začela pobirati manjšina najbolj premožnih.

Sodobni trgovinski sporazumi so prinesli koristi za velike korporacije, skupaj z njihovimi predsedniki uprav in delničarji, in posrednike na Wall Streetu. Zagotavljajo jim dostop do tujih trgov in milijarde potrošnikov. Zagotovijo jim boljšo zaščito intelektualne lastnine (patenti, blagovne znamke, avtorske pravice) in zaščito za tovarne, opremo in finančno premoženje v tujini.

Večina Američanov pa od teh sporazumov nima več koristi, ker njihovo bistvo dejansko ni več trgovina. Tarife za trgovanje na globalni ravni so že nizke, velike ameriške korporacije pa blaga ne proizvajajo več doma. V tujino prodajajo le domače ideje, dizajn, franšize, znamke, inženirske rešitve, svetovanje in programsko opremo.

Google, Apple, Uber, Facebook, Walmart, McDonalds, Microsoft in Pfizer ustvarjajo velike dobičke po vsem svetu. A ti dobički niso odvisni od dela v ZDA, z izjemo dela skupine menedžerjev, oblikovalcev in raziskovalcev.

Apple iPhone recimo izdeluje na Kitajskem iz sestavnih delov z Japonske, iz Singapurja in več drugih držav. V ZDA delajo le menedžerji, inženirji in oblikovalci. Poleg tega Apple večino dobička prikazuje zunaj ZDA, kar pomeni, da doma tudi davka ne plačuje. Bistveni interes ameriških korporacij zato ni več, da bi si zagotovile tuje trge za svoje izdelke, narejene v ZDA z delom Američanov. Bolj pomembno zanje je, da si zagotovijo, da se ne izteče patentna zaščita in zaščita njihovih blagovnih znamk v tujini, pa tudi, kje prikazati dobiček, da bi plačale čim manj ali nič davka.

Po mnenju Roberta Reicha bi se današnji sporazumi o prosti trgovini zaradi tega dejansko morali imenovati »globalni korporacijski sporazumi«, saj je njihovo bistvo zaščita premoženja in dobičkov korporacij, ne pa povečanje števila delovnih mest in plač Američanov. Današnji sporazumi niti špekulacij z valutami ne prepovedujejo.

Po podatkih inštituta za ekonomsko politiko, se je v ZDA zaradi Severnoameriškega sporazuma o prosti trgovini (NAFTA) število delovnih mest zmanjšalo za 700 tisoč, znižale so se zaradi tega tudi plače tistim, ki so delovna mesta ohranili. Od uveljavitve prostotrgovinskega sporazuma z Južno Korejo se je trgovinski primanjkljaj ZDA s to državo povečal za več kot 80 odstotkov, kar je enako izgubi 70 tisoč delovnih mest.

Robert Reich na podlagi teh ugotovitev svari pred posledicami Transpacifiškega partnerstva (TPP), o katerem se pogajajo ZDA, Japonska, Mehika, Kanada, Avstralija, Malezija, Čile, Singapur, Peru, Vietnam, Nova Zelandija in Brunej. Ne omeni pa čezatlantskega sporazuma o trgovini in investicijah (TTIP), o katerem se ZDA pogajajo z Evropsko unijo.

Zanj glede pričakovanih koristi za slovensko gospodarstvo vlada na svoji spletni strani navaja, da so pogajanja z ZDA »za Slovenijo pomembna, ker je izvoz gonilna sila slovenskega gospodarstva, ta sporazum pa bo slovenskim podjetjem olajšal dostop do ameriškega trga, posredno pa bodo imela korist tudi podjetja, ki delujejo kot poddobavitelji evropskih podjetij (npr. v avtomobilski industriji, za katero je predviden poseben aneks)«. Poleg tega je trenutno slovenski izvoz močno skoncentriran predvsem na evropski trg, sporazum pa bo po razlagi vlade »pomenil spodbudo za večjo diverzifikacijo izvoza, kar bo za Slovenijo pomenilo večjo stabilnost v kriznih časih in večjo neodvisnost od evropskega gospodarstva«.