Kulisa za razumevanje balkanske mentalitete

Lazar Džamić, po rodu iz Smedereva, je nekdanji srbski novinar, ki se je podal v marketinške vode in napisal več knjig o digitalnem trženju, danes pa je načrtovalec znamk v londonski podružnici podjetja Google. Z družino je pred 16 leti, v času Natovega bombardiranja Srbije, odšel v London, saj ni več prenesel režima Slobodana Miloševića. Kar 11 let ni objavljal v srbščini. Tako je bil jezen na Srbe.

Leta 2011 je naletel na podatek, da bo prihodnje leto 40. obletnica izida prvega prevoda stripa Alan Ford za jugoslovanski trg. Italijanski strip tekstopisca Maxa Bunkerja (Luciano Secchi) in risarja Magnusa (Roberto Raviola) je bil priljubljeno branje zgolj in izključno v nekdanji Jugoslaviji, poskusi prevoda stripa v francoščino, makedonščino, portugalščino, danščino in albanščino so propadli že na začetku.

Strip Alan Ford v Italiji sicer še vedno izhaja, od leta 1969 je izšlo že več kot 400 številk, a poznavalci kultni status prisojajo le prvim 75 številkam, pri katerih je kot risar sodeloval Magnus.

Da bi lažje razumeli fenomen Alana Forda, moramo poznati njegovo fabulo in glavne junake. Skupino tajnih agentov TNT, ki ima sedež v »cvetličarni« na newyorški Peti aveniji, je ustanovil Številka 1, prastari bradati paraplegik z močnim vplivom in številnimi znanstvi v newyorški družbi in širše. Članom skupine pogosto pripoveduje po njihovem dolgočasne zgodbe iz svojega življenja, v njih pa »dokazuje«, da se je vmešaval v ključne dogodke svetovne zgodovine od trojanske vojne naprej. Skupino tajnih agentov (njeni stalni člani so rahlo naivni Alan Ford, cinični Bob Rock, propadli plemič Sir Oliver, nekdanji nemški pilot in izumitelj Grunf, leni Debeli Šef in hipohonder Jeremija) vodi s trdo roko, po opravljeni nalogi pa ji nameni le drobtinice, čeprav sam dobro služi. Skupina se spopada s številnimi nasprotniki s čudežnimi sposobnostmi, najbolj znan je Superhik, ki »krade revnim, da bi dajal bogatim«. S pijansko sapo nasprotnike v trenutku spravi na tla.

A zakaj je zgodba o junakih znamenite Skupine TNT, disfunkcionalne skupinice tajnih agentov, obnorela ravno mlade v Jugoslaviji in samo njih? Zakaj je postala pomemben popkulturni pojav in je vplivala na celotno generacijo ustvarjalcev od Top liste nadrealista do Pseudo pank cirkusa, skupine Buldožer in režiserjev Emirja Kusturice in Slobodana Šijana?

Na to vprašanje je Džamić skušal odgovoriti v knjigi Cvetličarna v Hiši cvetja: kako smo posvojili in živeli Alana Forda, ki je izšla leta 2012 v hrvaščini. To ni le knjiga o specifični recepciji tega stripa pri nas, ampak tudi Džamićev poskus razumevanja okolja, v katerem je odraščal in ga nato zapustil. Knjiga je pred nekaj dnevi dobila slovenski prevod.

Generacije mladih iz republik nekdanje Jugoslavije so odraščale ob stripih iz serije Lunov Magnus Strip in Zlatne serije (Komandant Mark, Veliki Blek, Teks Viler, Zagor itd.), pa tudi ob branju Alana Forda. Zakaj je bilo branje stripov v SFRJ takšen fenomen?

