Dan Deacon: Gliss Riffer

+ + + +

Dan Deacon, baltimorski elektronski bojevnik, aktivist in zagovornik načel »naredi-sam«, ki uspešno delujejo znotraj trdnjave ameriškega kapitalizma in ga zaradi zdrave človeške solidarnosti in nesebičnega sodelovanja nekoliko slabijo, je izredno ustvarjalen glasbenik; je nekdanji študent elektroakustične in računalniške kompozicije in posvetil se je raziskovanju elektroakustične glasbe, pa tudi drugim oblikam umetniškega izražanja.

Albume v lastni režiji objavlja od leta 2003, prvo zares uradno ploščo Spiderman of the Rings pa je izdal šele leta 2007, ko je bil že član znanega baltimorskega kolektiva Wham City, ki poleg glasbenikov združuje umetnike in aktiviste vseh zvrsti in z vseh vetrov. To ga je kmalu pripeljalo do ukvarjanja z aktivizmom in rezultat je javnosti predstavil na odličnem ploščku Bromst (2009), ki je drugače od prejšnjega vseboval veliko več akustičnih elementov. Z Bromstom je Deacon naredil rahel odmik od žurerske, precej plesno naravnane elektronike s prejšnjega albuma, je bil pa plošček zato nekoliko bolj eksperimantalen in raznovrsten.

Toda prava sprememba je sledila šele leta 2012, ko je izdal album America, posvečen domovini. Na njem ni manjkalo kritičnih pripomb na račun ameriškega načina življenja, politike in še marsičesa, hkrati pa je častil tudi lepote Amerike (zlasti v instrumentalnih skladbah). Mešanica dolgih, orkestriranih skladb ter jezne in nabrite elektronike, ki je s kritičnimi besedili zarezala v tkivo ameriške družbe in politike, je inteligentno pokazala dva obraza sodobne Amerike, ki se uspešno ali manj uspešno prepletata.

Bromst in America sta torej eksperimentalna in orkestrirana verzija Deaconove vizije glasbe, novi plošček Gliss Riffer, že drugi, izdan pri znani neodvisni založbi Domino, pa se nekoliko obrača v preteklost. Predvsem gre za ploščo, ki se drugače od prejšnjih dveh malce odmika od grandioznih orkestracij in se veliko bolj posveča odličnim aranžmajem, pa tudi ritmom. Ti so precej bolj izraženi kot na prejšnjih dveh ploščah, kar nekoliko spomni na album Spiderman of the Rings.

Toda zdi se, da je Gliss Riffer vendarle naslednik Americe, le da je Deacon tokrat uporabil nekoliko drugačne prijeme: namesto orkestrirane elektronike se je vrgel v eksperimentiranje z različnimi analognimi sintetizatorji, zvoki, efekti in vokali. Poleg tega je na albumu zaslediti zelo inteligentna besedila in izvrstne elektroakustične instrumentalne skladbe, kjer se Deaconov minimalizem pokaže v najboljši luči (zlasti v skladbah Take It to The Max in Steely Blues).

Čeprav Gliss Riffer mogoče ni tipični naslednik hvaljene Americe, se izkaže za njenega suverenega naslednika, Dan Deacon pa za enega izmed prvakov današnje indie elektronike. Žmohtno.