»Kdo se boji natečaja?«

V Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma so že sedmič zapored razstavljeni sadovi dela slovenskih arhitektov. Arhitektura inventura 2012–14 ni samo priložnost za seznanitev z najboljšim, kar so arhitekti ustvarili v zadnjih dveh letih, ampak tudi za kritičen pogled na razmere, v katerih ustvarjajo. »V zadnjih dveh letih se v arhitekturni stroki ni prav nič spremenilo na bolje. Nasprotno. Prostorsko zakonodajo so še dodatno ’zmrcvarili’ parcialni interesi sektorjev in lobijev,« pravi predsednica Društva arhitektov Ljubljana Maja Ivanič.

Kako bi ocenili snovanje slovenskih arhitektov v zadnjih dveh letih? Se je kakovostna raven v povprečju znižala?

Kakovost na Inventuri razstavljenih arhitekturnih projektov se je v zadnjih dveh letih zvišala. To opažajo stroka, mediji in tudi širša javnost. Arhitektura je v krizi, ki jo je prizadela – gre za 70-odstotno zmanjšanje naročil in s tem sorazmeren upad plačil –, hkrati doživela strokovno katarzo. Kriza ima torej tudi pozitivne učinke, je neke vrste sito ali filter, ki prepušča boljše projekte. Ustavila je celo vrsto megalomanskih in nepotrebnih projektov in posegov v prostor, v glavnem mestu in po drugih slovenskih mestih, krajih in vaseh. Arhitekti in investitorji smo prisiljeni v racionalnejše in treznejše razmišljanje, ukvarjanje s fascinacijo in obliko je neetično in nestrokovno. Kakovost narašča tudi z novimi generacijami arhitektov, ki prihajajo z ljubljanske fakultete za arhitekturo. Šola od Plečnika vseskozi ohranja tradicijo spoštovanja in razumevanja lokalnega konteksta, na katerem gradi inovativne postopke. Kako vrhunski smo, še posebej glede na razmere, v katerih delamo, dokazujejo tudi nedavne zmage na zadnjih dveh hrvaških javnih arhitekturnih natečajih, kjer so obe prvi in tudi večino drugih nagrad in priznanj pobrali prav slovenski arhitekti.

Se pri izbiri tipa projekta ali kako drugače pozna, da smo v gospodarski krizi? So projekti zaradi krize gospodarnejši?

Gospodarska kriza je zasekala globoko v arhitekturno stroko. Še prej pa so jo dve desetletji uničevali gradbeni lobiji s slabimi izvedbami, z napihnjenimi investicijami in z lobiranjem za spremembe prostorske zakonodaje v svojo ekonomsko korist. Vseskozi škodljiva so za arhitekturo tudi javna naročila, kjer je prevladujoče merilo še vedno najnižja cena projekta. Pri javnih naročilih kakovost rešitve in projekta sploh nista pomembni! Absurdne slovenske razmere je ob podelitvi nagrade piranesi 2013 izvrstno opisal arhitekt prof. Miloš Florijančič, ko je dejal: »Imamo javna naročila, kjer lahko dobiš najbolj banalen in s tem najslabši projekt za šolo ali bolnišnico, najbolj neveščega izvajalca, nove cevi, v katerih sta desetletja legionela in nepitna voda, streho, ki pušča že prvi dan. To je največja nesramnost naše družbe, ki kot nora zapravlja denar za investicije, ki to sploh niso, so le neskončno draga pokveka prve vrste.« No, kriza je z zmanjševanjem investicij na srečo zmanjšala tudi te neinvesticije. In delno racionalizirala nepotrebno in odvečno razkošnost javnih naročil. Žal pa še vedno ne daje prednosti kakovostnim arhitekturnim rešitvam. Te seveda nimajo zveze z materialnim razkošjem. Dobra arhitektura nastopa s funkcionalnimi in racionalnimi rešitvami. Sicer pa kriza odstira še eno negativno plat – vse večje razlike med revnimi in bogatimi. Večina si ne more privoščiti osnovne življenjske ravni, a hkrati na cesti nikoli prej nismo opazili tako ekscesno dragih avtomobilov in na nekoč nezazidljivih parcelah tako razkošnih hiš.

Je zaradi krize izvedenih več javnih in manj zasebnih projektov?

