Marko Naberšnik, filmski in televizijski režiser

Režiral je drugi najbolj gledani slovenski film, vojno dramo o prvi svetovni vojni, Viktorje, Studio City, državno proslavo, na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) poučuje televizijsko režijo.

Čeprav ga je k filmu vleklo že kot mulca, ga je pot usmerjenega izobraževanja peljala okrog riti v žep. Srednjo tehnično šolo je s poklicno maturo končal, ravno ko je propadala država in se je menjala zakonodaja, in ker so ga diferencialni izpiti, ki bi jih moral opraviti za vpis na AGRFT, spravljali v obup, je raje doštudiral ekonomijo in počakal, da se je zakonodaja spremenila še enkrat, tokrat njemu v prid.

Vsa ta znanja, do katerih je prišel bolj ali manj po nesreči ali zaradi tehničnih zapletov, mu danes koristijo. Naučila so ga namreč metod, kako prebroditi realizem, kar film in televizija v resnici sta. Ugotavlja, da je morebiti celo v prednosti, saj se je, čeprav ne povsem po svoji volji, priučil živeti ne samo v abstraktnem, na pol metafizičnem svetu umetnosti, ampak tudi med razpisnimi pogoji na trdih tleh. Komentira še, da mu je srednja tehnična šola prišla prav tudi pri Petelinjem zajtrku, saj mu je omogočila, da se je brez večjih zapletov vživel v avtomehanika Gajaša. Kot človeku, ki je srednješolska poletja preživljal na praksi za tekočim trakom in v kovačnici, mu je bil Gajašev svet znan in domač.

Na New York Film Academy je leta 1995 pristal bolj ali manj tako, da je sedel na letalo in se odpeljal za svojo željo. Spomni, da takrat še ni bilo interneta in je bilo treba življenjske zagate in odločitve urejati na bolj materialen pa tudi bolj odločen način. V neki nemški reviji je našel oglas, šel na turistično agencijo in kupil letalsko karto. Po treh mesecih šolanja se je domov vrnil z Začetkom – petminutno šestmilimetrsko črno-belo ljubezensko zgodbo za dva igralca, s katero se je kasneje prijavil na sprejemne izpite na AGRFT.

Diplomiral je s psiho-trilerjem Pavle, v katerem se Štefka Drolc v verjetno najbolj negativni vlogi svoje igralske kariere kot pobezljana hičkokovska mati na svežo ljubezen svojega edinca ne odzove ravno najbolj uravnovešeno. Če bi danes še snemal žanr, bi ga rad snemal v duhu bratov Coen. Zaveda se tudi, da je kakovosten žanr v veliki meri odvisen od zajetnega mošnjička, do kakršnega se je v majhni kinematografiji, kot je slovenska, težko prikopati.

Za prvi celovečerec je želel delati nekaj majhnega, nekaj, kar čim bolje pozna, hotel se je izogniti ambiciji, da bi v enem filmu poskušal zajeti bistvo sveta. In naredil drugi najbolj gledani slovenski film, Petelinji zajtrk.

Sledila sta še dva igrana celovečerca, romski Šanghaj in lanski, z avstrijskim denarjem posneti Gozdovi so še vedno zeleni, intimna vojaška drama o prvi svetovni vojni, ki ga je z utrudljivim snemanjem v slovenskem visokogorju na najbolj snoven način opomnila na filmski realizem, ki ne pozna nobene mehkobe, ampak samo hlad, prah in dež. Po filmu o prvi je imel željo delati še film o drugi svetovni vojni, natančneje o Pohorskem bataljonu, a jo je za zdaj opustil, saj v Sloveniji trenutno ni denarja za tak film, zgodba pa je vseeno preveč lokalna, da bi privabila tuje investitorje. Zato se v prihodnje loteva finančno bolj dosegljivega projekta, s katerim bi se rad spet vrnil na štajerski konec. Scenarij zanj domnevno že obstaja. Izvemo, da bo pripovedoval o človeku, ki bi rad na hitro uspel.

Ogromno dela za televizijo. Na televiziji se srečaš s pojmom obrti, pravi, ki ga je treba nekako križati z inovativnostjo. To prinaša adrenalin, v katerem uživa. Verjame, da se nacionalna televizija trudi biti v stiku s trendi in vzdrževati razmeroma visoko raven vsebin, se pa tudi njej pozna pomanjkanje denarja.

A nima smisla biti obupan, pravi. Samo malo budista moraš biti in si nenehno prigovarjati, da je pomembna pot, ne cilj. Ukvarja se z jogo, s katero se je prvič srečal leta 1993, od takrat pa redno meditira, jogo poučuje, opravil pa je tudi obvezno romanje v Indijo. Joga mu pomaga vzdrževati distanco do samega sebe, predvsem pa do svoje smrtnosti, zaradi katere sicer poskuša ne spati več kot šest ur na dan, rojstne dneve pa praznuje samo, če ga v to prisili družina.

Včasih pomisli na velike ljudi iz filmske zgodovine, na pionirje, ki so postavili film, kot ga poznamo – na Chaplina ali Fritza Langa, in ugotovi, da marsikdo med njegovimi študenti do njih bodisi nima odnosa ali jih celo ne pozna, in pomisli – kakšne so sploh moje možnosti? Zato, čeprav zelo resno jemlje svoje delo, pod nobenim pogojem ne misli resno jemati samega sebe.