Clement Benech

»Ni bilo slabo, vendar je dišalo po Avstriji«

V hotelski bar pride napravljen, kot bi prišel k birmi in kot se za literarni večer ne bi napravil noben slovenski avtor njegove generacije. Zloščeni čevlji, hlače na rob, v prsnem žepu suknjiča ima zataknjen kuli. Fant od fare, skratka. Clement Benech (1991) je francoski pisatelj najmlajše generacije. Na letošnjem festivalu Fabula se predstavlja z romanesknim prvencem, ki nosi naslov Slovensko poletje.

Koliko Slovencev vas je že vprašalo, kakšna se vam zdi Slovenija?

Hahaha, veliko.

Od kod vam Slovenija? Se je v vaš roman pritepla kot priljubljena hipsterska destinacija zadnjih let?

Pravzaprav sem tu pristal po nesreči. S prijateljema sem šel z vlakom po Evropi, pri čemer sem jima načrtovanje poti povsem prepustil. Tako smo za dva dni pristali v Ljubljani. Zdelo se je premalo, zato sem se čez čas vrnil z dekletom.

Saj veste, da Ljubljana v slovenščini v resnici ne pomeni »ljubljena«?

Res ne? Prisegel bi, da je v turističnem vodniku pisalo drugače.

»Ni bilo slabo, vendar je vseeno dišalo po Avstriji,« je pripomba, ki se v Slovenskem poletju nekajkrat pojavi ob opisovanju slovenskih reči. Imate kaj proti Avstriji?

Hahahaha, ne, sploh ne. Pravzaprav sem meril na nekaj izrazito kulinaričnega. Kaj je že tista reč … potica? Tisto me je spomnilo na Avstrijo. Zdi se mi, da kot ljudje in turisti zmeraj uporabljamo to taktiko – novo poskušamo zvesti na staro. Da v resnici nočemo spoznavati tujega, ampak vse, kar je tuje, priličiti tistemu, kar že poznamo.

Je zgodba Slovenskega poletja resnična? Je literatura sploh lahko resnična, tudi kadar je avtobiografska?

Kot pisatelj bi rad dajal vtis avtentičnosti. Zato Slovensko poletje deluje avtobiografsko, čeprav je avtobiografsko samo deloma. Sestavljeno je iz posamičnih fragmentov – nekateri so se res zgodili, nekateri se niso ali so se zgodili drugače, o nekaterih sem sanjal. Na splošno ne maram posploševanja in tudi s Slovenskim poletjem nisem nameraval posploševati. Prej sem hotel zbrati posamične vtise, ki so se pritepli od marsikod, vendar so pod določenimi pogoji lahko ustvarili prepričljivo celoto.

Oboji, bralci in pisci, se literature danes lotevamo preveč analitično, s preveč distance, skoraj cinično. Meni pa je pri literaturi všeč, da zna ustvariti fikcijo, da je resnična. Šele tako se človeka lahko zares dotakne. Kot pri Laclosovih Nevarnih razmerjih, ki se začnejo z uredniškim predgovorom, ki pove, da so bila pisma najdena. Saj vemo, da niso bila in so v resnici literatura, pa vendar.

Torej verjamete, da je literatura čustvena stvar?

Seveda.

Vaš roman med drugim obravnava tudi nacionalne stereotipe. Eden izmed nacionalnih stereotipov o Francozih govori o tem, da vsakič, ko napišete roman ali posnamete film, ta roman ali film pripoveduje o odnosih, večinoma o odnosih med spoloma, večinoma o ljubezni in večinoma o nesrečni. Vaš roman je roman o zadnji etapi nekega para. Se počutite kot del nacionalnega stereotipa?

Res? Tega stereotipa nisem poznal. Pravzaprav se mi ljubezen ne zdi privilegirana tema književnosti.

Imate pa nekaj privilegiranih motivov – denimo sanje. Zakaj sanje?

Všeč mi je, da potujijo. Da ustvarijo tisti občutek … kako se že reče … Unheimlich?

»Pravzaprav sem tu pristal po nesreči. S prijateljema sem šel z vlakom po Evropi, pri čemer sem jima načrtovanje poti povsem prepustil..«

Na Sorboni ste študirali sodobno literaturo. Vam je študij književnosti kot pisatelju veliko dal?

Pravzaprav ne. Študij književnosti v Franciji je zelo konservativen. Bereta se bolj ali manj Balzac in Zola. To je sicer fino, a osebno lahko to literaturo berem samo kot dokument neke dobe, ne opisuje pa sveta, kakršnega poznam, in se me zato ne dotakne zares. Avtorje, ki so me oblikovali, sem spoznaval povsem mimo kurikula.

K pisanju naj bi vas menda spodbudilo branje del lanskega nobelovca Patricka Modianoja. To drži? Kje sta se našla, kakšen je vaš odnos do njegove literature?

Z Modianojem sem začel, ko sem po daljšem obdobju brez knjig ponovno začel brati. Všeč mi je, kako govori o mestih. V Parizu sem živel, vendar sem ga, potem ko sem bral Modianoja, videl drugače. Pri literaturi mi je všeč, da je sposobna spremeniti način, na katerega doživljamo resničnosti. Poleg tega je nostalgik, kakršen sem tudi sam.

Prvi roman ste napisali in objavili razmeroma mladi. Je v Franciji težko objavljati mlad?

Če bi rekel, da je, bi bil videti pretirano zaverovan vase. Če bi rekel, da ni, pa pravzaprav tudi.

Ste slavni?

Hahaha, ne, nisem.

Pa bi radi bili?

Niti ne. Bi pa gotovo rad živel od sadov svojega dela.

Roman:
Clement Benech: Slovensko poletje
Prevod: Jana Pavlič
Založba: Beletrina