Jazz s komičnimi elementi

Antonije Pušić, bolj poznan kot Rambo Amadeus ali samooklicani »svetovni mega car« (po novem je pridevnik »mega« sicer zmanjšal v »kilo«), je zagotovo ena izmed bolj domiselnih osebnosti nekdanje jugoslovanske glasbene scene. Že v daljnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je zaslovel kot izvrsten glasbenik in tekstopisec ter s svojimi bridkimi, večinoma satiričnimi besedili najprej zarezal v pore tedanje jugoslovanske družbe, po njenem nenadnem razpadu pa se je znašel v divjih vodah tranzicije. Tako kot vsi mi.

Toda Ramba tranzicija ni ustavila, temveč mu je dala navdih za nadaljnje ustvarjanje, saj je bila situacija v politiki, družbi in tudi na glasbeni sceni nekdanje skupne države slabša kot kdaj prej. Rambo Amadeus je spremljal vse pomembnejše družbene spremembe na nekdanjem jugoslovanskem območju in jih spretno spreminjal v ostre verze, pospremljene z odlično glasbeno spremljavo.

Zdi se, da se Rambo v četrt stoletja ni spremenil. Potem ko je lani ob petindvajsetletnici izdal Six Pack, CD-box svojih prvih petih albumov, ali pa še pred tem s skladbo Euro Neuro kot črnogorski predstavnik sodeloval na Eurosongu v Azerbajdžanu, smo sicer dobili občutek, da se je komični, a hkrati izredno resen kritik tovrstne estrade preprosto predal in sprejel pravila igre šovbiznisa. A šlo je le za zelo direktno satiro, torej za starega dobrega Ramba Amadeusa, ki ne hodi na Eurosong zgolj zaradi morebitne zmage ali statusa, temveč zaradi sporočilnosti svoje skladbe.

Rambo Amadeus pogosto nastopa v naših koncih, tokrat pa smo ga imeli priložnost videti v ljubljanski Cvetličarni, ki je koncert napovedovala kot »koncert za fene«, kar so ponazorili z besedno, no, vizualno igro, saj so na plakat za koncert umestili tudi sliko sušilnika za lase – pač pravega fena. Lepo število zagrizenih fenov je na koncert potem dejansko prineslo tudi električne naprave, s čimer je Rambo ponovno dokazal, da je izredno karizmatičen in vpliven glasbenik z zvesto bazo oboževalcev.

Toda Rambo je tudi nepredvidljiv in ta njegova lastnost je bila na meniju tudi na četrtkovem nastopu. Rambo se je pojavil na odru s spremljevalnim bendom Two Winnetous & One More, s katerim je prvi del nastopa (ki se je začel dobro uro po napovedanem začetku) izvedel v precej prosti maniri – z nenehnim pripovedovanjem šal, zgodbic in pikrih pripomb o trenutni družbenopolitični situaciji v njegovi Črni gori in celotni nekdanji Jugoslaviji, vse to pa je pospremil z virtuoznim, pogosto jazzovskim igranjem kitare in odlično podporo benda. Po tem improviziranem stand-up nastopu, med katerim je marsikateri komad predrugačil do neprepoznavnosti, je občinstvu predstavil še nekoliko »lahkotnejše« note in ga razveselil tudi s starimi hiti.

Rambo je svojim zvestim fenom spet dokazal, da se zna obrniti proti vetru – tudi če ta prihaja iz sušilnika za lase.