Nasprotno. Z gospodarsko krizo so se zmanjšale javne naložbe, torej tudi število javnih naročil. Zadnja štiri leta so investitorji večinoma zasebni. Med redkimi javnimi novogradnjami pa so bile v zadnjih dveh letih predvsem izobraževalne ustanove, torej vrtci in šole. To je razveseljivo, saj je ta segment arhitekture eden najpomembnejših. Vrtci in šole so prve javne ustanove, s katerimi se otroci srečujejo vsak dan vsaj deset let, in zato tudi najbolj vplivajo na posameznikov odnos do prostora, do soljudi, oblikujejo njegova estetska, pa tudi etična merila. V Sloveniji imamo veliko zelo kakovostne izobraževalne arhitekture. Zakonodaja in pravilniki uvajajo izjemno visoke standarde, ki nam jih zavidajo celo severozahodni sosedje. Bojim pa se, da se bo v prihodnjih letih arhitekturna kakovost izobraževalne arhitekture zmanjšala. Namreč, do leta 2014 se je večina vrtcev, šol in dijaških domov gradila na podlagi kakovostnih arhitekturnih rešitev, pridobljenih na javnih arhitekturnih natečajih. Arhitekturni natečaj je institut, ki zagotavlja visoko kakovostne in strokovne rešitve in je zato najprimernejši sistem za javne in zasebne arhitekturne investicije. Leta 2014 pa je vlada z napačno metodo spodbujanja investicij gradnje obvezo javnega arhitekturnega natečaja umaknila iz zakonodaje. Žal kakovost in strokovnost pri javnih naročilih nista odločilni.

Kakšne bodo posledice te vladne odločitve? Bo še več stihijske pozidave?

Arhitekturno-urbanistična stroka globoko obžaluje to vladno odločitev. Posledice so nepredvidljive. Javni arhitekturni natečaj je institut, ki na demokratičen način zagotavlja najkakovostnejše strokovne rešitve. Zavedati se moramo, da arhitektura v prostoru stoji desetletja ali stoletja. Slabe arhitekture ne moremo čez mesec dni zamenjati kot slabega reklamnega plakata. Brez natečajev bodo o posegih v javni prostor in o javnih investicijah odločali laiki na podlagi najnižje cene. Za malo denarja pa bo tudi malo muzike. Ker želimo, da vlada ponovno premisli o tej odločitvi, bo Društvo arhitektov Ljubljana 19. marca ob 17. uri v Cankarjevem domu pripravilo okroglo mizo Kdo se boji arhitekturnega natečaja?.

Koliko država in občine v času krize vlagajo v javne zgradbe? Koliko vlagajo, na primer, v energetsko prenovo stavbnega fonda – je ta potencial za zagon gospodarstva dovolj izkoriščen?

Večina slovenskih javnih naročil zadnja štiri leta je povezana s prenovami in z energetskimi sanacijami. Glede na stavbni fond, nujno potreben celovite prenove, to niti ni slabo, če bi bilo strateško načrtovano. A žal ni. Energetska sanacija, v katere globalne energetske učinke sama sicer ne verjamem preveč, saj nihče ni resno izračunal, koliko energije bomo porabili, da bomo energijo prihranili, je zagotovo priložnost, da celovito saniramo in uredimo prostor. Kakovostno urejanje prostora ima vedno tudi gospodarske potenciale in pozitivne ekonomske in kulturne učinke. Slovenija je kot članica EU zavezana energetskim strategijam. Škoda, da jih ne znamo obrniti sebi v prid! Evropski denar za energetske sanacije porabljamo nepremišljeno, brez strokovnih arhitekturnih meril, prevečkrat na škodo kakovostne in edinstvene stavbne dediščine. Z »univerzalnimi« energetskimi sanacijami, ki vsako fasado obložijo s 15 centimetri toplotne izolacije in plastičnim finalnim ometom, izgubljamo arhitekturno raznolikost in kulturno identiteto. Na razpisih, ki jih pripravlja ministrstvo za okolje in prostor, je pomembno zgolj doseganje tehničnih toplotnih meril. Povrhu pa arhitekti v prenove in sanacije skoraj nismo vključeni, saj zakonodaja za vzdrževalna dela ne predpisuje gradbenega dovoljenja. Tako lahko pod vzdrževalnimi deli najdemo marsikaj, »spretneži« spravijo skozi celo nadomestne gradnje. Poleg tega se premnogim naročnikom napačno zdi, da znajo projekte vzdrževanja in sanacij izpeljati kar sami z izvajalci in da je tako tudi ceneje. V urejenih tujih deželah je kakršenkoli poseg v prostor ali na javni objekt brez arhitekta nemogoč, ker taki posegi dolgoročno nikoli niso cenejši ne v finančnem ne v kulturnem smislu.

