Žaljivi Mramor

Finančni minister dr. Dušan Mramor je v intervjuju za Večer pojasnil, da ga pri varčevanju ne vodijo osebni motivi. »Ne šalimo se s tem, koga ima finančni minister rad in koga ne,« je opozoril, da so taki očitki napačni, »še zlasti tisti, da jaz ne bi maral šol«. Nato ga je novinarka vprašala o varčevalnem ukrepu, na podlagi katerega naj bi učiteljem nehali plačevati za učno pomoč, do katere so po odločbah o dodatni strokovni pomoči upravičeni otroci s posebnimi potrebami. Ta predlog je sprožil največji odpor in ni bil uveljavljen. »Se kot profesor čudite, da kar 20 odstotkov osnovnošolcev potrebuje dodatno strokovno pomoč?« je Mramorja vprašala novinarka. Odgovoril je, da to vprašanje ne sodi v njegov resor, a dodal, da je »kot profesor prepričan, da bi bilo otrok s posebnimi potrebami največ 3 do 4 odstotke, če učitelji ne bi dobivali plačila za učno pomoč«.

V tem njegovem stališču je več predpostavk. Ena od njih je, da je v Sloveniji preveč otrok pridobilo odločbe o strokovni pomoči. Najprej je treba povedati, da je osnovnošolcev s takimi odločbami okrog 6,5 odstotka in ne 20 odstotkov. Povprečje v razvitih državah je približno pet odstotkov, vendar je pomembnih več okoliščin, opozarja dr. Mojca Lipec-Stopar, vodja oddelka za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko na ljubljanski filozofski fakulteti. Dejstvo je na primer, da je Slovenija najboljša v Evropski uniji po nizki stopnji umrljivosti novorojenčkov, kar bi lahko prispevalo k temu, da tukaj v povprečju živi več takih, ki potrebujejo pomoč. A učiteljica slovenščine iz Šentjurja Bojana Potočnik priznava, da je bilo pred leti te odločbe lahko pridobiti. Starši imajo motiv za to, saj otrok s tako odločbo med drugim teste rešuje dlje, je napovedano spraševan in se lažje vpiše na srednjo šolo.

Ob Mramorjevem očitku je treba vedeti, da učitelji skoraj nikoli niso udeleženi v postopkih pridobivanja odločb. Postopke sprožajo starši, odločajo na zavodu za šolstvo. Učitelji podajo vloge za dodatno strokovno pomoč le, kadar starši vloge ne želijo vložiti, Poleg tega posamezen učitelj znotraj šole nima vpliva na to, ali bo izvajal učno pomoč. In tudi »finančna nagrada«, ki jo dobijo učitelji za delo z učenci s posebnimi potrebami, ni velika.

Tudi če bi bilo tako, da bi učitelji povsem sami odločali o dodatni strokovni pomoči in če bi bili za to bogato plačani, bi bila Mramorjeva izjava žaljiva. Učiteljem namreč pripisuje, da jih pri delu vodi želja po plačilu in da s tem škodijo javnim financam.