Najprej naj pojasnim, da nisem strokovnjak za stripe. So pa stripi zame nekakšna kulisa za opazovanje dežele, v kateri sem odraščal. In njene miselnosti. Odgovor na vaše vprašanje bi lahko iskali v razmišljanju Davorja Brixyja, sina Nenada Brixyja, ki je Alana Forda pred več kot štirimi desetletji prevedel v hrvaščino. Dejal je, da je bilo življenje v nekdanji Jugoslaviji dokaj mirno in v bistvu dolgočasno. Imeli smo uradno politiko in uradno kulturo, vse, kar je bilo novo in sodobno, pa si je moralo položaj še izboriti. Strip je veljal za otroško branje. Zanj v Jugoslaviji pravzaprav ni bilo možnosti, dokler se ni sprostil podjetniški trg v založništvu. Takrat pa se je na trgu pojavila množica stripov. Strip je postal alternativa uradni televiziji, uradni kulturi in vsem tem uradnim, malce dolgočasnim stvarem. Za otroke in odraščajoče je bil beg od stvarnosti.

»Južna Amerika je dala svetu magični realizem, mi pa smo svetu dali življenjski nadrealizem. Živimo ga. In ta feeling, občutek nadrealizma in farse, je v sozvočju z Alanom Fordom.«

A med vsemi temi priljubljenimi stripi so bile razlike. Po vašem so stripi iz Zlatne serije omogočali beg pred vsakodnevnimi težavami, Alan Ford pa se je v nekdanji skupni državi bral kot subverzivno čtivo, pa tudi kot navdih, vodnik skozi življenje.

Tako je. Liki, kot so bili Komandant Mark, Zagor ali Teks Viler, so bili eskapistični. Bili so junaki, kakršni smo sami pri sebi želeli biti vsi. Strip Alan Ford pa je v bistvu ponujal dokumentarno refleksijo naše stvarnosti. Skupina TNT, v kateri so bili združeni glavni junaki tega stripa, je bila prav taka kot naša disfunkcionalna družina. Ko pravim naša, mislim predvsem na Srbijo, BiH, del Hrvaške, kjer prevladuje tipična balkanska mentaliteta. Gre za okolje, za disfunkcionalno družino, v kateri vsi povprek kričijo. Med njimi so stalne napetosti. Je pa tudi ljubezen. V bistvu drug drugega potrebujejo, hkrati pa se bojujejo med seboj za drobtine z družinske mize. Oče je pater familias, ki ne omahuje, če je treba uporabiti nasilje. Takšen lik v Alanu Fordu pooseblja Številka 1. Na sceni so tudi nekoliko prismojeni sorodniki, ki se po malem ukvarjajo s tihotapstvom. Lik Boba Rocka pa v stripu pooseblja delavski razred. Ima visoke ideale, a se mu nikoli nič ne posreči.

S katerim likom ste se sami najbolj identificirali?

Seveda z Alanom, likom, po katerem je strip dobil ime. Tudi mi smo bili ubogi, fini, dobri, vsi so nas maltretirali. Tako so namreč ravnali z Alanom. In prav medigra med Alanom kot likom in skupino TNT kot disfunkcionalno družino je bila tisto, kar je bilo za nas pomembno in v čemer smo se prepoznali. Strip bi lahko bil naslovljen tudi Skupina TNT, vendar je bil z razlogom poimenovan Alan Ford. Alan je bil edini pozitivni lik v zgodbi.

Scenarist Alana Forda Max Bunker se je pri snovanju tega stripa zgledoval po commedii dell’arte, ki je renesančna improvizacijska gledališka oblika. Torej je bil ta strip svojevrstna izpeljanka te klasične gledališke oblike?

