Trojka je izsiljevala ministre, postavila se je za zakonodajalca in ščitila elite

Antonis Manitakis težko skrije jezo, ko pripoveduje o času, ko je bil minister v grški vladi. Pravi, da so ga »izsiljevali« ljudje, ki »širijo strah in grozo«, govori o »poniževanju« in »podjarmljenju«. Ne govori o kriminalcih, njegovi nasprotniki so bili uradniki Mednarodnega denarnega sklada (IMF), Evropske centralne banke (ECB) in Evropske komisije. To so bili uradniki institucij, ki kot trojka mednarodnih posojilodajalcev od leta 2010 pišejo evropsko zgodovino, na podlagi ugotovitev iz dokumentarca Macht ohne Kontrole (Oblast brez nadzora) navaja die Zeit.

Antonis Manitakis je leta 2012 kot neodvisni strokovnjak v prejšnji grški vladi Antonisa Samarasa postal minister za reforme in javno upravo. Trojka je zahtevala, da mora grška država varčevati in zmanjšati število javnih uslužbencev. Manitakis je to zahtevo izpolnil. Do spomladi 2013 je število javnih uslužbencev zmanjšal s približno enega milijona na dobrih 700 tisoč tako, da niso nadomeščali uslužbencev, ki so odšli, in z nepodaljševanjem pogodb za določen čas. »Cilj smo dosegli brez množičnega odpuščanja,« se je veselil. Toda prav to je bil njegov problem, kajti trojka je takoj zahtevala, da je treba odpustiti še 15 tisoč javnih uslužbencev, od tega 4000 takoj.

Glavni član trojke pri teh zahtevah je bil Danec Poul Thomsen, vodja delegacije IMF, kjer je brez strahu, da bi ga odpustili, zaposlen že 33 let. »Thomsen je hotel širiti strah, da bi drugi več delali. Hotel nas je kaznovati,« se jezi Manitakis, ki pa je hotel s skupino izvedencev iz drugih članic EU grško javno upravo res reformirati. Tako je z individualnim preverjanjem hotel doseči, da bi nesposobni in skorumpirani javni uslužbenci morali zapustiti svoja delovna mesta, dobre pa bi nagradili. To so mu svetovali strokovnjaki iz Francije. »Hotel sem ukrepati po predpisih, zato sem prosil za šest mesecev več časa,« pojasnjuje Antonis Manitakis.

Thomsen mu tega podaljšanja ni odobril, namesto tega mu je zagrozil s prekinitvijo izplačila kredita. »Zvečer ob 11. uri me je po telefonu poklical k sebi in mi povedal, da je izplačilo naslednjih osmih milijard evrov odvisno izključno od mene,« metode dela uslužbenca trojke opisuje nekdanji grški minister. Thomsen je zatrdil, da denar ne bo nakazan, če Manitakis ne bo predložil seznama ljudi, ki jih bo odpustil. »Preprosto me je izsiljeval,« se spominja Manitakis.

To je ozadje za odločitvijo grške vlade junija 2013, da ukine javno RTV in postavi na cesto 2656 njenih uslužbencev. Da je bilo to nezakonito, je kasneje odločilo vrhovno sodišče. Temu so sledila še nadaljnja množična odpuščanja učiteljev, zdravnikov in šolskih inšpektorjev. »To je bila sabotaža za celotno naše delo, napačni so bili odpuščeni, projekt je bil mrtev,« pravi Manitakis, ki je potem sam odstopil. Na takšno reformo javne uprave, kot jo je načrtoval, Grki čakajo še danes.

Kar pripoveduje, je samo ena epizoda v petletnem delu trojke. Opisana samovolja in kopičenje moči, ki so si ga privoščili neizvoljeni uradniki iz Washingtona in Bruslja, nista izjema. S tem, ko so postali kontrolorji celih držav, je majhna skupina tehnokratov pridobila moč zunaj vsakršne demokratične kontrole. Tehnokrati trojke so v kriznih državah izvajali svoj način gospodarske politike tudi v primerih, ko so povzročili več škode kot koristi. To ni edini razlog, zakaj se nova grška vlada tako odločno bori za konec trojke.

Zlo, ki ga je trojka prinesla v krizne evropske države, je že takoj videl priti Brazilec Paulo Batista, izvršni direktor IMF za svojo državo. Batista še nikoli ni bil v Grčiji, ve pa, kaj je IMF počel v njegovi domovini. Zelo dobro se še spominja, kaj se je spomladi 2010 dogajalo v pisarnah vodilnih v 12. nadstropju stavbe, kjer je v Washingtonu sedež IMF. Evropejci so od IMF zahtevali sodelovanje pri kreditiranju Grčije, izvedenci IMF pa so temu nasprotovali. »Zelo so dvomili, da bo država kredite zmogla odplačati, njena zadolženost je bila prevelika,« brazilski ekonomist IMF Batista zdaj potrjuje tisto, kar je bilo zamolčano.