Kako pa kriza vpliva na stanje duha v arhitekturni stroki?

Bolj kot gospodarska kriza nas ubijajo medresorsko neusklajena in ves čas spreminjajoča se prostorska zakonodaja, izpostavljena parcialnim političnim in lobističnim interesom, plačilna nedisciplina in pretirana zbirokratiziranost upravnih postopkov, pri katerih nestrokovnjaki – veliko občinskih in upravnih uradnikov na oddelkih za urejanje prostora nima primerne strokovne izobrazbe – brez kakršnekoli posledične odgovornosti odločajo o posegih v prostor. Duha arhitekturne stroke ubija še nelojalna konkurenca. Vzrok zanjo je med drugim dejstvo, da ministrstvo za finance pod pretvezo evropskih napotil zbornici za arhitekturo in prostor ne dopušča uzakoniti cenika arhitekturnih storitev. Kar je, glede na to, da je arhitekturni poklic reguliran, da torej zakonodaja določa vsebino in obseg arhitekturnih storitev, popolnoma nelogično in nesmiselno. Nelojalna konkurenca zmanjšuje kakovost in tudi smisel arhitektovega dela. Ogroža tudi osnovna etična načela glede odgovornosti do prostora, kulturne dediščine in moralnih avtorskih pravic.

S kakšnimi ukrepi bi preprečili cenovni damping? Ali pa ga v krizi niti ni mogoče preprečiti?

Vzrok cenovnega dampinga ni kriza, ampak javna naročila, ki zahtevajo najnižjo ceno ne glede na kakovost, in vrednotenje arhitekturnega dela na prostem trgu. Damping arhitekturnih projektov je zelo preprosto preprečiti: zbornica za arhitekturo in prostor mora uzakoniti cenik javnih storitev in pri vseh javnih naročilih zahtevati, da samodejno odpadeta najvišja in najnižja ponudba.

Že leta poslušamo, da je slovenska prostorska zakonodaja zbirokratizirana, da se postopek pridobitve gradbenega dovoljenja preveč vleče, to pa investitorje odvrača od naložb. Je kritika upravičena?

Zadnjih pet let se vsi, ne le stroka, vedno bolj zavedamo urbanistično-arhitekturne neurejenosti slovenskega prostora. In tudi birokratskega krča, v katerem vsi skupaj smo. Zakonodaja je hiper regulirana, a strokovno in medresorsko neusklajena. Vse spremembe v zadnjih 20 letih je vlada oblikovala pisarniško in sprejemala brez upoštevanja pripomb arhitekturne stroke, vedno na škodo smiselnosti, smotrnosti in kakovosti. Postopki pridobivanja gradbenih dovoljenj so postali tako zapleteni in dolgotrajni, da v Sloveniji legalno skoraj ni mogoče ničesar sezidati. Hkrati pa vidimo, da se lahko sezida vse. V takih razmerah je nemogoče delati, to velja za arhitekte in uradnike. V Avstriji je arhitekturno načrtovanje in pridobivanje gradbenega dovoljenja kljub zelo strogi zakonodaji veliko preprostejše in bolj logično, odvisno predvsem od velikosti in pomembnosti projekta. Bolj kot črka zakona jih zanima dejanska problematika in rešitev v prostoru. Pri manjših projektih, kot so garaže, prizidki, lope, se na upravni enoti zbere skupina strokovnjakov – arhitekt, urbanist, pravnik in umetnostni zgodovinar – in skupaj s projektantom odide na mesto predvidene gradnje, preuči predlagano rešitev, da pripombe, podpiše popravljeni projekt, s čimer dovoli gradnjo, po izgradnji pa na kraju samem preveri, ali je izvedba skladna s podpisanimi načrti. V Sloveniji se moramo znebiti pisarniškega principa, pa tudi nezaupanja v stroko.