Točno tako. In to je bil zame glavni break through, torej preboj v mojem razumevanju geneze in duha tega stripa. Na ta podatek me je v elektronski pošti pred dvema letoma, edini moji komunikaciji z Maxom, opozoril sam. Ko sem nato sam začel raziskovati commedio dell’arte, sem vse bolj spoznaval, koliko skupnega ima z njo strip Alan Ford. Prav imate. Gre za zelo staro gledališko obliko, ki korenini v etruščanskih in starogrških časih, celovito podobo pa je dobila v pozni renesansi, v obdobju velikih sprememb v Evropi. Takrat so Nikolaj Kopernik, Giordano Bruno, Tycho Brahe z znanstvenimi metodami mimo dogem katoliške cerkve začeli odkrivati svet. Bil je čas velikega preizpraševanja sveta in starih resnic. Takratne razmere so bile zelo plodna tla za commedio dell’arte, ki je vsebovala improvizacijo in satirične komentarje takratnega burnega dogajanja. Igranje z univerzalnimi liki v komediji pa korespondira z Alanom Fordom.

In še več drugih vzporednic je. V commedii dell’arte je bilo tradicionalno deset likov, toliko jih je tudi v Alanu Fordu. V commedii dell’arte fabula ni zelo pomembna, ključni so bili skeči. Tudi Alan Ford temelji na njih. Pa še Številko 1, torej vodjo skupine TNT, bi lahko videli kot odmev Pulcinelle, torej tistega starca z dolgim nosom, ki v komediji podrejene disciplinira s palico.

Alan Ford je šele v devetdesetih letih dobil slovenski prevod, v času Jugoslavije pa smo ga brali v za mnoge še vedno edini pravi različici, v kultnem hrvaškem prevodu. Ta je bil za tedanje srbohrvaško jezikovno območje nekaj posebnega. Zakaj ga je Nenad Brixy prevedel v jezik meščanske visoke hrvaščine?

O tem mi je pripovedoval njegov sin Davor, ki mu je pomagal pri prevajanju. Še preden je začel izhajati Alan Ford, so objavili prevod Asterixa v purgerščini, torej v zagrebškem narečju. Uporabili so značilne izraze, kot so: »Kaj je frajeru?« ali »Kužiš?«. Nenad se je zgrozil in protestiral. Zato je Alana Forda prevedel v zelo čisto hrvaščino, brez vseh žargonskih prvin. V hrvaščino, kakršno so govorili v njegovi družini in med prijatelji. To je bil knjižni, čisti hrvaški jezik. A to je v stripu učinkovalo burkaško. Prvi razlog je bilo nasprotje – skupina TNT je bila preprosta in revna, liki v njej pa so govorili v knjižni hrvaščini. Na nas v Srbiji pa je »visoka« hrvaščina v stripu učinkovala še bolj burkaško tudi zato, ker smo se otroci v igri pačili v tem jeziku, ko smo se igrali purgerje. Za nas je bil to jezik farse in neke druge realnosti. Burkaške. Takšen učinek je imela tudi hrvaščina Alana Forda na jugoslovanskih trgih.

V knjigi trdite, da je uspeh Alana Forda vseeno treba pripisati njegovi burkaški, farsični in nadrealistični naravi, ki naj bila v sozvočju predvsem s srbsko mentaliteto.

Drži. Temeljna oblika naše družbene ureditve in njenega delovanja namreč ni niti kapitalizem niti socializem, ampak nadrealizem. Ne kot umetniška zvrst, ampak kot vsakdanje življenje. Južna Amerika je dala svetu magični realizem, mi pa smo svetu dali življenjski nadrealizem. Živimo ga. V vsakdanjem življenju je množica položajev, ki jih lahko poimenujemo nadrealistični. Morda malo manj v Sloveniji, zagotovo pa na Hrvaškem, v Srbiji in Bosni. In ta feeling, občutek nadrealizma in farse, ki je nastal zaradi nekaterih zgodovinskih okoliščin – pri nas nikoli ni bilo prave liberalne demokracije –, je v sozvočju z Alanom Fordom. Te stripe smo prepoznali kot svoje.

Knjiga:
Lazar Džamić: Cvetličarna v Hiši cvetja
Kaj: kako smo posvojili in živeli Alana Forda
Prevod: Branko Gradišnik
Založba: Maska, 2014