Fronte Kurdistana

Morda je k temu še dodatno pripomogla poplava razvedrilnih oddaj na televizijah, ki nas želijo iz večera v večer sproščati, a tudi brez tega smo težko pričakovali oddajo Fronte Kurdistana, ki jo je v torek zvečer predvajala TV Slovenija. Okrog novega leta jo je med obiskom območij, na katerih živijo Kurdi, pripadniki največjega naroda brez svoje države, posnel Erik Valenčič. Tisti nekdanji novinar Mladine in zadnja leta novinar TV Slovenija, ki mu doma le zato, ker je opravljal svoje delo, grozi sodni pregon, in sicer zaradi lanske oddaje Koalicija sovraštva. In tisti novinar, ki ga je Janez Janša, predsednik stranke, posebej omenjene v točno tej oddaji, javno obtožil, da je potencialni terorist.

Valenčič je v novinar, ki se še posebej osredotoča na Bližnji vzhod; tja se redno vrača že od leta 2003, čeprav je regija, kot sam pravi, »sod smodnika, v katerega je napeljanih več zažigalnih vrvic«. V prispevkih poudarja nesmiselnost vojne in trpljenje ljudi, pri tem pa se je tudi sam nekajkrat znašel v nevarnosti. O tem smo se prepričali ob gledanju tokratne oddaje, pravzaprav skoraj vsakega njenega kadra, posnetega v provinci Kirkuk in na gori Sindžar v Iraku ter v kantonu Kobane v Siriji. V mestu Kobane je bil edini novinar, ki je bil na prvi bojni črti priča še potekajočim spopadom med kurdskimi borci in Islamsko državo.

In dejansko je bil priča. Skupaj s kurdskimi borkami in borci je živel, spal, jedel. Ko je s kamero pogledal skozi luknjo v zidu, skozi katero je eden od borcev le trenutek prej izstrelil naboj, smo na drugi strani le kakih petnajst metrov proč ugledali postojanko Islamske države. Z borci je bil, ko so jim v improvizirani bolnišnici oskrbovali rane. Z njimi je bil, ko so drug drugega bodrili s pesmijo v maternem jeziku. In ves čas so si želeli le dvojega: pravice do domovine in miru. »Če bomo imeli srečo, bomo preživeli. Če ne, bomo umrli,« je dejal eden od njih, Mustafa Tevran.

Ne, Fronte Kurdistana niso prispevek terorista. So šolski primer dobrega novinarstva, ki želi za vsako ceno, tudi za ceno lastnega življenja, javnosti posredovati zgodbo, ki je kruta, pretresljiva in ganljiva. A je tudi izjemno pomembna, ne le za razumevanje dogajanja na Bližnjem vzhodu, temveč po vsem svetu.