V skladu s pravili bi IMF moral zahtevo za sodelovanje pri kreditiranju Grčije zavrniti. Skupaj s predstavniki Indije, Rusije in Švice je Batista svaril, da bodo predvideni krediti dejansko »nadomestili zasebno financiranje z javnim«. Zaradi tega ne bo šlo za reševanje Grčije, ampak za reševanje zasebnih upnikov grške države, zlasti evropskih finančnih institucij. Batista je že pred petimi leti menil, da bi bilo bolje, če bi se z Grčijo pogajali o odpisu dolgov, kar pa sta hoteli vladi Francije in Nemčije za vsako ceno preprečiti.

Francoske banke so imele v Grčiji 20 milijard evrov, nemške pa 17 milijard evrov in takratni generalni direktor IMF Dominque Strauss-Kahn jim je bil pripravljen pomagati. Takrat je še nameraval kandidirati za predsednika Francije in je hotel finančni sektor svoje države zaščititi pred izgubami. Zato je poskrbel, da je bila v pravila IMF vključena določba, da IMF lahko zagotovi kredit, ko gre za visoko tveganje za mednarodni sistemski učinek. Ker imajo Evropejci in Američani v vodstvu IMF večino, tega ni bilo mogoče preprečiti.

Prvi program IMF in EU za 80 milijard evrov kreditov Grčiji je bil nato sprejet 10. maja 2010. S tem programom je bila vzpostavljena tudi trojka. Od takrat je vsake tri mesece do 60 uradnikov trojke potovalo v Atene, da bi preverili vsak ukrep vlade. »Delali so tako, kot da bi bila Grčija samo nelikvidna, ne pa v bankrotu,« pravi sedanji finančni minister Janis Varufakis. Zločin proti človečnosti je v takšnih razmerah dati največji kredit v zgodovini najbolj nesolventni med vsemi državami. Kot bi odločali tretjerazredni skorumpirani bankirji, pravi Varufakis. S tem so Grčijo prisilili v zadolženost brez konca.

Posledice so bile za državo katastrofalne. Ker je strošek za obresti ostal izjemno visok, je bilo treba zelo zmanjšati izdatke. Do konca 2013 so se javni izdatki grške države zmanjšali za 30 odstotkov, bruto domači proizvod Grčije je posledično padel za 27 odstotkov, kar je največ v kateri koli evropski državi po drugi svetovni vojni.

Kontrolorji IMF so kasneje razlagali, da so učinke varčevalnega programa podcenjevali, ker so Poul Thomsen in evropski člani trojke imeli napačne predpostavke. To ni res, vedeli so, kaj so počeli. Že marca 2010 je eden od predstavnikov IMF v Atenah v tajnem poročilu evropskim predstavnikom v vodstvu sklada napisal, da bo izpolnjevanje evropskih zahtev za varčevanje povzročilo hud padec domačega povpraševanja, ki mu bo sledila globoka recesija, ta pa bo močno prizadela socialni sistem. Natanko to se je v Grčiji nato zgodilo.

Enako se je nato sicer v milejši obliki zgodilo še na Irskem, Portugalskem, Cipru in v Španiji. Vsem državam so mednarodni posojilodajalci zagotovili kredite, s katerimi so omogočili reševanje zasebnih upnikov z davkoplačevalskim denarjem. Trojka je varčevalne programe, ki so bili pogoj za pridobitev teh posojil, opravičevala s tem, da bodo državam zagotovili vrnitev zaupanja finančnih trgov.

Skupno državam, ki jim je trojka mednarodnih posojilodajalcev predpisala ostre varčevalne ukrepe, je tudi, da gospodarske elite varčevanja niso čutile. Še huje: trojka je od vlad zahtevala prodajo državnih podjetij po smešno nizkih cenah in je tako privilegirancem pomagala, da so na račun javnega postali še bolj bogati.

Na Irskem so samo ameriški koncerni na leto pobrali 40 milijard evrov, za kar jim ni bilo treba plačati davka, je izračunal ekonomist na univerzi Dublin Jim Stewart. Če bi dvignili samo davek na dobiček, ki znaša 12,5 odstotka, bi po njegovih izračunih Ircem prihranili veliko gorja in revščine. Na Portugalskem uradniki IMF, ECB in Evropske komisije v poročilih o napredku pri izpolnjevanju programa niti z besedo niso omenili, da bi državni proračun lahko sanirali tudi z uvedbo posebnega davka na premoženje, ki ga ima v lasti peščica družin. Enako velja za Grčijo.